Ga ni junaka, ki ga ne bi vsaj nekajkrat v življenju doletela rana ali ranica, najsi bo to akutna, ki jo lahko povzroči že kuhinjski nož, ali pa kronična, kot so razjede zaradi venskih, arterijskih in diabetičnih zapletov, ali zaradi preležanin. Oskrba takšnih ran ni mačji kašelj in v zadnjih letih je medicina na tem področju močno napredovala.

Zakaj so sicer dražje moderne obloge finančno ugodnejše, kakšne so njihove prednosti pred njihovimi klasičnimi bratranci, zakaj se je dobro izogniti fiziološki raztopini in klasični gazi, kako izmerimo rano in še veliko več nam je zaupala višja medicinska sestra Zdenka Dimnik Vesel, enterostomalna terapevtka.

Avtorica: Anja Kuhar

Reciva najprej besedo ali dve o vrstah ran.

Rane se razlikujejo glede na to, kako so povzročene, v osnovi pa jih delimo na akutne in na kronične rane. Večina akutnih ran nastane zaradi delovanja kratkotrajne, enkratne sile na zdrava tkiva, zdravljenje pa poteka hitro, če so pravilno in pravočasno oskrbljene ter če se ne okužijo.

Razjede pa so iste rane, nastanejo zaradi delovanja dolgotrajnih dejavnikov na okvarjena tkiva. Njihovo celjenje je zavrto zaradi krajevnih motenj presnove, ki so posledica venoznih, arterijskih ali živčnih okvar. Pri razjedah lahko govorimo tudi o stopnjah; prva pomeni le rdečino na površini kože, ki še ni prodrla v globlje plasti kože. Ko so okvarjene slednje, govorimo o drugi stopnji razjede, ki napreduje v tretjo, ko razjeda sega tudi do podkožnih tkiv – mišičja ali maščevja. Ko je razjeda na četrti stopnji, so prizadete vse plasti kože, rana se širi do mišic, kosti in sklepov, v dnu razjede so lahko prisotne mrtvine (nekroza). Poleg štiristopenjske lestvice razjed poznamo še eno kategorijo, rana z nedoločljivo stopnjo, neznane globine, kjer dno prekriva mrtvina z izločkom ali brez njega.

Preden se podrobno posvetiva različnim tipom sodobnih oblog, me zanima, zakaj je toliko govora o prednostih sodobnih oblog in katere so te v primerjavi s klasičnimi.

Namen sodobnih oblog je, da na rani vzdržujejo primerno vlago in toploto, da omogočajo potek različnih biokemičnih procesov in ugodno vplivajo na celjenje, ter so ugodnejše in prijaznejše do posameznika.

Prednosti, ki jih prinaša vlažno/toplo okolje, so: ustrezno vlažno tkivo omogoča večjo celično in encimsko aktivnost, vpliva na čiščenje in razkrajanje mrtvin, pospešuje razvoj žil, zmanjšuje bolečino, obloge se v rano ne vraščajo (kot npr. klasična gaza) in tako se ob odstranitvi obloge ne odstrani tudi novonastalo tkivo, njihovo odstranjevanje ne boli, so polprepustne (prepuščajo pline, ne pa tudi izločka in bakterij), so hipoalergične in pripomorejo k hitrejšemu celjenju rane. Zaradi njihovih ugodnih lastnosti jih ne odstranjujemo vsak dan (na rani so lahko od enega do sedem dni) in so tako, kljub svoji osnovni višji ceni na dolgi rok denarnici prijaznejše.

Vse sodobne obloge, ki imajo funkcijo pospeševanja celjenja rane, v rani pospešijo nastajanje izločka in razkroj nekrotičnega tkiva ter gnoja, zaradi česar rana prve dni deluje, kot da bi se poslabšala.

Med slabosti sodobnih oblog prištevamo slabšo dostopnost na terenu posameznim bolnikom in patronažnim sestram, poleg tega njihove uporabe zavarovalnica ne krije in si jih morajo pacienti priskrbeti sami. Zanje je lahko to finančno velik zalogaj, sploh v primeru večjih oblog.

