Za rakom dojke v Sloveniji vsako leto na novo zboli okrog, ki se poleg telesnih posledic soočajo tudi s psihološkimi posledicami diagnoze raka in izgube dojk, hkrati pa so med drugim na preizkušnjo postavljene partnerske zveze, kjer je treba v okviru bolezni na novo definirati odnose in vlogo ženske kot matere, partnerice in ljubimke.

Kaj se dogaja s partnerskim odnosom in kako prevedriti to temno obdobje, nam je zaupala mag. Andreja C. Škufca Smrdel, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., z Oddelka za psiho-onkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana.

Avtorica: Anja Kuhar Glišić

Poleg fizioloških posledic rak dojk pri ženskah pušča tudi psihološke. V katerih oblikah se lahko pojavijo?

Diagnoza raka dojke je za bolnico običajno velik šok. Preplet strahu, žalosti, jeze, občutij krivde, misli »zakaj ravno jaz« in »kaj bo«, ki se pojavljajo tako po diagnozi kot tudi kasneje v procesu zdravljenja in rehabilitacije, zaobjamemo v besedi »duševna stiska«. Čas po diagnozi je čas sprejemanja odločitev glede zdravljenja, čas čakanja na njegov pričetek. Zdravljenje je dolgotrajno in obremenjujoče, pa vendar se stiska velikokrat ublaži – strahove, kako bo, kakšni bodo stranski učinki, kako bodo zmogle – obvladujejo korak za korakom v strukturiranem procesu zdravljenja.

Ljudi pa pogosto preseneti dejstvo, da duševne stiske po končanem zdravljenju še ni konec. Med samim zdravljenjem imajo bolnice občutek varnosti, saj so v rednih stikih z onkologom in drugim zdravstvenim osebjem, po zdravljenju pa se ta struktura poruši. Vsaka spremenjena telesna zaznava že lahko vzbudi strah, da se je bolezen vrnila – in teh je po zdravljenju lahko veliko. Kar tretjina bolnikov, ki na Oddelku za psiho-onkologijo poiščejo psihološko pomoč, prihaja zaradi duševne stiske ob spoprijemanju s telesno, psihosocialno in poklicno rehabilitacijo po zaključenem zdravljenju.

Povsem običajno je, da se pacientke spoprijemajo z negativnimi občutji, ne nazadnje z diagnozo raka na dojkah izgubijo svoje zdravje, občutek varnosti, gotovosti, izgubijo načrte za prihodnost, izgubijo tudi del sebe – vse to so pričakovani odzivi, ki pa lahko postanejo pregloboki, trajajo predolgo, pomembno vplivajo na zmožnost funkcioniranja in se razvijejo v depresijo, anksiozne motnje in podobno.

V tem času je popularno razmišljanje, da smo ljudje sami odgovorni za svoje bolezni zaradi svojega (napačnega) načina razmišljanja – to pa bolnice, ki se že tako borijo s težko diagnozo, postavi v okoliščine, kjer postanejo same krivci svoje bolezni …

Zgodovina pogleda na raka se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja premaknila s somatskega gledanja najprej v drugo skrajnost, torej iskanje vzrokov za pojav bolezni zgolj v čustvih, danes pa vemo, da je to eden izmed dejavnikov tveganja, poleg dejavnikov tveganja iz okolja, načina življenja, genetike … Vsaka zase najde svoj osebni odgovor na vprašanje, zakaj se je bolezen zgodila ravno njej – nekatere jo pripisujejo stresu, druge odsotnosti športnih dejavnosti, prehrani … Sama jih vedno vprašam, čemu bolezen pripisujejo, saj je osebni odgovor na vprašanje ‘Zakaj’ začetek odgovora na ‘kako naprej’.

Rak dojk pogosto pripelje do odstranitve ene ali obeh dojk. Kako ta – na neki način – ‘izguba ženskosti’ vpliva na samopodobo ženske?

Dojke so simbol ženskosti in materinstva, zato lahko bolezen pomembno vpliva na znatno znižano samopodobo in znižano doživljanje lastne atraktivnosti – kljub temu da gre razvoj v smeri vedno manjših posegov in boljšega estetskega izhoda, pri tem imajo pomembno mesto rekonstruktivni posegi.

Na doživljanje lastnega telesa pa pomembno vplivajo tudi prezgodnja menopavza, vročinski oblivi, težave s suho nožnico, težave v spolnosti, nespečnost, pridobivanje telesne teže po hormonski terapiji … ki so včasih še bolj obremenjujoči kot sama izguba ali sprememba dojke.

Kako na partnerico brez ene ali obeh dojk po vaših izkušnjah doživljajo partnerji?

