Mnogo otrok ima ob šolskih obveznostih še dodatne dejavnosti. Nujno je, da igrajo kakšno glasbilo, trenirajo določen šport in ob tem še obiskujejo ure tujega jezika. Skratka, kup krožkov, tako da jim ne ostane nič več časa za otroško igro. Kakšna je prava mera, da otrok ne bo preveč preobremenjen, nam je povedala dr. Petra Lešnik Musek, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije na Kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani.

Avtorica: Katja Štucin

Se vam zdi, da so starši v zadnjem času preveč ambiciozni? Kako je bilo včasih?

Strinjam se z opozorili, da zadnja leta mnogi starši svoje otroke vključujejo v (pre)številne dejavnosti po vrtcu oziroma šoli. V času našega otroštva smo prav tako obiskovali različne dejavnosti, a ne spomnim se, da bi bili v tolikšni meri angažirani oziroma zasedeni z dejavnostmi, kot so otroci danes. Obiskovali smo denimo glasbeno šolo ali pa trenirali kakšen šport. Nekateri so se učili tudi tuj jezik. Nikakor pa nismo bili vse popoldneve zasedeni z različnimi obveznostmi. Imeli smo več časa zase in za prostočasne dejavnosti.

Zakaj prihaja do tega? Zakaj se dogaja, da starši svoje ambicije projicirajo na otroke?

Gre za odraz širšega družbenega dogajanja. Vrednote, prepričanja in življenjska filozofija sodobne družbe se razlikujejo od tistih pred desetletji. Starši in otroci so danes postavljeni pred drugačne zahteve, kot smo bili na primer mi.

Starši svojim otrokom želijo, da bodo v življenju zadovoljni, srečni in uspešni. Pri vzgoji seveda izhajajo iz svojih življenjskih izkušenj, znanj in spretnosti, ki so si jih pridobili, in glede na to si oblikujejo in postavljajo pričakovanja, želje in prepričanja do svojih otrok. Pri tem pa je pomembno, da so ta pričakovanja in zahteve primerne otroku, njegovim zmožnostim in interesu, ne pa zgolj odraz nerealnih starševskih pričakovanj in ambicij.

Kako naj starši usmerjajo svoje otroke, da bodo ugodili tako svojim kot tudi otrokovim željam?

Zelo pomembno je, da starši upoštevajo otrokove razvojne zmožnosti in potrebe, njegove želje ter interese in jih uskladijo s svojimi pričakovanji, željami ter prepričanji. Spremljajo in prisluhnejo naj svojim otrokom, se pogovarjajo z njimi o tem, kaj jih zanima, kaj se radi igrajo ter počnejo in tudi s kom se radi družijo.

Koliko dodatnih obveznosti otroka ne obremeni preveč?

V predšolskem obdobju je za otrokov razvoj in učenje najpomembnejša igra, zato je pomembno, da ima otrok čas in prostor zanjo. Ob tem verjetno zadošča, da je vključen v eno prostočasno dejavnost. Poudarek v družini pa naj bo vendarle na skupni igri in dejavnostih s starši, sorojenci in vrstniki.

V šolskem obdobju, ko se otrokovi interesi bolj oblikujejo, je prav tako pomembno, da z različnimi dejavnostmi in obveznostmi ne pretiravamo, saj s tem lahko hitro postanejo otroku in staršem v breme in niso več zabavne in sproščujoče. Tudi v tem obdobju otroci še vedno potrebujejo čas za različne vrste igre. Pomembno zanje pa je tudi druženje z vrstniki.

Koliko ur na dan naj bi otroci imeli prostega časa?

Glede na današnje zahteve šole, šolske in obšolske dejavnosti se mi zdi bolj na mestu vprašanje, koliko kakovostnega prostega časa otroci dejansko sploh še imajo? S tem mislim na čas, ko se lahko prosto igrajo, družijo z vrstniki in s starši ter razvijajo svoje divergentne miselne sposobnosti, socialne spretnosti, spretnosti reševanja problemov, ipd. Številne dejavnosti, v katere so otroci vključeni po šoli (npr. športni treningi, glasbena šola, balet jezikovni tečaji), so namreč zelo strukturirane, ciljno naravnane in glede na to, da spodbujajo razvoj specifičnih sposobnosti in spretnosti, bolj podobne šoli kot prostočasnim dejavnostim.

Do kakšnih kratkoročnih in kakšnih dolgoročnih posledic lahko pride, če je otrok preobremenjen?

Otroci v primerjavi z odraslimi o svojih težavah ne zmorejo poročati verbalno, na primer povedati, da so preobremenjeni, da imajo vsega zadosti, itd., pač pa pogosteje na obremenitve reagirajo s telesno simptomatiko, med njimi glavoboli, bolečine v trebuhu, motnje spanja, manjša odpornost in posledično večja obolevnost, in s čustvenimi ter vedenjskimi težavami (npr. potrtostjo, žalostjo, čustveno občutljivostjo, razdražljivostjo, nezainteresiranostjo, itd.). Če te vztrajajo dalj časa in niso prepoznane, lahko preidejo v resnejšo problematiko oziroma motnje, ki zahtevajo strokovno obravnavo.

Kako pomembna pa je hvala in spodbuda otrok s strani staršev? Kdaj je primerna in v kakšni meri?

Pohvala je izredno močan motivator, ki jo v vsakdanjem življenju starši še vedno premalo uporabljajo, saj posameznika čisto drugače spodbudi v primerjavi s kritiko in grajo. V našem okolju pa je še vedno bolj prisotna kritika drugega in osredotočenost na iskanje napak kot pa spontana pohvala. Zato je pomembno, da starši otroka za določeno vedenje oziroma dejavnost pohvalijo, saj bo tako motiviran za nadaljnje učenje, obenem pa si bo oblikoval prepričanje, da zmore. Pomembno pa je, da je pohvala realna in vezana na konkretno otrokovo vedenje ali trud (npr.: »To si se odlično spomnil!«, »Tvoja ideja je super.«, »Tole si fino naredil.«).

Je naloga staršev, da otroke spodbujajo k zdravemu in koristnemu preživljanju prostega časa? Dejstvo je, da ga otroci zelo radi preživijo s številnimi, raznolikimi tehničnimi napravami. Je prav, da jim uporabo le-teh omejijo?

Starši otroke učijo tudi o načinih preživljanja prostega časa, ki ga v današnjem času otroci in mladostniki pogosto preživijo za računalniki, s telefoni, tablicami (igranje igric, družabna omrežja, ipd.). Glede na aktualne trende, ki kažejo na preveliko rabo tovrstnih medijev, je smiselno, da otrokom in mladostnikom omejijo njihovo rabo, saj jih te dejavnosti »zasvojijo«, tako da drugih dejavnosti in z njimi povezanih zmožnosti ter spretnosti ne bodo razvijali ter usvajali.

Tako kot otroci so tudi starši velikokrat preobremenjeni in nimajo prostega časa. Lahko za konec ugotovimo, da je v sodobnem času premalo negovanja pristnih družinskih vezi? V primeru, da ja, bi lahko kaj storili, da bi bilo drugače?

Najprej se mi zdi pomembno, da družina ta problem prepozna, kajti šele ko ga ozavesti, lahko nekaj naredi. Pomembno je, da si družina poišče dejavnosti, v katere bodo vključeni vsi družinski člani. Nekatere naj si delijo vsi, v druge pa naj se vključujejo po lastnih željah, interesih in zmožnostih. To naj bodo prijetne aktivnosti, pri katerih se bodo družili, zabavali, se imeli lepo. To je navsezadnje ena od najpomembnejših nalog družine.

November 2015