Iščite po prispevkih
Avtorica: Tanja Pihlar
Šolsko spričevalo, v katerem je zabeležen učenčev uspeh, je pomemben dokument na nadaljnji izobraževalni in poklicni poti: s slabim učnim uspehom se je težko vpisati na želeno srednjo šolo, pa tudi pozneje na študijsko smer, kjer je vpis omejen. Za mnoge otroke zato ni stresno le obdobje, ko se zaključujejo ocene, ampak tudi, ko morajo spričevalo pokazati staršem, še zlasti če imajo slabe ocene. Kako naj se starši primerno odzovete na otrokov zaključni uspeh? Kajpada je priporočljivo, da spremljate njegov uspeh skozi vse leto in ocene pri posameznih preizkusih znanja, da ne boste ob koncu šolskega leta preveč (neprijetno) presenečeni. Tako boste lahko v primeru, če je začel dobivati slabe ocene, ukrepali že dovolj zgodaj. Pomembno je, da gradite z otrokom zaupen odnos, da vam slabih redov ne bo prikrival in boste lahko z njim naredili načrt, kako bo izboljšal svoj učni uspeh.
Zaključek šolskega leta po navadi tudi močno vpliva na vzdušje v družini. Kajpada je treba upoštevati, da spričevalo pove samo, kakšen je otrokov aktualni učni uspeh, ne pa, koliko je sam vreden. S svojim vedenjem nikakor ne smete vzbujati vtisa, da bo mislil, da ga imate radi, ker prinaša dobre ocene, ali da ga ne marate zavoljo slabih ocen. Prav tako strokovnjaki odsvetujejo, da bi otroka nagrajevali za odlične ocene ali odličen končni uspeh. Naj si ne prizadeva za dobre ocene samo za to, ker ve, da ga boste denimo nagradili z novim tabličnim računalnikom, ki si ga tako močno želi.
Tanja Varjačič meni o tem: »Mislim, da velike materialne nagrade niso pametne. Otrok mora vedeti, da je šola njegova odgovornost in da v šolo ne hodi zato, da bi bili starši bolje ali slabše razpoloženi, ampak je pomembna, ker mu bo izobrazba pomagala v življenju. Če se uči samo za nagrade, je vprašanje, koliko časa bo to delovalo.
Nagrade so zatem tudi vedno večje, kar ni smiselno.« Po njenem je nagrada za uspeh že pohvala: »Občutek imam, da otroke včasih premalo hvalimo. Prav je, da ga pohvalite, če je naredil nekaj dobro, če se je za uspeh trudil, in mu daste simbolično nagrado, čeprav sama ne zagovarjam materialnega nagrajevanja. Po drugi strani pa je treba paziti, da ga ne hvalimo, če ni naredil nič posebnega ali če nekega izdelka ni naredil sam.« Namesto da ga za dobre ocene nagradite, si raje vzemite čas zanj in počnite skupaj z njim, kar ga veseli.
Če ima otrok ob zaključku šolskega leta v spričevalu slabe ocene, ne kričite nanj, ne stresajte jeze in mu ne pokažite svojega razočaranja. Ostanite mirni in se pogovorite z njim o tem, kaj sam meni o ocenah in kako bi jih lahko popravil. Otrok potrebuje doma spodbudno okolje, da bo prebrodil svoj neuspeh, ne pa dodatnih očitkov. Tanja Varjačič pripominja: »Morda je pametno, da prej razmislimo, preden se zelo burno odzovemo. Takšen odziv ni smiseln, telesno kaznovanje pa sploh ne pomaga. S tem otroka sicer trenutno prizadenemo, vendar to pozneje nima kakšnega pozitivnega učinka. Majhni otroci lahko kritiko razumejo, da jih starši nimajo radi. Tudi kadar doseže neuspeh, je pomembno, da damo otroku čutiti, da se zaradi tega ni spremenil naš odnos do njega. Moramo mu dati občutek, da ga podpiramo in da naša čustva s slabo oceno niso povezana.«
Slabe ocene v spričevalu nam povedo, kje ima otrok težave in bo moral svoje znanje izboljšati. Zato nanj ne smemo gledati le z negativne plati, ampak tudi kot priložnost, da v tem pogledu kaj naredi. Vzrokov za slab učni uspeh je več: morda ima otrok slabe učne navade, se ne zna pravilno učiti ali se ne uči redno, ampak šele tik pred zdajci, pred preizkusi znanja. Morda ima specifične učne težave ali pa so težave čustvene oz. osebnostne narave.
