Avtor: Anja Kuhar
Kako pomemben je spanec, se navadno zavemo šele, ko nam ga primanjkuje in ko s podočnjaki hodimo naokrog po svetu, ki se ga le napol zavedamo. Že dolgo ne drži več, da v času spanja možgani počivajo – v nekaterih dobah so celo zelo aktivni. Spanje ima namreč tudi pomembno vlogo pri utrjevanju spomina, obdelavi informacij, učenju itd. Ni pa pomembna le količina, pač pa tudi – in predvsem – kakovost spanca. Če smo zanj prikrajšani, posledice niso nedolžne. Na krajši rok imamo lahko težave s spominom in koncentracijo, smo razdražljivi in utrujeni, ob dolgotrajnejšem pomanjkanju spanja pa so posledice lahko hude, imunski sistem oslabi, lahko se pojavi debelost, pride do sladkorne bolezni in celo do nekaterih oblik raka.
Glede na mednarodno klasifikacijo razlikujemo več kot 80 različnih motenj spanja, razdeljenih v 8 skupin, in sicer: nespečnost, motnje dihanja v spanju, hipersomnije centralnega vzroka (*prekomerna zaspanost), motnje cirkadianega ritma budnosti in spanja (*cirkadiani ritem spanja je približno 24-urni ritem budnosti in spanja, vezan na periodično izmenjavanje dneva in noči, ki ga narekuje biološka ura), parasomnije (*neprijetna dogajanja in občutki, povezani s spanjem), motnje gibanja v spanju, izolirani simptomi in normalne različice ter druge motnje spanja.
Zaskrbljujoče je dejstvo, da naj bi težave s spanjem imela skoraj že polovica prebivalstva, manj kot tretjina ljudi z resnimi težavami pa je pripravljena poiskati pomoč, saj se, predvsem v zrelejši dobi življenja, sprijaznejo in težave s spanjem jemljejo kot nekaj samoumevnega.
Da bi težavam ubežali, je pametno izvajati ustrezno higieno spanja ter slediti 10 zapovedim spanja, ki jih je izdala Svetovna zveza za motnje spanja (WASM):
Narkolepsija je kronična nevrološka bolezen, za katero so značilni neobvladljivi napadi zaspanosti brez predhodnega opozorila. Ti napadi so neodvisni od nočne količine spanja, dogajajo pa se, v začetku bolezni, predvsem med monotonimi dejavnostmi, kasneje pa lahko kadarkoli, tudi med pogovorom, jedjo, vožnjo, spolnostjo itd. Do dnevne zaspanosti, ki se ji človek preprosto ne more upreti, pride zaradi nepravilnih oz. porušenih vzorcev REM spanja ter motenj v delovanju cirkadianega ritma, v večini primerov pa lahko rečemo, da gre za propadanje posebnih možganskih celic, ki tvorijo beljakovino hipokretin, odgovorno za normalno delovanje cirkadianega ritma. Vzroki za pojav narkolepsije še vedno niso popolnoma pojasnjeni, strokovnjaki pa menijo, da gre za kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov.
Narkolepsija se lahko začne že v otroštvu, pogosteje pa zbolevajo najstniki in mlajši odrasli med 15. in 30. letom starosti. Bolezen prizadene enega na 2.000 ljudi.
Nenadna, kratkotrajna (delna ali popolna) izguba mišične moči, ki jo sproži močno (navadno pozitivno) čustvo, lahko pa tudi strah, jeza itd. Človeku lahko omahne glava, klecnejo kolena, njegovo govorjenje postane nerazločno, lahko se celo dobesedno sesede sam vase. Ti napadi trajajo običajno od nekaj sekund do nekaj minut, zgodijo pa se lahko večkrat dnevno do nekajkrat letno. Napadi ne bolijo in niso nevarni, vendar pa človek med njimi ne more govoriti, čeprav se vsega zaveda.
Za narkolepsijo je značilnih več vrst parasomnij, med katerimi najdemo predvsem hipnagogne/hipnopompne halucinacije. Govorimo o živih sanjah oziroma o strašljivim prividom podobna vidna ali slušna doživetja pri odprtih očeh, ki se pojavljajo v trenutkih prebujanja in uspavanja. So posledica porušene strukture spanja, zaradi katere človek takoj preide v REM fazo sanjanja. Da bi bila mera polna, jih lahko spremljajo tudi spalne paralize, ki občutek strahu le še poglobijo.
Epidemiološki podatki kažejo, da je v Sloveniji verjetno okrog 1.000 bolnikov z narkolepsijo, diagnosticiranih pa jih je kot takih le 50! Zaradi nepoznavanja tematike med zdravniki in stigmatiziranja prizadetih s strani družbe lahko pot do diagnoze traja celo 5–10 let. Ljudje z narkolepsijo so čez dan utrujeni, brez energije, pesti jih zmanjšana koncentracija in slabši spomin. Predstavljajte si otroka, ki ob veselem dogodku klecne, ali pa človeka, ki zaspi sredi sestanka. Poleg zbadanja so ti ljudje deležni stigmatiziranja, češ da so leni in nezainteresirani, zato se zaradi nerazumevanja pogosto umaknejo iz socialnega življenja. Pot do pravilne diagnoze pelje skozi Ambulanto in laboratorij za motnje spanja otrok na ljubljanski Pediatrični kliniki ter Ambulanto in laboratorij za motnje spanja na Nevrološki kliniki v Ljubljani.
Polisomnigrafija je standardna preiskava za diagnosticiranje motenj spanja. Z njeno pomočjo neprekinjeno merimo telesne funkcije (možgansko aktivnost, dihanje, gibanje očesnih zrkel), na podlagi česar je mogoča postavitev ustrezne diagnoze.
Ker je bolezen neozdravljiva in doživljenjska, je edini način lajšanje simptomov. Zdravljenje vključuje kombinacijo zdravil (natrijev oksibat, psihostimulansi, antidepresivi in benzodiazepini), upoštevanje osnovne higiene spanja ter prilagoditev življenjskega sloga (dnevno več načrtovanih dremežev, izogibanje hrani pred spanjem itd.). Pravilno ravnanje lahko učinke bolezni močno zmanjša in ljudje lahko živijo skoraj običajno življenje, kljub temu bolniki ne morejo postati poklicni vozniki.
Društvo bolnikov z motnjami spanja v Sloveniji je zaenkrat še v nastajanju, ljudje s tovrstnimi težavami pa si lahko izmenjavajo izkušnje preko spletne strani www.zaspan.si, ki deluje že vrsto let in pomaga ljudem z motnjami spanja v stiski.