Avtorica: Maja Korošak
Ali s prehrano lahko vplivamo na delovanje ščitnice v tem smislu, da bolezen preprečimo, da blažimo njene simptome ali pa bolezen ščitnice celo pozdravimo? Dr. Simona Gaberšček: »S prehrano lahko na delovanje ščitnice in njeno velikost vplivamo le na tak način, da vnašamo dovolj joda. Ko zagotavljamo ustrezen vnos joda, zagotavljamo tudi normalno delovanje ščitnice.« Ustrezno količino joda dobimo, če dnevno užijemo od šest do sedem gramov ustrezno jodirane soli. »Če namesto jodirane soli uporabljamo naravno nejodirano sol ali na primer himalajsko sol, je vnos joda v telo premajhen, zato redno uporabo takšnih soli odsvetujemo,« še poudarja dr. Gaberšček.
Nekatera živila pa lahko pri premajhnem vnosu joda v telo škodljivo vplivajo na ščitnico, če jih uživamo v prevelikih količinah. To je na primer sveže zelje, ki vsebuje tiocianat, ta pa ovira vstop joda v ščitnično celico. (Podobno je s kajenjem – kadilci imajo večje koncentracije tiocianata v krvi kakor nekadilci.) Če uživamo dovolj joda, potem lahko v okvirih zdrave prehrane jemo kar koli, zatrjuje dr. Gaberšček. Ko nastopijo bolezni ščitnice, ki povzročajo hipertirozo ali hipotirozo, pa odsvetujemo dodatni vnos joda, ki ga vsebujejo nekateri prehranski dodatki. »Menim, da so omenjeni prehranski dodatki odveč tudi pri ljudeh z zdravo ščitnico, ki uživajo jodirano sol. Prevelike količine joda ne potrebujemo oziroma nam lahko celo škodi.«
Dogaja se, da laboratorijski izvid ne kaže na bolezen ščitnice, bolnik pa kljub temu občuti simptome, kakor da je s ščitnico nekaj narobe. Dr. Simona Gaberšček pove, da v tem primeru simptomi zagotovo niso posledica ščitnične, ampak kakšne druge bolezni. Veliko simptomov bolezni ščitnice – slabo počutje, utrujenost, razbijanje srca, potenje – je namreč nespecifičnih, kar pomeni, da se lahko pojavijo tudi zaradi drugih bolezni ali motenj. Motenega delovanja ščitnice pa ni, če so vrednosti TSH, T3 in T4 v okviru normalnih vrednosti.
Ali pa je vendarle mogoče, da so vrednosti teh hormonov pri določenem posamezniku mejne in se slabo počuti, čeprav ne presegajo normalnih vrednosti? »V teh primerih je treba preveriti, ali je v ozadju bolezen. Če ima na primer nekdo Hashimotov tiroiditis, ki je avtoimunska bolezen ščitnice, ima lahko ob tem vrednosti TSH normalne, in to več let. Če ugotovimo bolezen in zvišano vrednost TSH, jo začnemo zdraviti tako, da se vrednost TSH normalizira.«
Dr. Simona Gaberšček opozori tudi na to, da imajo laboratoriji različne normalne vrednosti omenjenih hormonov. »V našem laboratoriju imamo izdelane lastne normalne vrednosti, ki smo jih pridobili na vzorcu ščitnično zdravih ljudi. Večina laboratorijev pa uporablja normalne vrednosti, ki jih priporoča proizvajalec. V našo ambulanto prihajajo ljudje s patološkimi izvidi TSH, včasih tudi ščitničnih hormonov, mi pa naknadno včasih ugotovimo, da so vrednosti normalne in je ščitnica zdrava. Na meritve hormonov namreč vplivajo številni dejavniki. Vedno je treba tudi pogledati, kakšne so normalne vrednosti laboratorija, v katerem je bila analiza opravljena. Laboratoriji namreč uporabljajo aparate različnih proizvajalcev.«