Priporočljivo je, da se o slabem uspehu pogovorite v šoli z učiteljem, da si boste lahko ustvarili bolj celovito in objektivno podobo. Tanja Varjačič meni, da je »najbolj uspešno, če smo učitelji in starši neke vrste partnerji. Dobro je slišati obe strani in se pozanimati na šoli, kakšne so možnosti za izboljšanje uspeha. Pri nas na gimnaziji je na voljo dopolnilni pouk, domenjeni smo za inštrukcije oziroma za individualno delo profesorjev z dijaki.« Pri svojem delu opaža, da se v zadnjih letih starši prepogosto zatekajo po pomoč k zunanjim inštruktorjem: »Take inštrukcije so velikokrat zelo drage in niso vedno tako kakovostne.
Če otrok že ima inštruktorja, je smiselno, da se tudi ta oglasi pri profesorju v šoli in se z njim pogovori.« Vendar njihove pomoči ne poiščite prekmalu, že ob prvi negativni oceni. Po njenem so lahko inštrukcije neke vrste potuha: »Če otroka pošljete na inštrukcije in računate, da bo potem učni uspeh v redu, s tem niste kaj dosti naredili. Pametno je, da otrok najprej poskuša s svojim delom popraviti negativno oceno. Če mu to kljub temu, da ste se pogovorili na šoli, da se otrok več uči, ne uspe, poiščite inštruktorja. Vendar sama menim, da v treh četrtinah primerov inštruktor pravzaprav ni potreben.«
Poleg tega Tanja Varjačič opaža, da se starši veliko učijo skupaj z otroki, v osnovni šoli je to postalo že nekaj povsem samoumevnega. Preseneča pa jo, da to počnejo tudi še na srednji šoli: »Vsi starši težimo k temu, da bi bili otroci samostojni in odgovorni, ampak dejstvo je, da se učimo na napakah. Če starši umikamo pregrade, še preden se pojavijo, s tem nismo naredili otroku nobene usluge. V četrtem letniku so nato nekateri presenečeni, da se otroci ne znajo spopadati s težavami.«
Zato tudi ob morebitnem ponavljanju razreda še ni konec sveta, čeprav vsi doživljajo to zelo negativno in so starši zelo razočarani. Po besedah Tanje Varjačič se tedaj v šolski svetovalni službi pogovorijo tako z otrokom kot tudi z njegovimi starši. V nekaterih primerih je ponavljanje lahko celo koristno: »Imamo primere, ko so bili dijaki v začetku neuspešni, ko pa so ponavljali letnik, so delali bistveno bolje. Če se iz neuspeha nekaj naučimo, če ga dojamemo kot neke vrste motivacijo, je tudi neuspeh pozitiven. Ne takoj na začetku, ampak sčasoma. Mogoče je celo bolje, da otrok doživi neuspeh in ga nato sreča pamet, kot pa da z zelo slabim uspehom nadaljuje iz letnika v letnik, ker potem pride matura, kjer je treba pokazati znanje.«
Pa še nasvet za konec: tudi otroci, ki so dosegli slabši učni uspeh, naj se ne učijo vse počitnice. Počitnice so čas, ko si je treba oddahniti od šole, doživeti in izkusiti kaj novega, početi stvari, ki jih veselijo in niso povezane s šolo … Tako bodo lahko jeseni spočiti in polni energije znova sedli v šolske klopi.
Junij 2016