Ščitnica je majhna, vendar izjemno pomembna žleza na vratu, sestavljena iz dveh režnjev, ki imata obliko metulja. Če ščitnica deluje pravilno, uravnava vse pomembne procese v našem telesu, če pa deluje preveč ali premalo, nam lahko povzroča številne zdravstvene preglavice. O boleznih ščitnice in zdravljenju smo se pogovarjali z izjemnim strokovnjakom, doc. dr. Edvardom Pirnatom, dr. med., vodjo Oddelka za bolezni ščitnice na UKC Ljubljana.

Avtor: Alja Gogala

Kakšna je vloga ščitnice v našem telesu?

Ščitnica je žleza z notranjim izločanjem in leži na sprednji strani vratu, pod adamovim jabolkom in med obema mišicama obračalkama glave. Njena glavna naloga je tvorba in izločanje ščitničnih hormonov, tiroksina in trijodtironina. Ščitnični hormoni imajo zelo pomembno vlogo za normalno delovanje organizma. Vse celice v telesu imajo namreč receptorje za ščitnične hormone, ki pospešujejo presnovne procese in so nujno potrebni za normalno rast in razvoj tkiv ter povečajo tvorbo toplote v telesu. Brez ščitničnih hormonov torej ne moremo živeti.

Kaj ščitnica potrebuje za svoje normalno delovanje?

Za svoje delovanje ščitnica potrebuje predvsem mikroelement jodid oziroma jod, ki ga je v naši okolici in prehrani relativno malo. V večjih količinah se nahaja v morskih sadežih, školjkah in ribah. Da zadostimo potrebe prebivalstva po jodu, ga aktivno dodajamo v prehrano. Od leta 1999 dalje se kuhinjska sol jodira, tako da ta danes vsebuje 25 miligramov kalijevega jodida na kilogram soli. To naj bi pri normalni uporabi soli zadostovalo za dnevne potrebe organizma. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije priporočljiva dnevna količina joda pri odrasli osebi znaša 150 mikrogramov, 200–250 mikrogramov ga potrebujejo nosečnice in doječe matere, ustrezno manj pa seveda otroci.

Kakšne motnje v delovanju ščitnice se lahko pojavijo in kako jih odkrijemo?

Pri boleznih ščitnice ločimo dva stopnji bolezni. Prva stopnja so morfološke spremembe, ko pride do spremembe velikosti in zgradbe organa. Kažejo se kot povečana ščitnica v celoti ali golša, lahko pa se pojavi samo kakšen vozel ali nodus v ščitnici, kjer je povečan samo del ščitnice. Posledica je lahko oteklina, občutek tiščanja v vratu ali težave pri požiranju in dihanju, kar je sicer redkeje. Morfološke spremembe se pogosto naključno odkrije, kadar se opravi npr. ultrazvok vratnih arterij. Majhne spremembe v ščitnici so zelo pogoste, ima jih namreč kar polovica ljudi in so večinoma nepomembne.

Velikokrat se pri bolniku naredi ultrazvok vratnih arterij in se zraven naključno odkrijejo še majhne spremembe v ščitnici, ki so zelo pogoste in jih lahko najdemo pri kar polovici ljudi. Druga stopnja bolezni pa so funkcijske motnje, ko ščitnica deluje premalo ali preveč. Najprimernejši parameter za oceno delovanja ščitnice je določitev TSH v serumu po odvzemu krvi, ki je najbolj natančen za uravnavanje delovanja ščitnice.

Kakšni so znaki premajhnega delovanja ščitnice?

Pri premajhnemu delovanju ščitnice oziroma hipotirozi gre za sindrom oziroma skupek simptomov in znakov, ki kažejo na pomanjkanje ščitničnih hormonov v telesu. Pri popolnoma izraženi klinični sliki hipotiroze so bolniki zaspani, utrujeni, težko se koncentrirajo, imajo občutek mraza, pridobivajo na telesni teži, muči jih zaprtje, pogosto otekajo, imajo debelo luščečo kožo, zvišan krvni tlak in upočasnjen srčni ritem. Vendar je popolna klinična slika redka, bolj pogoste so latentne hipotiroze, kjer se pojavi le nekaj izmed naštetih težav.

Kaj povzroča hipotirozo?

Hipotirozo povzroča kronično avtoimunsko vnetje ščitnice oziroma kronični limfocitni tiroditis oziroma Hashimoto. To je avtoimunska bolezen ščitnice, ki nastane zaradi neustreznega imunskega odgovora oziroma neustreznega prepoznavanja lastnega tkiva. Hipotiroza je lahko tudi posledica jemanja nekaterih zdravil, zdravljenja z radioaktivnim jodom oziroma kirurške odstranitve ščitnice, kar zahteva jemanje nadomestnih hormonov. Na premajhno delovanje ščitnice lahko vpliva tudi subakutni tiroditis ali pa motnja na ravni hipofize, ki ne izloča ustrezne količine TSH-ja, kar je sicer redko. V tem primeru gre za sekundarno hipotirozo, kjer je ščitnica sicer zdrava, vendar nima ustrezne stimulacije, zato ne deluje. 

Kaj je vzrok za prekomerno delovanje ščitnice in kakšni so simptomi?

