Avtorica: Nika Arsovski
Manjša ali večja nihanja v življenju so popolnoma normalna, če le ne trajajo predolgo in s tem ne omejujejo naših zmožnosti obstoja. Tudi v primeru bipolarne motnje so popolnoma normalna doživljanja vzponov in padcev, vendar v tem primeru le-ti presežejo zdrave meje in dolgo časa ne popustijo. Za to vrsto duševne motnje so značilna izmenjujoča obdobja neobvladljive manije, izčrpavajoče depresije in mešanih epizod. V prvem obdobju bolniki svojih težav ne prepoznajo, saj takrat prekipevajo od energije, so odločni in samozavestni. Za to obdobje je značilno nenehno gibanje, posamezniki pa lahko brez spanja in hrane zdržijo kar več dni. »Govorijo hitro in glasno, spuščajo se v prepire, lahko postanejo tudi agresivni. Brez razmisleka nakupujejo in zapravijo denar za stvari, ki jih v resnici ne potrebujejo. V fazi manije se bolniki večinoma ne zavedajo, da bi bilo z njimi kar koli narobe, pač pa to opazijo njihovi svojci, saj s svojim vedenjem škodujejo sebi in njim,« dodaja Anita Trpin Katarić, dr. med., specialistka psihiatrije in vodja sprejemnega ženskega oddelka v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. Depresije pa so popolnoma nasprotje maničnim obdobjem. Takrat bolnika prevevata nemoč in obup, ker ne verjame v svoje sposobnosti. Bolniki se počutijo nevredne in krive, prežeti so s tesnobo ter izgubijo zanimanje za aktivnosti, ki so jim sicer v veselje. Za ta obdobja so značilne težave s spanjem, izguba apetita in občutek izgube spomina. Mučijo jih lahko različne telesne težave, glavobol, prebavne motnje, razbijanje srca, bolečine po telesu, pojavi pa se lahko tudi misel o smrti in samomoru.
Motnja se pojavlja v mnogih oblikah, vendar v osnovi poznamo dva tipa te bolezni. Prva skupina se imenuje bipolarna motnja tipa I in vanjo uvrščamo ljudi, ki so v življenju vsaj enkrat doživeli izbruh manije ali mešane epizode in bipolarno epizodo. Depresija v tem primeru ni zahtevana, čeprav marsikdo v točki svojega življenja doživi tudi napad ali dva hude depresije. Za bipolarno motnjo tipa II je značilna ena ali več epizod hude depresije z najmanj eno epizodo hipomanije, blažje oblike manije. Nekatere študije delijo motnjo še v dve kategoriji, in sicer ciklotimijo, blažjo motnjo razpoloženja, za katero je značilno kronično nestabilno nihanje razpoloženja med hipomanijo in depresijo, ter bipolarno BDO, ki pokriva vse druge oblike, ki ne spadajo v nobeno izmed prvih treh skupin. Bipolarna motnja se prvič najpogosteje pojavi v zgodnjih dvajsetih letih. Pogostejša je tudi pri potomcih oz. najbližjih sorodnikih bolnikov z bipolarno motnjo, saj naj bi po nekaterih raziskavah sodeč genetika predstavljala kar 75 odstotkov vzrokov za nastanek bipolarne motnje tipa I. Tveganje za nastanek bipolarne motnje še povečujejo obdobja visoke napetosti in velike življenjske prelomnice, kot je smrt oz. izguba službe. Tudi zloraba drog in alkohola lahko vpliva na nastanek bipolarne motnje, kar je nadvse težavno, saj lahko bolniku nudi občutek, da olajša simptome, medtem ko jih v resnici le poslabša.
