Avtorica: Petra Bauman
Zobna proteza nadomesti manjkajoče zobe in je lahko delna, če manjka nekaj zob (pet in več) in totalna ob popolni izgubi zob. Zobna proteza je zaradi lažjega čiščenja in vzdrževanja zmeraj snemna. V osnovi je narejena iz ulite kovinske baze (običajno jeklene), nad njo je akrilni del (imitacija rožnatih dlesni) in tovarniško izdelani zobje iz akrilata. Delna proteza je narejena tako, da po sistemu zapon in naslonk sidri na preostale zobe. Zelo pomembno je, da je pravilno nameščena, saj bo le tako lahko zagotavljala pravilen prenos sil in tako pomagala na dolgi rok ohraniti tudi še preostale zobe v ustih.
Totalna proteza deluje po principu vakuuma, kar pomeni, da se prisesa. Lažje in skoraj brez težav se nadomestek zob obnese na zgornji čeljusti, saj se proteza prisesa na nebo, zgornji ustni lok oz. alveolarni greben zgornje čeljusti pa je tudi »mirnejši«, nekaj več težav običajno predstavlja proteza na alveolarnem grebenu spodnje čeljusti, saj se tam nenehno nekaj giblje –– spodnja ustnica, lica, jezik.
Povsem običajno je, da zobna proteza na začetku »zažuli«, tako kot čevelj oz. nekaj, čemur se mora naše telo prilagoditi. Prav tako je na začetku nekoliko neprijetna izkušnja večjega izločanja sline in nekaj težav z izgovarjavo. Jezik, ki je mišica, se je namreč v brezzobem prostoru začel širiti in mu novi zobni lok ponovno omeji prostor. Zato za usvajanje pravilnih glasov in zvokov zobozdravniki svetujejo branje na glas.
Težavo v resnici lahko predstavlja izrabljena kost, ki začne »kopneti« takoj, ko v njej ni več zob. Dokler so v kosti še zobje, živčna vlakna ohranjajo tudi primerno obliko grebena. Zato dlje kot čakamo z namestitvijo proteze, bolj »zlizana« je kost in nižji je greben, na katerega se bo pričvrstila proteza. Greben namreč zadrži premike in pomaga, da se proteza lepše usede. Kar pomeni, da lahko traja nekaj več časa, da bo proteza našla svoje pravo mesto in da se bo oseba nanjo navadila. Kadar pa grebena ni več in je ležišče ravno, zobozdravniki neredko priporočajo vsaj dva implantata v čeljustno kost, saj bo proteza tako stabilnejša. Če se poraja občutek, da je proteza preveč zrahljana in da »pleše«, zobozdravniki priporočajo uporabo raznih pričvrstilnih past, ki bodo stabilizirale protezo. Paste bodo tudi preprečile neprijetno zahajanje hrane pod protezo. Sicer pa so proteze narejene tako, da lepila niso potrebna.
Strah, da bi proteza izpadla ob hranjenju, na javnem prostoru ali ob pomembnem trenutku, je odveč, saj pacienti zelo dobro zaznajo, ali je njihov pripomoček v ustih stabilen ali ne. Z leti nošenja namreč kost na račun obremenitve po malem izginja. Vsekakor naj pacient, če se nikakor ne more navaditi na protezo, pride čim prej na pregled, saj ima v času garancijske dobe (eno leto) možnost pritožb. Popravila med nošenjem so različna, od podlaganja zaradi izgube kosti ali popravila zapon (pri delni protezi).
Začasna proteza je takšna, ki se izdela takoj po puljenju zob in jo pacient dobi v primeru, če nikakor – zaradi estetike – ne more počakati na izdelavo proteze ali pa je čakalna doba predolga. Prav tako delna proteza ni v naboru storitev, ki jih krije ZZZS. Zdravniki sicer delno protezo odsvetujejo, saj je po puljenju zob potreben čas celjenja vsaj šest tednov, šele po tem obdobju je ustna votlina pripravljena na protezo.
Jelka Matuša, dr. dent. med., ugotavlja, da tisti, ki zobni nadomestek sprejmejo in ga dojemajo kot pripomoček, ki jim bo povrnil tako funkcijo kot estetiko ustne votline, načeloma nimajo težav z mehanskim obnašanjem proteze. Tiste, ki pa jo na neki način odklanjajo in se je sramujejo, pa zmeraj nekaj moti. Tarnajo, da se je ne morejo navaditi, da jih boli. Do takšnih je treba biti dodatno pozoren in jim povedati, da z zobno protezo niso nečesa izgubili, pač pa pridobili, ohranili bodo zdrav odnos med obema čeljustma, poskrbljeno bo za pravilen ugriz in dostojen videz.
