Ste kdaj pomislili, kako je, če človek ne sliši? Sluh, ki ga nenehno uporabljamo, se nam večini zdi samoumeven. Brez sluha je verbalna komunikacija, ki je pomemben del našega vsakdana, otežena. Če slabo slišimo, si lahko pomagamo. Kako, nam je med drugim pojasnil Aleš Matos, dr. med., spec. otorinolaringolog, ki še enkrat več izpostavlja, da nositi oz. uporabljati slušni aparat pravzaprav ni čisto nič nenavadnega. Je pa za kakovost življenja naglušnega nujno.

Avtorica: Katja Štucin

Med vzroke za naglušnost zagotovo spada staranje. Kako se z leti v povprečju poslabšuje sluh pri starejših osebah in zakaj?

Starostna naglušnost je posledica izgube sluha zaradi samega procesa staranja. Je napredujoča obojestranska izguba, ki običajno najprej prizadene sluh v višjih frekvencah. Pogosto se ji pridruži tudi tinitus oz. piskanje ali šumenje v ušesu. Prične se lahko že pri štiridesetih ali petdesetih letih. Starostna naglušnost prizadene približno tretjino ljudi nad 65 let in kar polovico starostnikov nad 75 let. Ker je izguba postopna, se pravzaprav ne zavedajo, da so postali naglušni.

Vzroki za starostno naglušnost so številni. Večina je posledica degenerativnih sprememb v notranjem ušesu oz. polžku, slušnem živcu in slušni poti do možganske skorje. Na nastanek naglušnosti pomembno vplivajo tudi proces ateroskleroze, kajenje, povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, izpostavljenost hrupu, prehrana, nekatera zdravila in dednost.

Naglušnost pogosto prej opazijo ljudje, ki naglušno osebo obkrožajo. Kakšni so znaki za izgubo sluha? Na kaj mora biti posameznik pozoren?

V ambulanto pogosto pridejo naglušni zaradi pritoževanja svojcev, ker jim morajo slednji stavke nenehno ponavljati, da jih potem sploh slišijo. Pogosto namreč v pogovoru ne razumejo sogovornika, še posebej če ga ne gledajo v obraz. Ob tem so glasni pri govoru. Težave so še večje v družbi, kjer je prisoten okolni hrup. Zaplete se tudi pri telefoniranju. Svojci se pritožujejo, da televizijo poslušajo na preveliki glasnosti. Sami pogosto pravijo, da slišijo, pa ne razumejo.

Delna postlingvalna izguba sluha se lahko zgodi tudi mlajšim osebam. V kakšnih primerih?

Postlingvalna izguba sluha nastane po tem, ko se je pri osebi govor že razvil, to je po šestem letu starosti. Pri nekaterih se lahko pojavi nenadoma (npr. poškodba glave, preboleli meningitis, akustična travma), pri drugih, kjer sluh upada postopno, je vzrok lahko bolezen srednjega ušesa (npr. kronično vnetje srednjega ušesa, otoskleroza) ali gre za genetski vzrok.

Nekatere primere naglušnosti je mogoče odpraviti z zdravljenjem ali operativno. Največkrat pa je slušni aparat edina pot. Kdaj je smotrno razmisliti o njegovi uporabi?

Če je vzrok slabšega sluha v motenem prevajanju zvoka skozi sluhovod, preko bobniča in slušnih koščic (prevodna naglušnost), se v določenih primerih odločimo za operativno zdravljenje. Naglušnosti, katere vzrok je degenerativna sprememba notranjega ušesa in kot posledica motena zaznava zvoka v notranjem ušesu (zaznavna naglušnost), zaenkrat ne znamo zdraviti kirurško. V obeh primerih lahko taki osebi pomagamo s slušnimi aparati.

Je privajanje na ponovno poslušanje zahteven proces?

Vsako privajanje na nekaj novega je za mladega lahko izziv, za starostnika pa na neki način tudi napor. Potrebna je vaja in predvsem dobra motivacija. Včasih pacientom pojasnim, da je slušni aparat podoben zobni protezi, težko se ji je privaditi, ko pa to storiš, brez nje ne gre več.