S prehrano si – ob ustreznem vnosu joda – ne moremo izboljšati zdravja ščitnice, trdi dr. Simona Gaberšček, lahko pa si poslabšamo stanje, če kupujemo in uporabljamo različne prehranske dodatke in preparate, ki vsebujejo velike količine joda. Kaj pa tisti, ki ne želijo uživati jodirane soli, ker se bojijo, da bi jim ščitnica začela preveč delovati? »Ta strah ni utemeljen. Najpomembneje, kar lahko ljudje naredijo za zdravje ščitnice, je to, da kupujejo in uporabljajo jodirano sol, ki je poleg tega običajno še cenejša kakor druge soli, ki naj bi bile bolj zdrave. Naj ne kupujejo dragih dodatkov in živil, ki jim ne morejo pomagati.«
Ali lahko prehrana vpliva na jemanje zdravil? »Če na primer jemljejo zdravilo levotiroksin zaradi hipotiroze, svetujemo, naj ga vzamejo zjutraj na tešče z vodo, vsaj pol ure pred drugimi zdravili ali hrano.« Kaj pa pomeni za bolnika, če uživa hrano, ki vsebuje več joda? »Menim, da s samo hrano v naših razmerah težko dobimo preveč joda v telo, ponekod, kjer uživajo na primer veliko morskih alg, pa lahko dosežejo veliko večji vnos joda. Pri nas je bolj težava v preparatih, ki vsebujejo večje količine joda.«
Poglejmo torej nekaj trditev, ki smo jih našli na spletu in se nanašajo na prehrano in zdravje ščitnice. Kako jih komentira naša sogovornica?
»Ni znano, da bi fluor in klor neugodno vplivala na ščitnico.«
»Zelje in brokoli vsebujeta tiacianat in to bi lahko predstavljalo problem, če bi bil vnos joda dlje časa premajhen in bi jedli zelo veliko te hrane.«
»Tega ne morem komentirati, saj iz trditve ni mogoče razbrati smisla in pomena.«
»V naših razmerah ne priporočamo, da bi z uživanjem živil, ki vsebujejo veliko joda, zagotavljali ustrezen vnos joda. Zakaj bi pravzaprav to kupovali, če pa imamo na voljo poceni jodirano sol? Poleg tega pri zmanjšanem delovanju ščitnice (hipotirozi) dodatni vnos joda ne pripomore k temu, da bi ščitnica delala bolje.«
»Bolniki z nezdravljeno hipotirozo imajo lahko nekoliko višji krvni tlak. Ko z zdravili za hipotirozo dosežemo normalne vrednosti TSH in ščitničnih hormonov, tveganja za visok krvni tlak zaradi hipotiroze ni več.«
»Nekoč so mislili, da estrogeni pomembno vplivajo na delovanje ščitnice, izkazalo pa se je, da ta vpliv – razen med nosečnostjo – ni pomemben.«
»Iz trditve ni mogoče razbrati, kaj so imeli v mislih. Ni znano, da bi zvišana vrednost maščob v krvi vplivala na zdravljenje bolezni ščitnice.«
»V nekaterih raziskavah so ugotovili slabšo absorpcijo zdravila, če so ga bolniki zaužili s kavo, zato tak način jemanja odsvetujemo. Jemanje zdravila naj bo pol ure, preden spijemo kavo. Sicer pa bolniki kavo lahko uživajo.«
»Selen je sestavni del proteinov, ki sodelujejo pri nastanku ščitničnih hormonov. Selen torej potrebujemo, vendar ga dobimo z običajno pestro prehrano. Poskušali so ga dodajati bolnikom s Hashimotovim tiroiditisom, s tem so sicer zmanjšali koncentracijo protiteles, vendar to ni izboljšalo poteka bolezni. Vendar moramo biti pri selenu pozorni, ker ima »ozko okno« – zelo hitro ga je preveč. Ne priporočamo jemanja selena brez posveta z zdravnikom.«