Kaj pomeni nevropatska bolečina? Kdo se sooča z njo? Kako poteka zdravljenje? Jo je mogoče v celoti odpraviti? Vsa ta vprašanja oziroma bolje rečeno odgovori nanje bodo še posebej zanimali od šest do osem odstotkov ljudi, ki trpijo zaradi omenjene bolečine. Podrobnosti je pojasnila doc. dr. Neli Vintar, dr. med., s Kliničnega oddelka za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok, Ambulante za terapijo bolečine, v UKC Ljubljana.

Avtorica: Katja Štucin

Lahko najprej poveste, kaj je nevropatska bolečina in zakaj se pojavi.

Običajna bolečina je fiziološka, ima varovalno funkcijo, da se ob poškodbi odmaknemo in se tako obvarujemo pred nadaljnjo poškodbo. Bolečino po poškodbi kože, mišic in kosti zaznamo, ker se dražljaji iz poškodovanih tkiv prevajajo po posebnih, prav bolečinskih živčnih vlaknih od poškodovanega dela telesa proti osrednjemu živčevju. Nevropatsko bolečino pa povzroči neposredna poškodba ali draženje živcev, ki sicer niso namenjeni prevajanju bolečine.

Kakšne so značilnosti nevropatske bolečine? Kako jo posamezniki občutijo?

Pri nevropatski bolečini gre za spontano draženje električnih impulzov po poškodovanem živcu, ki se pojavljajo v sunkih in valovih. Pogosto nastanejo zelo hude ali celo neznosne bolečine, ki so lahko pekoče, lahko jih spremlja mravljinčenje, praviloma so hujše ponoči ter v mirovanju.

V kakšnih primerih pride do nevropatske bolečine? Katere bolezni oziroma stanja lahko spremlja?

Nevropatska bolečina lahko nastane po možganski kapi, ob multipli sklerozi, po poškodbi hrbtenjače, v teh primerih gre za okvaro osrednjega živčevja – govorimo o centralni nevropatski bolečini. Nevropatske bolečine imamo lahko tudi v križu in vratu, ko degenerativne spremembe – kostni izrastki na hrbtenici – pritiskajo na živce, ki izhajajo iz hrbtenjače, in jih nenehno dražijo.

Če draženje traja daljši čas, pa živce tudi trajno poškodujejo. Denimo pri sladkorni bolezni in še nekaterih drugih presnovnih boleznih motena presnova okvarja periferne živce, bolniki imajo lahko nenehen občutek mrzlih nog, ki se izmenjuje z mravljinčenjem in pekočimi občutki. Lahko pa bolezen živce dokončno uniči do te mere, da na primer prstov na nogah ali podplatov sploh ne zaznamo več in pride ob žuljih do hudih vnetij ter poškodb. Ne nazadnje je treba izpostaviti še, da nevropatsko bolečino lahko povzročajo kronične vnetne bolezni, kjer vnetne celice poškodujejo živce, na primer kronično vnetje trebušne slinavke. Zelo hude oblike nevropatske bolečine nastanejo ob vraščanju tumorskega tkiva v živce.

Kako poteka samo zdravljenje? Najverjetneje je zelo težavno, saj se velikokrat ne da odpraviti vzroka za nastanek bolečine.

Seveda je izhodiščno pomembno, da zdravimo osnovno bolezen, ki je nevropatsko bolečino povzročila. A velikokrat je bolezen neozdravljiva, v takih primerih jo obvladujemo v okviru vseh razpoložljivih možnosti. Ob obvladani kronični bolezni je nevropatska bolečina manj izrazita. Sicer pa nevropatsko bolečino težko obvladujemo, saj običajni analgetiki praviloma niso učinkoviti. Tudi opioidni analgetiki ne pomagajo. Za obvladovanje nevropatskih bolečin uporabljamo zdravila iz skupin antidepresivov in antiepileptikov, ki spremenijo odzivnost živčevja in tako delno blažijo jakost in pogostnost električnih sunkov. Naši bolniki povedo, da je bolečih navalov manj, da jih morda malo manj peče ter mravljinči. Povsem pa teh bolečin – žal – ne moremo odpraviti.

Najbrž morate kombinirati različne pristope za res dobre učinke premagovanja teh tegob. Kako uspešni ste pri tem?

Nekateri bolniki morajo z nevropatsko bolečino živeti dolga leta, morda desetletja. Zdravila, s katerimi delno blažimo takšne bolečine, povzročajo tudi neželene učinke, ki prav tako poslabšajo kakovost življenja. Zato so potrebni še nefarmakološki pristopi, s katerimi vplivamo na doživljanje bolečine. Take bolnike obravnavajo psiholog, psihiater, morda socialni delavec, vključimo jih v terapevtske skupine. Gre za interdisciplinarni pristop za vsakega posameznega bolnika, individualno prilagojen njegovim potrebam oziroma stanju.

Bolečina torej zagotovo vpliva na kakovost življenja posameznika, morda je prav, da za konec nekoliko bolj optimistično dodava, da se trudite vedno z novimi metodami po svojih najboljših močeh pomagati posameznikom, ki jih pesti nevropatska bolečina. Se obetajo kakšne pomembne novosti na tem področju?

Slabo obvladovana bolečina uničujoče vpliva na kakovost življenja. Bolnik, ki trpi kronično bolečino, se izogiba prijateljev in pogosto izgubi službo … Njegova težava je posledično večplastna. Zato danes bolečino razumemo širše. O bolečini govorimo kot bio-psiho-socialnem pojavu. Najuspešnejši so se izkazali celostni pristopi, kjer delujemo na vseh treh ravneh, bolečino se trudimo obvladovati z zdravili in s psihoterapevtskimi ter drugimi nefarmakološkimi pristopi. Le tako pomagamo bolniku s kronično bolečino, da se čim bolj dejavno vključuje v življenje. Celosten pristop pomeni, da istega bolnika obravnava hkrati več strokovnjakov, ki naj bi med sabo tudi učinkovito sodelovali. V celostno obravnavo vključujemo tudi svojce ter prijatelje, da razumejo bolnikovo bolezen ter bolečine in mu tako tudi s svojo podporo delno lajšajo vsakodnevne bolečine.