Nekateri strokovnjaki v primeru nastanka bipolarne motnje govorijo o »kemičnem neravnovesju«, spet drugi so mnenja, da je nastanek bipolarne motnje veliko kompleksnejši. Področja za nadziranje čustev, nagonov, motivacij, spomina in odziva na strah naj bi pri ljudeh z bipolarno motnjo delovala povsem drugače, saj motnja povzroča nepredvidljiva nihanja razpoloženja. Bolezen povzroča neravnovesje med različnimi snovmi v možganih, predvsem neravnovesje med serotoninom in noradrenalinom. Bipolarna motnja vpliva na vsakdanje življenje, delo in odnose posameznika. Poleg tega je to dolgotrajna duševna bolezen in če le je ne zdravimo ali je ne zdravimo pravočasno, lahko sčasoma privede do vse pogostejših in hujših bolezenskih epizod. Pravilno in pravočasno zdravljenje zmanjša pogostost ter resnost epizod, zato posledično oboleli osebi pomaga živeti normalno življenje. Pomembno je predvsem, da bolezen prepoznamo dovolj zgodaj, saj je velikokrat odkrita šele nekaj let po izbruhu. Predvsem v času manične faze je oseba podvržena impulzivnemu vedenju in zato nezmožna presojati o posledicah in nevarnosti. Prav tako sta za to obdobje značilna tudi nemir in raztresenost, spremlja pa ga tudi razdražljivost. V obdobju depresivne faze pa lahko pri posamezniku opazimo težave s spolnostjo, upočasnjenost in obup. Ti ljudje so v tej fazi tudi dovzetnejši za nastanek motenj hranjenja.
»Zaradi kompleksnosti bolezni je zapleteno tudi zdravljenje,« razlaga dr. Trpin Katarić. Zaradi spremenljive klinične slike je potrebno stalno prilagajanje zdravljenja. Zdravljenje bolezni po prvi epizodi motnje običajno traja dve leti, po drugi epizodi pet let, po tretji pa vse življenje. V nekaterih primerih lahko bolezen miruje tudi več let. Temelj zdravljenja predstavlja eden ali več stabilizatorjev razpoloženja, ob pojavu manije ali depresije pa jim je treba dodati še antipsihotik ali antidepresiv. Bipolarna motnja je dolgotrajna bolezen, zato je sodelovanje bolnikov še toliko pomembnejše, poleg tega bolezen iz akutne faze prehaja v vzdrževalno. Cilj akutnega zdravljenja je zdravljenje trenutne razpoloženjske epizode, naj bo to depresija, manija ali mešanica obeh. Naslednja stopnja je faza preprečevanja ponovitev. Vzdrževalno in preventivno zdravljenje je dolgotrajen proces, katerega cilj je preprečiti ponoven pojav katere koli razpoloženjske epizode oz. vzdrževati obdobje mirovanja bolezni. Boljše možnosti imajo bolniki, ki pri zdravljenju sodelujejo, redno jemljejo zdravila, medtem ko so pri bolnikih, ki zdravila opuščajo in pri zdravljenju ne sodelujejo, pogostejše ponovitve bolezni. Pri bolnikih z bipolarno motnjo sta pogosto prisotni tudi zloraba in odvisnost od alkohola ter prepovedanih drog, kar navadno neugodno vpliva na potek bolezni.
Zdravljenje motnje večinoma poteka ambulantno, huda poslabšanja bolezni v smeri depresije ali manije pa zahtevajo tudi sprejem v bolnišnico. Najbolj kritično je prvo leto zdravljenja, saj se faze lahko začnejo ponavljati. Glede zdravljenja so dovzetnejši bolniki v depresivni fazi bolezni, medtem ko je bolnike s hudo razvito obliko manije težko prepričati, da se morajo zdraviti, kaj šele z njimi pripraviti terapevtski načrt. Slednjim se zato zdravniki posvetijo šele, ko akutna manija izzveni. Med zdravljenjem so bolnikom v pomoč tudi izobraževanja o bolezni in psihoterapija, kjer terapevt v sodelovanju z bolnikom skuša najti uspešnejši način reševanja življenjskih težav. Treba je poudariti, da je bipolarno motnjo nemogoče zdraviti le s psihoterapijo, pomemben dejavnik so namreč tudi zdravila. »Pomembno je, da ima bolnik izbranega zdravnika, ki mu zaupa in na katerega se ob svojih težavah in dilemah v zvezi z boleznijo lahko obrne po pomoč,« še dodaja dr. A. Trpin Katarić. Veliko vlogo v času zdravljenja motnje in preventive igrajo svojci. V začetku zdravljenja so z informacijami o bolniku in njegovem spremenjenem vedenju v veliko pomoč pri postavitvi diagnoze. Pomembno je, da bolniki ali njihovi svojci poiščejo pomoč čim prej po spremembi počutja ali vedenja, saj odlašanje zdravljenja običajno stanje samo še poslabša. Sicer bolniki z bipolarno motnjo potrebujejo ob sebi močno oporo svojcev v vseh fazah bolezni, saj pri tistih z dobro socialno mrežo, bolezen običajno poteka bolj ugodno.
November 2015