Sindrom karpalnega kanala je precej pogosta težava, o kateri pa še vedno ne vemo veliko. Ali res nastane le zaradi dela z računalnikom? To nam je pojasnila Barbara Purkart, diplomirana fizioterapevtka in specialistka ortopedske medicine.

Kaj je sindrom karpalnega kanala?

Barbara Purkart sindrom karpalnega kanala opredeljuje kot utesnitev enega od treh živcev, ki potekajo navzdol po roki. Ta živec se imenuje medialni živec. Njegova utesnitev se kaže z mravljinčenjem prstov, ki jih ta živec oživčuje – to so palec, kazalec, sredinec in radialni del prstanca (tisti del prstanca, ki meji na sredinec). Pri hujših primerih, ko je pritisk na živec zelo velik, pa pride tudi do atrofije mišic, ki jih ta živec oživčuje, kar se vidi kot upad mišic na spodnjem delu dlani pod palcem.

Vzroki so večplastni

Sogovornica pojasnjuje, da so vzroki za razvoj karpalnega kanala večplastni: »Eden od njih je preobremenitev mišic upogibalk prstov, kar povzročajo delo za računalnikom, fizična dela, ki zahtevajo močan prijem ali pa dela, pri katerih so prisotne vibracije, na primer delo z vrtalnim strojem. Ta dela povzročajo odebelitev kitnih ovojnic. Kite mišic upogibalk prstov so obdane s kitnimi ovojnicami, ki jih varujejo pred zunanjimi silami, da ne bi prišlo do poškodb teh kit.

Kite s kitnimi ovojnicami potekajo skupaj z medialnim živcem skozi zapestni kanal, ki ga tvorijo kosti. Prostor v zapestnem kanalu je torej strogo omejen s kostmi, zato vsako vnetje kit oziroma kitnih ovojnic, ki ga spremlja oteklina, zahteva potrebo po večjem prostoru – stisne zdrava tkiva, ki so okoli njih, med drugim tudi medialni živec. Živci pa so zelo ranljivi in občutljivi na kompresijske sile. Ne zmorejo več normalno prenašati živčnih dražljajev, kar se ob blagi kompresiji kaže z mravljinčenjem, ob večji kompresiji pa z neobčutljivostjo kože na tem področju in z zmanjšano mišično močjo.«

Tudi določena sistemska obolenja lahko povečajo možnost nastanka sindroma karpalnega kanala. Gre za sladkorno bolezen, hipotiroidizem (zmanjšano delovanje ščitnice) in jemanje kortikosteroidov. Tudi debelost in nosečnost sta dejavnika, ki lahko povečata tveganje za nastanek tega obolenja. Barbara Purkart pravi: »Ko ženska rodi in se hormonsko ravnovesje spet vzpostavi, težava izzveni. Ravno tako je pri debelosti – ko shujšamo, seveda če je debelost vzrok obolenju, se bo stanje hitro izboljšalo.«

Diagnoza in zdravljenje

Ljudje, ki trpijo za sindromom karpalnega kanala, v prstih čutijo mravljinčenje, ki je prisotno tudi ponoči. Za postavitev diagnoze obstajajo posebni klinični testi, ki jih izvedejo fizioterapevti specialisti za ortopedsko medicino ali pa zdravniki ortopedi, ter preiskava z elektromiografijo (EMG), s katero se preveri prevodnost živcev. Barbara Purkart pravi, da so simptomi sindroma karpalnega kanala zelo jasni, zato bolniki takoj vedo, da je nekaj narobe z njimi. »Pri sindromu karpalnega kanala ne gre za bolečino, ampak za mravljinčenje. Občutek imamo, kot da nam je ‘zaspala’ roka. Mravljinčenje je prisotno ves čas, stanje pa se le še poslabšuje. Ljudje imajo ves čas mravljinčaste prste, postopoma začnejo izgubljati občutek v prstih, predmeti jim padajo iz rok,« znake sindroma karpalnega kanala opiše sogovornica.