Sodobnih vrst oblog je veliko število, nekaterim so dodane snovi za hitrejše celjenje, druge so primerne za specifične tipe ran … Lahko opišete nekaj sodobnih oblog in njihovih dodatkov?

Tipi oblog se razlikujejo glede na vrsto ran. Poznamo primarne obloge, ki imajo neposreden stik z razjedo, in sekundarne obloge, ki dopolnijo primarno oblogo v smislu pritrditve, prekrivanja, ustvarjanja primernega okolja, vpojnosti, zaščite razjede in kože v okolici.

Sodobne obloge se razlikujejo glede na sestavo oziroma sposobnost vzdrževanja vlažnosti na/v razjedi, in sicer poznamo obloge, ki vpijajo izloček iz razjede (alginati, poliuretanske pene), obloge, ki vzdržujejo vlažnost v razjedi (hidrokoloidi, hidrovlakna, filmi), in obloge, ki vlažijo razjedo (hidrogeli).

Vrste oblog

Obloge s hidrogeli

Zaradi velike vsebnosti vode zmehčajo mrtvine in fibrinske obloge, zmanjšajo občutek bolečine ter ustvarjajo vlažno okolje, ki izboljšuje celjenje razjede. Uporaba hidrogelov je priporočljiva na plitvih razjedah z minimalnim izločkom, pri suhem dnu razjede za navlažitev suhega dna, v primeru bolečih razjed, pri globokih ali razseljenih razjedah na delih telesa, kjer je težja namestitev oblog, pri razjedah, ki niso okužene in so v fazi nastajanja novega tkiva. Na rani lahko ostane do tri dni pri razjedah z mrtvinami in 5–7 dni pri razjedah, kjer se tvori novonastalo tkivo. Najdemo jih v obliki polnil in oblog, običajno v tubi, čeznje pa lahko nanesemo sekundarno oblogo.

Obloge z alginati

Gre za obloge iz alginatnih vlaken, ki se pridobivajo iz rjavih morskih alg in jih največkrat najdemo v obliki trakov ali ploščic. Njihova posebnost je, da ob stiku z izločkom tvorijo gel, zaradi česar niso primerne za suhe rane, priporočamo jih pri razjedah z zmernim do močnim izločkom. Menjavamo jih na tri dni glede na stanje razjede in količine izločka.

Hidrokoloidi

Hidrokoloidne obloge, katerih sestavni del so hidrofibre, so namenjene vlažnim ranam, sestavljata jih dve plasti. Najdemo jih v obliki oblog, past in posipov. Paste ali geli imajo hladilni učinek, hidrokoloidi s pektini povzročijo razkroj tkiva, hidrofibre imajo zaradi posebnega načina obdelave povečano vpojnost in sposobnost zadrževanja izločka, encimov in bakterij v vlaknih obloge. Uporabljajo se za čiščenje razjed druge stopnje na predelih telesa, kjer se ne bodo zgubale ali odstopile, na neokuženih razjedah, pri globokih razjedah kot polnilo, za zaščito ogroženih delov telesa, za katere obstaja nevarnost poškodb zaradi trenja, strižnih sil in mehanskih poškodb. Menjavamo jih na 3–5 dni.

Hidrokapilarne obloge

Hidrokapilarne obloge imajo lahko funkcijo primarne ali sekundarne obloge. Sestavljene so iz super vpojnih zrnc in so posledično zelo vpojne, s čimer zmanjšujejo možnost poškodbe rane ter pomagajo pri njenem celjenju. Primerne so za vse faze celjenja ran, tako akutnih kakor kroničnih, z različnimi stopnjami izločka.

Kolageni

Kot pove že ime samo, je ključna sestavina oblog naravni kolagen, te vpojne obloge s porozno strukturo pa so posebno primerne za rane, ki se slabše ali počasneje celijo. Vpijajo izločke, spodbujajo granulacijo in pomagajo pri celjenju rane. Obloge se resorbirajo v 1–3 dneh, nato po potrebi namestimo novo oblogo.