Higiena zobne proteze je enako pomembna kot čiščenje pravih zob. Iz ust jo moramo vzeti po vsaki jedi in si splahniti tudi usta. Enkrat na dan jo moramo temeljito oščetkati, saj se tudi nanjo prilepijo obloge in nastane zobni kamen. Na ta način bomo tudi podaljšali njen rok uporabe, ki je sicer pri totalni protezi do pet let, pri delni pa sedem let. Po tem času pacientu pripada nova proteza na račun ZZZS. Vendar se nekateri pacienti od proteze, ki so se je navadili, kar nočejo posloviti, zato jo lahko ob pravilni negi ohranijo tudi kakšno leto dlje.
Proteza se čisti z dovolj veliko zobno ščetko in milnico. Zobna krema se uporablja le občasno, saj je za proteze pregroba oz. jo uporabimo v primeru težje odstranljivih oblog. Obvezna je še uporaba čistilnih tablet za proteze, običajno dva- do trikrat na teden, in sicer že oščetkano protezo da pacient v kozarec z vodo in raztopljeno tableto. Tableta ima moč globinskega čiščenja v mikroporah proteze, kjer so lahko bakterije in glivice. Na ta način preprečimo vnetja na sluznici pod protezo.
Umivanje zob je del osnovne higiene. Ne le da se s pomanjkljivo ustno higieno nabirajo zobne obloge, ki povzročajo nastanek kariesa in posledično plomb, pač pa je posledica nabiranja zobnih oblog tudi vneta dlesen. Le-ta si ne more več opomoči, zato se pod njo začne raztapljati kost. Izguba kosti pomeni, da se dlesen začne vedno bolj umikati, zob ni več zasidran s korenino v kost, zato se začne majati. Jelka Matušan poudarja, da bi v tej fazi morali nastopiti svoje delo parodontologi in ustni higieniki, ki jih je žal še zmeraj premalo, poleg tega niso vključeni v sistem javnega zdravstva.
Zelo pomembno je, da pacienti sami sodelujejo in ob navodilih zobozdravnika ne zamahnejo samo z roko. Prvi znak, da nekaj ni v redu, je zmeraj krvavitev, ki kaže na vneto dlesen. Jelka Matušan opozarja, da moramo tam ščetkati še bolj, ne pa se tistega dela izogibati, nujno uporabiti zobno nitko ter medzobne ščetke ali ustno prho. Na vsakem mestu bi morali z zobno ščetko potegniti vsaj desetkrat, če imamo električno ščetko, pa njen čas delovanja nastaviti na vsaj štiri minute.
V Sloveniji deluje zasebna šola za ustne higienike od leta 2003, po podatkih Ministrstva za šolstvo je do danes diplomiralo 46 ustnih higienikov, strokovni izpit pa jih je opravilo enajst.
Ustni higienik opravlja naloge v zobozdravstvu, ki preprečujejo nastanek bolezni obzobnih tkiv in zobne gnilobe. Svetuje glede pravilne ustne higiene in zdravega načina življenja ter paciente pri tem motivira. V timu zobozdravnika in zobozdravniške asistentke predstavlja ustni higienik nepogrešljivi člen preventivne zobozdravstvene dejavnosti in v veliki meri prispeva k izboljšanju oralnega zdravja pri vseh skupinah prebivalstva. Storitve ustne higiene žal niso vključene v sistem zdravstvenega zavarovanja in so v celoti samoplačniške.
Uroš Malenšek: Najpogostejši so pacienti, ki imajo težave z vnetjem dlesni in parodontalno boleznijo. Pri prvem pregledu pregledamo celotno ustno votlino, ocenimo stanje. Temeljito odstranimo trde in mehke obloge nad in po potrebi tudi pod (luščenje in glajenje) dlesnijo, če ugotovimo, da so zobni žepki poglobljeni. Nato paciente podučimo o pravilni tehniki čiščenja zob z ustreznimi pripomočki, ki so potrebni za temeljito ustno higieno. Osebe s protezami podučimo o pravilni higieni protez ter njihovega shranjevanja čez noč.