Iščite po prispevkih
Avtorica: Katja Štucin
Svetloba je tisto, kar nam omogoča, da vidimo. Je eden ključnih elementov, ki je omogočil nastanek življenja na zemlji, prav tako pa ga neprestano sooblikuje. Svetlobo običajno dojemamo kot nekaj samoumevnega. Temu so se prilagodila tudi naša čutila, s pomočjo katerih zaznavamo okolje in komuniciramo z njim. Vid je pri človeku najbolj razvito čutilo, saj več kot tri četrtine vseh dražljajev iz okolja sprejmemo vizualno. Svetloba je nosilec teh dražljajev, prav tako pa nas postavlja v neki ritmičen časovni okvir. Tu mislim predvsem na naravno svetlobo. Izmenjava dneva in noči ter menjava letnih časov so naravni procesi, ki pogojujejo naše bivanje, naše aktivnosti in počitek. Poleg tega svetloba pospešuje tvorbo različnih hormonov, ki v človeškem telesu vplivajo na to, da smo bolj ali manj aktivni, tvorbo vitamina D, ki je dober za pravilno rast kosti, itd.
Svetlobo je, kot tudi druge fizikalne količine, možno izmeriti. Tu mislim na količino svetlobe, ki očesu omogoča zaznavanje okolice. Poenostavljeno rečeno se svetlobni impulzi preko oči prenesejo v možgane, ki sestavijo sliko, ki jo vidimo. Poleg količine svetlobe je za naše počutje zelo pomembna tudi kakovost svetlobe. Včasih še bolj. Razpršena, mehka svetloba naredi v prostoru drugačen vtis kot ostra, usmerjena svetloba. Topla, rumenkasta svetloba deluje sproščujoče, ob hladni, modrikasti svetlobi smo bolj aktivni. Med negativne rezultate svetlobe gotovo spada bleščanje, ki se mu moramo v največji možni meri izogibati. Tu je treba omeniti tudi barve – barvne pigmente, ki kot stenske ter fasadne barve ali barve pohištva in različnih dodatkov sodelujejo s svetlobo pri oblikovanju nekega ambienta.
Zdravstvena ordinacija se običajno deli na čakalnico in na prostor, v katerem zdravnik pregleduje pacienta. Čakalnica je prostor, kjer naj bi se pacient čim bolj umiril. K temu lahko pripomore topla svetloba, veliko pa je odvisno tudi od kombinacije barv in materialov v prostoru. Po drugi strani pa je prostor za pregledovanje neke vrste laboratorij, kjer je najpomembnejša dobra vidnost in koncentracija, ki pa jo omogoča bolj hladna svetloba.
Sestavljena naj bi bila iz različnih scenarijev osvetlitve. Poleg splošne razsvetljave, ki nam omogoča orientacijo in občutek varnosti v prostoru, so priporočljive še lokalne osvetlitve nekaterih delov bivalnih prostorov, npr. bralnega ali delovnega kotička, umetniškega dela, itd. Velikost in oblika svetil naj se prilagaja velikosti bivalnega prostora, prav tako pa tudi stila, v katerem je sicer opremljen prostor.
Seveda je svetloba pomemben psihološki dejavnik našega življenja. Ni pa edini. Na delovno storilnost poleg svetlobe vplivajo npr. tudi odnosi s sodelavci. Naravna osvetlitev usmerja našo biološko uro, električna osvetlitev pa to lahko do neke mere dopolnjuje, npr. razsvetli siv in deževen dan, lahko pa jo tudi spremeni, kar na daljši čas lahko vpliva negativno. Kombinacija naravne in električne osvetlitve bi morala sodelovati tako, da bi imeli večino delovnega časa občutek lepega vremena.
Nivoje osvetljenosti za delovne prostore urejajo tehnični standardi, ki za posamezno vrsto dela predpisujejo ustrezen nivo osvetljenosti. Povprečna osvetljenost nekega pisarniškega delovnega mesta, kjer je potrebno veliko branja, pisanja, delo z računalnikom, je 500 luksov, za zadostno osvetljenost prostora med delovnimi mesti pa zadošča že 300 luksov. Tudi pri delovnih prostorih gre za kombinacijo splošne in lokalne osvetlitve. Kakovost osvetljenosti pa je odvisna tudi od ostalih površin v prostoru: stropa, sten, tal, pohištva, njihove barve in od tega, koliko svetlobe odbijejo ali absorbirajo. Zelo pomembna je še sposobnost svetilk za čim boljšo reprodukcijo barv.
V vsakem mitu je nekaj resnice. Prav tako kot osvetljenost delovnih mest urejajo osvetljenost javnih površin predpisi, ki določajo minimalne nivoje in enakomernost osvetljenosti. Tu bi morali najprej definirati, kakšna je svetloba, ki bi jo vsi prepoznali kot prijetno. Gotovo je to svetloba, pri kateri ni bleščanja, odvečnih zelo temnih in ostrih senc, svetloba, ki dobro reproducira barve in s svojo smiselno razporeditvijo gradi prostor. To pomeni, da svetloba sama po sebi ne more vplivati na zmanjšanje vandalizma. Pomembno je tudi, da je svetloba oblikovana tako, da upošteva značaj nekega prostora in sooblikuje svetlobni ambient javnega prostora.
Junij 2015