Obloge z dodatki

Oblogam so lahko dodane različne snovi, kot so aktivno oglje, jod, srebro, med, ringerjeva raztopina itd. Obloge z ogljem denimo rano pomagajo čistiti, oglje pa preprečuje neprijeten vonj izločkov ob razkrajanju bakterij na odmrlih tkivih; srebro deluje protimikrobno, jod protibakterijsko itd.

Obloge z mehkim silikonom

Mehke in prilagodljive silikonske obloge se z rano ne sprimejo, preprečujejo poškodbo kože v bližini rane in omogočajo celjenje v vlažnem okolju. Z razjedo se ne sprimejo, jo omejijo, s čimer preprečujejo poškodbo okolne kože in s tem povzročene bolečine. Na rani jih lahko pustimo do pet dni.

Poliuretanske pene in membrane

Te obloge so narejene iz poliuretanske pene, za katero je značilna visoka vpojnost, lahko so večslojne in imajo lepljiv ali nelepljiv rob. Na rano se ne zalepijo, prepuščajo pline, hlape, ne pa tudi izločkov. Zaradi visoke vpojnosti preprečujejo zatekanje izločka na okolno kožo. Menjavamo jih na 3–7 dni.

Poliuretanski filmi

Narejeni iz poliuretana, v obliki neporoznih tankih membran in poliakrilnega lepila so filmi prepustni za vodne hlape in kisik ter neprepustni za vodo in mikroorganizme. Niso vpojni, razen če jim je dodana blazinica. Zaradi svoje transparentnosti omogočajo stalno spremljanje procesa celjenja pooperativnih ran, poleg tega so tudi zelo prilagodljivi in primerni za lepljenje na neravne in zahtevne dele telesa, kot so stopala in komolci. Bolniku omogočajo normalno vzdrževanje telesne higiene, pomembno pa je filter, ki lahko na rani ostane tudi do 14 dni, pravilno odstraniti.

Kako pravilno izberemo ustrezno vrsto sodobnih oblog?

Vrsta obloge je odvisna od velikosti rane, od stopnje razjede, njene globine in videza. Če je razjeda denimo nekrotična in so v njej prisotne bakterije, lahko z oblogami, ki vsebujejo oglje, preprečimo neprijeten vonj in rano istočasno čistimo ter tako pripomoremo k zdravemu granulacijskemu tkivu.

Razjedo moramo fotografirati, izmeriti njeno globino, širino in dolžino, jo klasificirati in oceniti posameznega bolnika, z vključitvijo ciljev oskrbe in nege.

Vrsto obloge izbereta izbrani zdravnik in diplomirana medicinska sestra skupaj, vrsta obloge pa se med zdravljenjem lahko spreminja.

Zastarela metoda uporabe fiziološke raztopine in gaze

Vsi poznamo izpiranje rane s fiziološko raztopino, na tako očiščeno rano pa smo polagali klasično gazo. Danes govorimo o tem kot o zastareli metodi, ki se opušča. Gaza se na rani namreč suši, nanjo se lahko prisuši tudi izloček, treba jo je menjati večkrat dnevno, vanjo se vrašča novonastalo tkivo, ki ga tako lahko odstranimo in kar hkrati povzroča bolečine, preko gaze pa lahko prehajajo tudi bakterije. Tudi s cenovnega stališča je uporaba gaze zaradi menjave večkrat dnevno manj primerna od uporabe novodobnih vrst oblog.

Dodobra sva se posvetili sodobnim oblogam, primernim za težje rane. Reciva še besedo o površinskih akutnih ranicah in oblogah zanje.

Za akutne mini ranice so primerne tanjše obloge, zaščitni poliuretanski filmi, ki so prozorni in tako lahko skoznje opazujemo spreminjanje barve kože ter stanje ranice. Za razne praske je dovolj, da jih prekrijemo z običajnimi obliži.