Barbara Purkart je predstavila tudi različne pristope zdravljenja sindroma karpalnega kanala:

Terapija z ultrazvokom

Terapija z ultrazvokom se izvaja s pomočjo točno določenega protokola. Natančno je določena moč ultrazvoka, razmerje med delovanjem ultrazvoka in odmori, čas trajanja terapije in pogostost obravnave. S to terapijo dosežemo, da se odvečno tkivo, ki je nastalo okrog kitnih ovojnic in povzroča utesnitev medialnega živca, razrahlja, telo pa ga potem samo absorbira. Z ultrazvočno terapijo torej pomagamo telesu, da samo ostrani odvečno tkivo. Tako se poveča prostor v zapestnem kanalu, kompresija na medialni živec pa popusti. Sogovornica pojasnjuje, da so že leta 1998 z raziskavo potrdili, da je terapija z ultrazvokom primerljiva z učinki operacije. Pri operaciji namreč postrgajo odvečno tkivo in tako osvobodijo živec.

Trigger point terapija

Trigger point terapija je terapija mišic, ki mejijo na medialni živec. Živec poteka skozi določene mišice oziroma pod njimi ali nad njimi. Če se osredotočimo na medialni živec, vidimo, da ta poteka od spodnjega dela vratne hrbtenice pa vse do prstov na rokah. S trigger point terapijo moramo sprostiti aktivne in latentne trigger točke, ki so v mišicah vse od vratu do prstov na rokah. Trigger točke lahko nastanejo zaradi dolgotrajne slabe drže ali kroničnih preobremenitev. S trigger point terapijo sprostimo mišice, zmanjšamo njihov tonus in tako omilimo kompresijo na medialni živec, ki se lahko pojavlja tudi kje drugje na njegovi poti od vratu do prstov. Na ta način omogočimo boljše delovanje živca in boljši pretok dražljajev po njem. Sogovornica pravi, da sama trigger point terapija ni tako učinkovita kot terapija z ultrazvokom, priporoča pa kombinacijo obeh vrst terapij, ki se je izkazala za zelo učinkovito.

Vaje za mobilizacijo medialnega živca

V terapijo pri sindromu karpalnega kanala velja vključiti tudi specifične vaje za mobilizacijo medialnega živca. Z njimi zmanjšamo tenzijo v živcu (napetost) in povečamo gibljivost živca glede na okoliška tkiva. Tako takoj izboljšamo pretok dražljajev po živcu. Žal samo vaje, v primeru da gre za kompresijo v zapestnem kanalu, ne bodo pomagale.

Operacija

Barbara Purkart meni, da naj bolniki, preden se odločijo za operacijo, izčrpajo vse ostale možnosti. Operacija je namreč vedno povezana z možnostjo okužbe. Lahko pride tudi do pretiranega brazgotinjenja in zaradi tega se težave lahko ponovijo.

Vsi, ki trpite za sindromom karpalnega kanala, upoštevajte tudi naslednje napotke:

• Izogibajte se položajem, v katerih pride do neposrednega naslona na zapestni kanal, torej na nekaj trdega, na primer pri delu z računalnikom, pri pomivanju tal, kjer se s celo težo telesa opremo na zapestje.
• Izogibajte se položajem, ki povečajo kompresijo na medialni živec, še posebej ponoči – gre za položaj leže na boku, ko roke držimo pri sebi. Če bolnik ne more nadzirati svojega položaja ponoči, obstajajo posebne opornice, ki fiksirajo zapestje, s katerimi preprečimo kompresijo na živec.
• Izogibajte se ponavljajočim se gibom. Če to ni mogoče, je potreben počitek in primerna ergonomska lega zapestja.
• Pomaga tudi jemanje B-kompleksa, ki pomaga pri regeneraciji živčevja, in omega-3 maščobnih kislin, ki zavirajo vnetja.

»Ker danes veliko ljudi opravlja sedeče delo, je zelo pomembno, kakšna je njihova drža, višina mize, položaj glave, višina zaslona. Tudi pri sedečem delu moramo biti aktivni in ne delati le z računalniško miško, ampak čim več uporabljati tipkovnico – tako nimamo roke ves čas le v eni legi,« še sklene svoje besede Barbara Purkart.