Pogosto je ženska percepcija lastnega telesa bolj negativna kot pa partnerjeva. Obstajajo moški, pri katerih telesne spremembe ne vplivajo na njegovo doživljanje privlačnosti ženske, in so moški, ki jih to bremeni, ki težje vidijo žensko golo, ki težko pogledajo njeno rano po operaciji itd. Predvsem je pomemben partnerjev prvi odziv po operaciji, saj je za gospe zelo boleča izkušnja, če partner rane ne more pogledati.

Poleg tega da se ženska sama spopada z vrsto fizioloških in psiholoških sprememb, je v proces v veliki meri vključen tudi partner. Kaj se tako dogaja s partnerskim odnosom?

Tudi partnerji gredo skozi podobno doživljanje čustev kot pacientke same in pri njih je lahko duševna stiska izražena v enaki meri. Najhujši je občutek nemoči. Pogosto partner skuša skriti svojo prizadetost in bolečino, zgodi se tudi, da svoje prave občutke partnerja skrivata drug pred drugim in tako morata bolečino nositi vsak zase.

Včasih so zveze postavljene na preizkušnjo zaradi različnih pogledov na spoprijemanje z rakom, eden bi se o bolezni pogovarjal, drugi jo hoče čim prej pozabiti … Zgodi se tudi, da partner pričakuje, da se bo ženska po zdravljenju vrnila v svoje običajno življenje in bolezen pustila za sabo, partnerica pa se sicer želi vrniti v življenje – vendar ne na povsem enak način, saj želi poiskati svojo pot, v enakem okolju drugačno kot prej.

Ključna stvar je KOMUNIKACIJA – edino tako si lahko pomagata partnerja, ki lahko različno doživljata bolezen in zdravljenje ter pot po bolezni.

Kako pomembna je torej partnerjeva podpora v obdobju bolezni ter po okrevanju in kaj lahko partnerji storijo, da bi bili v pomoč svoji dragi, ki zboli za rakom dojk?

Partner naj bo prisoten tako čustveno kot tudi fizično. Fizično partnerico podpre tako, da jo spremlja na preglede pri zdravniku, se o bolezni pozanima in jo podpre v njeni odločitvi za zdravljenje.

Zelo je pomembna čustvena opora. Moški se pogosto zatekajo k nasvetom, ‘ti boš to zmogla’ ali pa uporabljajo fraze, kot so ‘saj bo’, ‘moraš biti močna’, ‘moraš biti pozitivna’, to pa bolnice doživijo kot negacijo njihove ranljivosti. Izogibati se je treba minimaliziranju njenih občutkov stiske, saj hitro dobijo vtis, da so partnerji neobčutljivi ali da jih celo zavračajo. Biti močna in pozitivna ne pomeni, da strah, žalost in ostala obremenjujoča čustva ne obstajajo. In tako pretirana tolažba in dajanje nasvetov nista dobrodošla.

Partner naj svojo drago vpraša, kako se počuti in kaj lahko naredi, da ji bo lažje; dobro je, da ima bolnica občutek, da lahko tudi desetkrat pove, kako jo je strah, če to želi. Pogosto slišim, da partnerji ‘vse naredijo’ za svojo gospo, ženske same pa doživljajo, kot da jih ni zraven – čustveno.

Pomembna je tudi skrb za to, da življenje nemoteno teče dalje, sploh če so v družini nepreskrbljeni otroci. Partner bolnice z redno službo mora poskrbeti tako za otroke kot za gospo, zato se mu nakopiči veliko zunanjih dejavnikov, ki jih je treba urediti in včasih zmanjka časa za pogovore.

Nerazumevanje drug drugega lahko včasih vodi v prekinitev partnerskega odnosa. Ali bolezen vpliva denimo na odstotek ločitev?

Bolezen vedno poseže v partnerski odnos in vstopi v obstoječ sistem, v obstoječe odnose in načine komuniciranja – v obstoječe zamere, konflikte in različnosti.

AMPAK! Odstotek ločitev NI višji kot pri ostali populaciji, temveč je precej podoben. Bolezen je običajno le pika na i odnosom, ki že prej niso bili kakovostni. Res se včasih zgodi, da partnerstvo ne zdrži bremena bolezni in se zdrav partner odloči za prekinitev; na drugi strani pa ne smemo spregledati bolnic, ki zaključijo nezadovoljujoče partnerske zveze, da prekinejo negativne vzorce.

Poznam pa tudi veliko primerov, kjer je partnerja bolezen zbližala. Zbliža lahko skupno spoprijemanje z zahtevami zdravljenja in soočanje z ranljivostjo in minljivostjo. Včasih bolnice povedo, da so ob bolniškem dopustu zaradi dolgotrajnega zdravljenja več prisotne doma in se tudi več pogovarjajo. Različne družine ustvarijo iz bolezni različne izkušnje.