Avtorica: Katja Štucin
Pri nekoliko več kot polovici oseb, ki se okužijo s HIV, pride do sindroma, ki se pojavi od dva do šest tednov po izpostavitvi. Večina ima visoko vročino, glavobol, slabo počutje, bolečine v žrelu, drisko, pri mnogih se pojavijo povečane bezgavke, izpuščaj in značilne spremembe v krvni sliki. To je alarm za testiranje! Pri tem bi opozoril, da testi, ki jih lahko naročiš preko spleta, niso nujno kakovostni, lahko celo spregledajo začetno okužbo. Z njimi so imeli težave tudi izkušeni laboratorijski tehniki, kajti niso povsem preprosti za odčitavanje. Je pa seveda vsem v interesu, da se čim več ljudi v čim zgodnejši fazi odkrije, zato že nekaj let teče projekt, ki podarja vsak teden testiranje za HIV in druge spolno prenosljive okužbe. Zdaj se namreč ve, da je zdravljenje zelo uspešno, če se začne v tej zgodnji fazi. Žal pa v tej fazi ujamemo le 10 odstotkov okuženih oseb.
To je zelo različno od osebe do osebe. Doživel sem že primere, kjer je v enem letu prišlo do aidsa, teoretično pa je možno, da tudi več deset let ne izbruhne. Običajno pride do hujše simptomatske faze v približno sedmih letih. Je pa dejstvo, da nobeno obdobje ni varno, ve se, da bo v primeru zdravljenja HIV-a oseba zagotovo živela kakovostnejše življenje. Tako še enkrat več izpostavljam, da ni pametno preveč čakati. V primeru, da se živi rizično, se je treba testirati in, če je test pozitiven, je smiselno, da se čim prej začne zdraviti. Letos smo imeli veliko primerov z izjemno napredovalimi okužbami. Nekateri so že dva meseca v bolnišnici z dodatnimi okužbami. Moram povedati, da v tej fazi ljudem ni prijetno.
Ne glede na poznavanje te tematike, kako je treba uporabljati kondome, živeti varno spolnost, itd., v Sloveniji dejansko še vedno porašča število okuženih s HIV-om. Beležimo pa tudi veliko sifilisa, hepatitisa c, gonoreje. Pa ne samo v tako imenovanih rizičnih skupinah, tudi v populaciji med heteroseksualnimi ženskami porašča število HIV-okuženih. Bilo bi na mestu, da se večkrat malo zamislimo in znanje, ki ga imamo, uporabimo. Če osebe ne poznaš, naj se uporabljajo kondomi, in če je teh partnerjev več, priporočam tudi testiranje. Slednje, še enkrat poudarjam, je res pomembno. Za primer naj izpostavim primer rizičnega ravnanja. Posameznik je živel z osebo, ki ima HIV, pa se ni odšel testirat. Čakal je, dokler ni popolnoma oslabel in še potem kljub očitnim znakom dolgo niso ugotovili, kaj mu je. Morda je tudi v tem segmentu še prostor za izboljšave v Sloveniji.
Študija START je odgovarjala na to, kaj narediti z osebo, ki je okužena s HIV-om. Terapija najbolj koristi osebam, ki imajo najslabšo imunost. Pri takojšnjem uvajanju terapije se izboljša možnost preživetja. Pri ostalih smo bili malo v dilemi. Tehtali smo dobre in slabe strani in študija je pokazala, da je terapija boljša izbira, kljub neželenim učinkom samega zdravljenja. Terapijo morajo bolniki redno jemati do smrti. Ljudje bi morali živeti manj tvegano – nič namreč ne pomaga testiranje na dva meseca, dokler na koncu človek dočaka HIV-pozitivno. Zdaj se veliko govori tudi o biološki intervenciji oziroma preventivnem jemanju zdravil, ki bi po mojem mnenju prišlo prav pri osebah, ki imajo zelo visoko tvegano ravnanje. Pri nekom, ki ima 10-odstotno verjetnost na leto, da bo dobil HIV, bi se to v vseh ozirih »splačalo«. Žal je ob vseh ukrepih dejstvo, da se nekatere osebe še vseeno okužijo. Letos kaže, da bo rekordno leto, da bo okuženih več kot lani.
Spodbujamo testiranje, vendar v resnici se tisti, ki bi ga res potrebovali, ne odločajo zanj. Dobršen delež je takšnih posameznikov, ki se ne identificirajo kot geji, odnose imajo v anonimnosti in ne gredo na testiranje. Med tistimi, ki se pridejo testirat, ugotavljam, da jih velika večina sploh ni v rizični skupini, ampak pridejo zaradi strahu. Moram pa reči, da je strah pred HIV-om vedno manjši. Pričakujemo namreč zelo podobno življenjsko dobo kot pri zdravi populaciji. V resnici se da s HIV-om dokaj normalno telesno živeti. Ljudje to vedo. Vseeno bi poudaril, da ni prijetno biti HIV-pozitiven. Vsi moji bolniki si želijo, da ne bi bili okuženi s HIV-om. Ni namreč pomembno samo telesno počutje, ampak gre tudi za duševne in socialne posledice. Še vedno govorimo o stigmi.
Nenazadnje bi izpostavil še dejstvo, da bi morali tudi zdravstveni delavci večkrat pomisliti na možnost HIV-a in bolnike v večji meri testirati. Zdaj smo dosegli, da se bo prihodnje leto ponudilo testiranje vsem nosečnicam. Verjetnost, da najdemo HIV v tej skupini, je sicer majhna, zelo malo imamo otrok, ki so HIV-pozitivni, vendar po mojem mnenju vsako življenje šteje.
Zdravljenje je preprostejše, kot je bilo pred tridesetimi leti. V povprečju pacient vzame eno do tri, štiri tablete dnevno. Trend pa gre v smer, da bo potrebna le ena tabletka na dan. Obstajajo tudi injekcije, ki se jih aplicira na šest tednov. Zdravila imajo malo neželenih učinkov, med njimi so slabosti, driske, omotica, težave s spanjem, itd. Po raziskavah zaradi teh prekine z jemanjem do pet odstotkov ljudi. Pri večini težave izzvenijo ali pa zamenjamo zdravila, ki jih potem dobro prenašajo. V mesecu, dveh so ljudje brez zunanjih težav. Je pa pomembna doslednost in upoštevanje zdravnikovih napotkov. Pri 95 odstotkih ljudi po pol leta ni več virusa v krvi. Tisti, ki pridejo v zelo napredovali fazi, ostanejo dosmrtno imunsko oslabljeni. Uspešnost zdravljenja je veliko boljša, če začneš v zgodnji fazi.
Vedno delamo na tem, da bi HIV pozdravili. Teoretično je možno, vendar je virus take sorte, da se prepiše v našo dedno zasnovo in se lahko kadar koli sproži. Se pa trudijo, predvsem z aktivatorji imunskega sistema. Mislim, da jim bo uspelo. Bodimo optimistični!