Avtorica: Katja Štucin
Sindrom karpalnega kanala je utesnitvena nevropatija medianega živca, ki poteka preko zapestja in oživčuje prve tri prste, polovico prstanca, palčevo stran dlani in drobne mišice v dlani. Živec poteka skupaj v kanalu s kitami upogibalkami. Spodaj ga omejujejo zapestne kosti, zgoraj pa čvrst vezivni ligament. Ob vsaki spremembi prostornine tega prostora lahko pride do utesnitve živca, to lahko povzročijo bodisi vnetje in nabrekle kitne ovojnice bodisi tumorji, zlasti benigni, kot je lipom ali ganglion, lahko se pojavi po zlomu, kjer kostna brazgotina začne pritiskati na živec, ali drugi, manj pogosti vzroki. Sindrom karpalnega kanala se sicer lahko zaradi hormonske spremembe in posledično spremembe telesne tekočine pojavi tudi pri nosečnicah. Omenjena utesnitvena nevropatija pa je največkrat posledica stalnega ponavljajočega se dela z rokami. Ob tem pride do nabreklosti kitnih ovojnic in posledično zožitve prostora za mediani živec.
Najprej se, kot pri vseh boleznih, opravi pogovor z bolnikom in nato klinični pregled. Pri pogovoru zlasti bolnice, le-te so pogosteje prizadete, povedo, da imajo zadnje mesece ponavljajoče se nočno prebujanje, ki je posledica bolečin in mravljinčenja v prstih. Omenjajo, da imajo občutek, kot bi jim roka zaspala, nekatere izpostavljajo tudi elektriziranje. Omenjene težave se pojavijo še v določenih položajih roke, zlasti pri vožnji s kolesom ali v avtomobilu oziroma po ponavljajočih se gibih z rokami.
Največkrat težave trajajo nekaj mesecev in se stopnjujejo. Kasneje bolnice in bolniki povedo tudi, da imajo slabšo občutljivost v prvih treh prstih, da opazijo izpadanje drobnih predmetov, zelo pozno pa tudi, da ni več prisotna enaka mišična moč kot nekoč. Po pogovoru bolnice in bolnike natančno pregledamo. Pri tem v primeru, da gre za bolezen, ki je že napredovala, lahko ugotovimo atrofijo palčeve kepe, se pravi, da se palčeva kepa zmanjša zaradi propada mišičnih vlaken. Tako napravimo določene provokativne teste, s katerimi sprožimo pritisk na živec, kar bolniki zaznajo kot bolečino in mravljinčenje. Ob tem testiramo občutljivost in grobo mišično moč. Na podlagi omenjenih preiskav pa lahko bolnice in bolnike za popolnoma objektivno merilo stopnje prizadetosti medianega živca napotimo še k nevrofiziologu, ki naredi natančne meritve, EMG, elektromiografsko preiskavo ter redkeje lahko tudi ultrazvok, s katerim potrdijo utesnitveno nevropatijo. Ne nazadnje določijo še stopnjo okvare živca.
Smiselno je, da bolnik čim prej obišče zdravnika, kajti v začetku lahko svetujemo zgolj razbremenitev rok ter uporabo opornic, tako da se stanje že samo po sebi izboljša. Če pa je bolezen že napredovala, je nujno potrebna operacija. Gre za sprostitev medianega živca v lokalni anesteziji. V primeru, da pride do atrofije palčeve kepe, pa to pomeni že nepovratne okvare mišic in slabšo funkcijo roke, ki je trajna.
Zdravljenje poteka glede na stopnjo okvare živca. V začetnih oblikah svetujemo konservativno zdravljenje s počitkom, nesteroidnim antirevmatikom in opornico. Kasneje pa operacijo v lokalni anesteziji, ki traja približno 15 minut. V brezkrvnem polju prerežemo kožo, naredimo dvacentimetrski rez kože v zgornjem delu dlani, si prikažemo prečni karpalni ligament in ga v celoti prekinemo. Pregledamo ter sprostimo mediani živec, ob čemer lahko včasih ugotovimo tudi vzrok in pa stopnjo utesnitve. Nazadnje napravimo natančno hemostazo in kožo zašijemo.
Če je potreben kirurški poseg, okrevanje največkrat traja približno štiri tedne. Po 10 do 14 dneh se odstranijo šivi, potem pa svetujemo še teden dni fizioterapije v pristojnem zdravstvenem domu. Če je živec zelo poškodovan, lahko traja rehabilitacija do enega leta, da pride do popolne oziroma končne obnovitve občutljivosti kože ter večje grobe mišične moči. Okrevanje je odvisno tudi od starosti. Pri starejših bolnikih je regeneracija živca slabša, zato je do dokončnega stanja potrebno daljše časovno obdobje.
Če se omenjeni sindrom ne zdravi, lahko to privede do trajne okvare, zlasti do atrofije drobnih mišičnih vlaken v dlani in posledično slabše funkcije, še posebej finih gibov. Jasno pa je, da je tudi kakovost življenja bolnikov s sindromom zapestnega prehoda bistveno slabša, saj se večkrat ponoči zbujajo, so stalno neprespani, razdražljivi, z bolečinami, itd.
Seveda. V številnih državah po svetu je omenjena bolezen poklicna bolezen, zato že same delovne organizacije poskrbijo za vmesne odmore ter menjavanje različnega delovnega okolja in do teh težav ne pride. Prav tako v začetni fazi pomagajo opornice v razbremenjenem položaju za zapestje.
Število prizadetih se z leti zmanjšuje. To je povezano zlasti s propadom številnih podjetij, kjer so delo opravljale ženske za tekočim trakom, to je delo na normo s stalno ponavljajočimi se gibi z rokami. Prav tako se je spremenilo tudi vedenje in izobraženost splošne populacije, zato dostikrat že sami poskrbijo za preventivne ukrepe. Pomembne so tudi številne oddaje na to temo in zapisi, kot je ta, s katerimi opozarjamo na možnost nastanka utesnitvene nevropatije.