Avtorica: Katja Štucin
Star kitajski pregovor pravi: če se premika list, se lahko zamaje tudi veja. Podobno velja za človeka. Vsaka bolezen, še posebej kronična, zamaje celega človeka: njegovo telo, duševnost, duha in posledično odnose. Vprašanje »Zakaj ravno jaz?« je zelo pogosto in vodi pri posamezniku k razkrivanju dedne, biološke nagnjenosti k bolezni, akutnih in kroničnih stresorjev, svoje osebnosti, vedenja, življenjskega stila. Pri bolnikih z multiplo sklerozo so pogosto izraženi sledeči osebnostni aspekti: večja potreba po ljubezni v pasivni obliki, rigidni obrambni mehanizmi, težave pri razreševanju notranjih konfliktov, občutki avtoagresije, simptomi depresije. Nekateri osebnostni aspekti so povezani s težo bolezni, nekateri z osebnostnimi vzorci, izkušnjami v zgodnjem otroštvu.
Ko bolnik zve za bolezen, nastopi najprej šok. Sledijo občutki nemoči, otopelosti, zmedenosti. V naslednjih fazah se bolnik sreča z zanikanjem bolezni, barantanjem, čustvom jeze, ko se sprašuje, zakaj ravno on ter zvrača krivdo na druge, in v zadnji fazi s čustvom žalosti.
Naše telo se neprestano odziva na telesne in čustvene spremembe, tako na tiste, ki prihajajo iz zunanjega okolja, kakor tudi na spremembe, ki prihajajo iz naše notranjosti. Ta proces imenujemo prilagoditev. Osnovni prilagoditveni obrazec na vsako spremembo se začne s stresom. Pomembno vlogo pri odzivanju na stresne in čustvene informacije ima avtonomno živčevje, ki pa uravnava tudi delovanje organov v telesu. Kadar se ni sposobno primerno odzvati na stres in čustvene konflikte, se odzove z obrambnimi mehanizmi, kot je na primer potlačitev, kar pa se odraža tudi na telesni ravni.
Sposobnost prilagoditve je pogojena s številnimi duševnimi in fiziološkimi mehanizmi, s katerimi smo opremljeni. Raziskave kažejo, da je pri psihosomatskih boleznih sposobnost zaznavanja, razločevanja in izražanja čustev manjša in posledično tudi prilagajanje in sprejemanje bolezni. Od posameznika je odvisno, kako bo odgovoril na vprašanji: »Je moje telo prostor, ki ga razkazujem, ali prostor, v katerem domujem? Koliko sem se sam pripravljen podati na raziskovanje in spoznavanje svojega notranjega sveta?«
Bolnik je nedvomno soodgovoren za uspeh zdravljenja in naj bi aktivno sodeloval pri njegovem načrtovanju in poteku. Pomembno je, da je informiran ne samo o svoji bolezni, ampak tudi o prognozi in možnostih zdravljenja. Aktivno naj bi sodeloval tako pri načrtovanju zdravljenja kakor tudi pri samem zdravljenju z rednim jemanjem zdravil, zdravim načinom življenja (hrana, gibanje) ter skrbjo zase. Študije pa so pokazale, da sodelovanje medicine in psihoterapije podaljša remisije, skrajša izbruhe bolezni, olajša bolečine, pomaga bolniku pri vključitvi v socialno okolje, pozitivno vpliva na psihološke faktorje, kot so jakost stresa, sodelovanje, depresija, anksioznost, ter dviga kakovost življenja.
Bolezen je travma, pogosto inducira psihološki regres in lahko poslabša bolnikove osebnostne disfunkcije. Psihološki regres obudi nekatere zgodnejše strahove, tesnobe in manj zrele obrambe. V takih primerih bolnik potrebuje veliko podpore, občutka varnosti in zaupanja. Zato imajo svojci in ljudje, ki bolnika obkrožajo, pomembno vlogo. Bolnik naj svojih čustev ne skriva pred njimi.
Tako povezanost s svojci in najbližjimi kot tudi odprto izražanje čustev, razreševanje večjih konfliktov, sodelovanje, komunikacija, podpora in opora znatno izboljšujejo potek zdravljenja in bolnikovo počutje. Odziv okolice je v veliki meri odvisen tudi od tega, na kakšen način bolnik sporoča, da ga boli. Bolnik naj z besedami opozori na bolečino ter jasno izraža, kaj si želi od okolice. S čakanjem, da bodo drugi sami uganili, kaj pričakuje od njih, s pretirano trpečim videzom ali preglasnim stokanjem lahko vzbudi v okolici odpor in jezo, saj ljudje dobijo občutek, da jih bolnik izsiljuje in da jim želi vzbuditi občutek krivde. Po drugi strani pa preveč zahtevna in nestrpna okolica pri bolniku pospeši nastanek depresije.
Izvajalci zdravstvene nege imajo osrednjo vlogo, in sicer pri začenjanju terapije, vodenju, učenju, komuniciranju, motiviranju, podpiranju in sodelovanju. Pomembno je poznavanje bolnikovega vedenja, vztrajno komuniciranje, opazovanje bolnika, odpiranje občutljivih tem, radovednost glede bolnikovega počutja kot tudi ustreznost okolja. Za bolnika je pomemben občutek, da se mu nudita osebni prostor in čas, po drugi strani pa ne sme pozabiti, da je soodgovoren za uspeh zdravljenja.
Sprejemanje bolezni ima velik vpliv, saj ob tem odpadejo odpori in usmerjenost proti sebi: uporaba neustreznih obramb, kot sta zanikanje in potlačevanje. Takrat delujemo v smeri razreševanja konfliktov, neprijetnih in ogrožajočih čustev in občutkov (strah, skrb, jeza, krivda …). Ko bolniki sprejmejo svojo bolezen, se na neki ravni srečajo tudi s sprejemanjem svojega občutka nemoči. Včasih smo v življenju nemočni in upiranje tem občutkom nemoči jemlje veliko energije in notranje moči. Ljudje, ki se s svojimi čustvi lahko srečajo, jih razrešujejo in zmorejo sprejeti svojo bolezen, so bolj optimistični, notranje zadovoljni in umirjeni, imajo smisel za humor in dobro socialno mrežo.
Psihodinamični procesi (osebnostna struktura, vedenjski vzorci, način spopadanja s stresom in težavami itn.) očitno vplivajo na nastanek in potek psihosomatskih bolezni. Za ustrezno zdravljenje jih moramo čim prej spoznati in raziskati. Proces zdravljenja, ki vključuje dotik, pozornost, nego, podporo in spodbudo, naj bi sam po sebi sprožil telesni odziv, ki spodbuja zdravljenje. Vpliva na razpoloženje, pričakovanja in verovanja posameznika, kar sproži fiziološke spremembe, kot je izločanje hormonov endorfinov, kateholaminov, kortizola in adrenalina. Ta proces zmanjša stres, ker priskrbi upanje in zmanjša negotovost glede zdravljenja in izida le-tega.
A Soočanje z boleznijo poteka skozi različne faze, od šoka do žalosti.
B Ljudje, ki zmorejo sprejeti svojo bolezen, so bolj umirjeni in optimistični.
C Psihodinamični procesi očitno vplivajo na nastanek in potek psihosomatskih bolezni.