Kadar nas zebe, bo začelo naše telo drgetati. To je eden od samoobrambnih mehanizmov, ki se sproži, ko telo proizvaja manj toplote, kot je potrebuje. Drugi obrambni mehanizem je krčenje žil na perifernih delih telesa, to je v prstih rok in nog, v nosu in uhljih, saj na ta način telo varčuje s krvnim obtokom za zaščito najpomembnejših organov. Zato so prav periferni organi tisti, ki so pri podhladitvah najpogosteje prizadeti. Večina takšnih primerov se sicer konča srečno, kaj hitro pa se lahko znajdemo v situaciji, ko prezeblih prstov ne bomo mogli več ogreti samo s toplo sapo.  

Pripravila: Petra Bauman v sodelovanju s

Tajo Rukavina, dr. med., specializantko urgentne medicine, ZD Adolfa Drolca Maribor

Do podhladitve pride ob izpostavljenosti temperaturam pod ničlo, lahko pa tudi ob višjih temperaturah, recimo okoli 4 °C, če je oseba mokra (padec v vodo, prepotenost). Najpogosteje doleti starejše osebe in otroke, če so premalo oblečeni ali živijo v hladnih prostorih, saj imajo manjšo sposobnost ogrevanja telesa. Do podhladitev pa pride tudi pri daljšem zadrževanju na prostem, zato so ji izpostavljeni pohodniki, alpinisti in brezdomci. Prej bo doletela tudi kadilce in alkoholike, saj alkohol širi žile in pospeši izgubo toplote.

Ko 35 °c ni vroče

Normalna telesna temperatura je med 36 in 37 °C, za podhladitev pa štejemo, kadar naša telesna temperatura (notranjih organov in možganov) pade pod 35 °C. Po besedah Taje Rukavina, dr. med., je podhladitev lahko blaga, zmerna in huda, pri čemer se za blago šteje temperatura našega telesa med 32 in 35 °C, ko je človek še pri jasni zavesti s povišanim srčnim utripom in drgetanjem. Za zmerno podhladitev šteje temperatura telesnega jedra med 28 in 32 °C, ko se srčni utrip in dihanje upočasnita, prizadeti pa postane zaspan in otopel. Najhujša je podhladitev, ko telesna temperatura doseže 28 °C in manj, kar privede do nezavesti in komaj zaznavnega bitja srca ter dihanja. Klinična smrt nastopi pri izmerjeni temperaturi telesa 24 °C.

Pri podhladitvi se nam spremeni temperatura telesa in lahko poteka brez ozeblin in omrzlin. Ozeblina je poškodba tkiva, ki nastane pri temperaturah še nad lediščem. Koža je pordela, pekoča, stanjša se. Globlja ozeblina lahko preide v omrzlino, ki je poškodba zaradi temperatur pod lediščem, saj gre za dejansko zmrzovanje. Ker začne voda pod 0 °C zmrzovati, se enak proces začne dogajati v našem telesu, saj začne voda v naših tkivih tvoriti kristale, torej zmrzovati.

KAKO UKREPAMO?

Naši domači termometri podhladitve ne bodo zaznali, bodo pa to hitro ugotovili v bolnišnici s posebnimi termometri, ki odmerijo stanje znotraj telesnih votlin. Če je le mogoče, moramo resno podhlajeno osebo takoj prepeljati v zdravniško oskrbo oz. poklicati reševalce. Ker pa se mnogo podhladitev zgodi daleč stran od prve nujne pomoči, si ob blagi podhladitvi najprej pomagamo (ali pomagamo drugi osebi, če vidimo, da je podhlajena) z gibanjem in pitjem vročega čaja.

Nikakor ne pijemo alkohola, saj bomo izgubo toplote le še pospešili. Če so že prisotne ozebline, osebi pripravimo kopel s temperaturo med 38 in 42 °C, kamor naj namaka prezeble prste oz. okončine, na nos in uhlje pa polagamo tople krpe. Po segrevanju s kopeljo ali toplimi obkladki prizadete dele zavijemo, če je le mogoče, s sterilno gazo, in jih še dodatno ovijemo, da ohranjamo toploto. Če ima oseba že moteno zavest, jo obrnemo na bok v položaj za nezavestnega in pokličemo pomoč.

Površinske omrzline niso usodne, saj se tkiva in koža še lahko povrnejo v prvotno stanje. Ob segrevanju nas bo sicer močno bolelo in peklo, vendar je to dober znak, saj pri globokih omrzlinah tudi ob segrevanju bolečine ne bomo več občutili, saj je tkivo odmrlo in sledi samo še amputacija. Bolečina je torej dober znak. Da gre za omrzlino, bomo prepoznali po mehurjih na koži, napolnjenih s prozorno tekočino ali krvjo, koža je bela, sivkasta ali v najhujšem primeru črna.

BOLEČA, A REŠILNA KOPEL

Kadar prizadete dele segrevamo v kopeli, moramo po besedah Taje Rukavina to storiti hitro, kar pomeni v pol ure. Zdravnica urgentne medicine prav tako svari pred drgnjenjem ozeblin ali omrzlin s snegom, saj bomo situacijo samo še poslabšali, prav tako prizadetih delov ne segrevamo nad ognjem. Ukrepe segrevanja okončin s kopeljo zunaj bolnišnice pa izvajamo le, če lahko preprečimo njihovo ponovno zmrzovanje pred zdravniško oskrbo, saj bo sicer izid še slabši.

Ob sprejemu v bolnišnici bodo omrzle dele telesa prav tako segrevali s kopeljo z dodatkom razkužila. Globine ozeblin/omrzlin pa ne bodo ocenjevali prej kot v 24–48 urah, ko se šele pokaže realna slika poškodbe, ki lahko v skrajnem primeru vodi tudi do amputacije. Okrevanje sicer poteka nekaj dni. Po prvotni oskrbi se prizadete okončine vsak dan kopajo v kopeli z razkužilom, da se odstrani vse, kar je potencialno odmrlo.

Kdor je doživel ozeblino ali omrzlino, je v večji nevarnosti, da se mu bo to pripetilo ponovno, zato se morajo takšne osebe bolj zaščititi ob izpostavljenosti nižjim temperaturam.

Taja Rukavina dodaja, da se v zdravniški praksi z omrzlinami srečujejo redko, več imajo opravka s podhladitvami, do obravnave takšnih pacientov pa najpogosteje pride na terenu, ko so poklicani na kraj dogodka, kjer je nekdo podhlajen (brezdomci, utopitve).

Februar 2016