Hipertiroza oziroma prekomerno delovanje ščitnice je izpostavljenost tkiv prekomernim koncentracijam ščitničnih hormonov. Pojavi se nemir, napetost, nespečnost, občutek vročine, potenje, tresenje, izguba telesne teže, pospešena prebava in pospešen srčni utrip. Tudi hipertirozo povzroči določena vrsta avtoimunskega vnetja, ki se imenuje bazedovka, za katere so značilna tipična protitelesa proti TSH receptorju. Tvorijo se torej protitelesa, ki stalno dražijo ščitnične celice, da te prekomerno tvorijo ščitnične hormone in povzročijo znake hipertiroze. Mednje sodi tudi povečana ščitnica, golša, bolezen pa pogosto prizadene tudi zunanje očesne mišice, kar povzroči izbuljena zrkla.

Hipertirozo lahko povzroči avtonomno tkivo v ščitnici (klon celic), ki prekomerno tvori in izloča ščitnične hormone, kar se pogosteje pojavi pri starejših bolnikih. Vzrok je lahko tudi prekomeren vnos joda, kar je lahko tudi posledica jemanja specifičnih zdravil, lahko pa se pojavi tudi zaradi prekomernega odmerka nadomestnega hormona. Vzrok za hipertirozo je lahko tudi – sicer izredno redko –, rak jajčnikov, ki izloča TSH-ju podobne snovi.

Kako pogosto nepravilnosti v delovanju ščitnice vodijo v rakavo obolenje in kako se zdravi?

Rak ščitnice, ki se kaže kot oteklina oziroma bunka na ščitnici, je sila redek. Med vsemi vozliči, ki se pojavijo na ščitnici, je kar devetdeset odstotkov nenevarnih oziroma benignih. Samo deset odstotkov je rakavih, vendar se rak ščitnice zelo dobro pozdravi, če ga odkrijemo pravočasno. Pri raku odstranimo ščitnico v celoti, zasevke pa lahko zdravimo tudi z radioaktivnim jodom. Rak ščitnice se torej zelo dobro pozdravi in je ena izmed bolj ozdravljivih vrst raka.

Je odstranitev ščitnice potrebna še v kakšnem drugem primeru?

Ščitnico je vsekakor treba odstraniti takrat, ko s preiskavami potrdimo, da gre za rak ščitnice. Za odstranitev se odločimo tudi, če je ščitnica zelo povečana, ko pride do nastanka golše, ki pritiska na sapnik in ostale strukture v vratu ter bolniku povzroča težave. Včasih je treba ščitnico odstraniti tudi, kadar z zdravljenjem nismo uspešni oziroma zdravila niso učinkovita. V tem primeru se običajno najprej odločimo za zdravljenje z radioaktivnim jodom, včasih pa tudi za kirurško odstranitev ščitnice. Bolnik po odstranitvi ščitnice ne čuti bistvenih posledic, ker prejema nadomestne hormone. 

Kako si pri obolenju ščitnice lahko pomagamo sami in kako pomemben je življenjski slog?

Pomembno je predvsem, da za normalno delovanje ščitnice zaužijemo dovolj joda, za kar je pri nas poskrbljeno z ustreznim jodiranjem soli. Sicer pa prehrana pri ščitnici nima posebne vloge. Zmeraj se priporoča zdrav način prehrane, to je prehrana mešanega tipa, ki zajame vse skupine živil. Priporočljiv je tudi ustrezen način življenja, ki zajema dovolj gibanja in fizično aktivnost. Izjemnega pomena pa je, da bolnik dosledno sledi terapiji, ki jo predpiše tirolog. Pri hipotirepzi je namreč potrebno doživljenjsko zdravljenje s ščitničnimi hormoni, ki jih je treba jemati zjutraj, in sicer na tešče, pred obrokom hrane in ločeno od ostalih zdravil. Zdravljenje mora biti dosledno in redno.

Kaj storimo, če izvidi pokažejo normalno raven TSH, simptomi nepravilnega delovanja ščitnice pa so pri posamezniku vseeno prisotni?

V tem primeru verjetno ne gre za moteno delovanje ščitnice. Lahko je kronično avtoimunsko vnetje, pri čemer ščitnica deluje normalno, ali za virusno vnetje ščitnice, kjer ščitnica povzroča bolečine v vratu, oteklo ščitnico, temperaturo in povišane vnetne parametre. Vzrok vsekakor ugotavljamo s pomočjo nadaljnjih preiskav.

Kako na ščitnico vpliva nosečnost?

Nosečnost in delovanje ščitnice je zelo pomembno in obsežno področje. Ščitnica je namreč med nosečnostjo bolj obremenjena in je takrat treba biti še posebej pazljiv. Zanositev je tudi v primeru težav s ščitnico mogoča, vendar pa je treba takoj, ko je nosečnost potrjena, določiti vrednost TSH in ščitnične hormone prilagoditi stanju. Običajno je treba zvišati odmerek nadomestnega zdravljenja, ker se v obdobju nosečnosti fiziološko poveča potreba po ščitničnih hormonih.

Ali število ščitničnih obolenj pri nas narašča?

Število bolnikov v naši ambulanti, ki pokriva polovico slovenskega prebivalstva, narašča vsako leto. Ali to odraža dejansko povečano pojavnost bolezni ali samo odkrijemo več bolnikov, pa je težko reči. Vse več je namreč naključnih odkritij ščitničnih obolenj, ker se pogosteje dela ultrazvok vratu, več pa je tudi laboratorijskih preiskav. Na splošno so ščitnične bolezni kar pogoste. S hipotirozo oziroma premajhnim delovanjem ščitnice se sooča približno dvajset odstotkov žensk v rodni dobi, pri čemer seveda ni nujno, da povzroča motnje v delovanju. Hipotirozo, ki potrebuje zdravljenje, ima približno dva odstotka prebivalcev, kar v Sloveniji pomeni približno 30.000 ljudi.