Kakšne slušne aparate priporočate? Kakšne so lahko dejanske težave posameznih aparatov za uporabnika?

V osnovi ločimo zaušesni, vušesni in sluhovodni slušni aparat. Pri zaušesnih slušnih aparatih je ušesni vložek nameščen v sluhovodu, ohišje z elektroniko pa za ušesom. Vušesni slušni aparati se nosijo neposredno v sluhovodu. Elektronika je nameščena v vložku, ki v celoti leži v ušesu. Takšni slušni aparati so majhni in praktično nevidni. Sluhovodni slušni aparati so izredno majhni in v ušesu skoraj nevidni. Vsak ima svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Ob pravilni izbiri ter nastavitvi slušnega aparata, za kar poskrbita zdravnik ter akustik, in pravilnem rokovanju aparata je težav sorazmerno malo.

Je slušni aparat treba nositi na obeh ušesih?

Slušni aparat pri starostni naglušnosti je najbolje nositi obojestransko, kadar ni drugih ovir. Tako se naglušni lažje znajde v prostoru oz. ima dobro prostorsko orientacijo, saj ve, od kod prihaja zvok. Hkrati pri »stereo« zvoku ni potrebnega takega ojačanja zvoka, kot bi bilo sicer potrebno, če bi nosili aparat samo na eni strani. Včasih so starostniki gibalno omejeni in jim že vstavitev slušnega aparata na pravo mesto na uho pomeni napor, v tem primeru se odločimo za predpis enostranskega slušnega aparata.

Mnogi ljudje ne želijo priznati, da imajo težave s sluhom. Zakaj je po vašem mnenju tako? Zakaj še vedno velja, da je nositi slušni aparat, sramotno?

To verjetno izhaja iz zgodovine. Včasih so menili, da imajo naglušni slabše kognitivne sposobnosti. Verjetno to izhaja iz zmotnega prepričanja, ker so ob nepravilnem razumevanju nepravilno odgovarjali ali so se narobe odzvali v danih okoliščinah. Po krivem so jih imeli za neumne in neinteligentne. Nasprotno imamo ljudi, ki nosijo očala, za pametne in učene. Zdi se mi, da se v zadnjem času ta stigma briše. V poplavi elektronskih naprav, telefonov, slušalk, itd. ni slušni aparat pravzaprav čisto nič nenavadnega.

Največkrat je izguba sluha okvara, ki se razvija počasi, lahko tudi več let. Sprva tovrstnih težav posamezniki niti ne opazijo oz. jih ignorirajo, soočati se začnejo, ko začnejo ovirati njihov vsakdanjik.

Zakaj je pomembno, da se težave začne takoj reševati?

Dobro je, da naglušni dovolj kmalu prepozna svojo težavo. Ko se je zave, je to prvi korak k rešitvi. Naglušnost ni samo stvar naglušnega, pač pa tudi svojcev, ki z naglušno osebo živijo, saj morajo z njo govoriti jasno in glasno. Zato je včasih dobro, da jo tudi svojci motivirajo za pregled in kasneje nošnjo slušnega aparata.

Kadar naglušni čaka predolgo, začne brati z ustnic sogovornika. Potrebuje vse več napora za osnovno komunikacijo, počasi tudi to opusti in se nevede osami. Takega naglušnega je težje rehabilitirati.

Kakšne so lahko posledice (pre)pozne oskrbe s slušnimi aparati?

Ko je oseba dolgo časa naglušna, možgani »pozabijo« poslušati, ni več zvočne stimulacije, ki bi ohranjala zaznavo in prepoznavo zvoka v možganski skorji. Dlje ko je oseba naglušna, več časa potrebuje, da se »nauči« spet slišati oz. prepoznavati glasove. Daljša je torej rehabilitacija. Privajanje na ponovno poslušanje je proces, ki lahko traja nekaj časa.

Posledice samozanikanja naglušnosti in neuporabe slušnega aparata so torej lahko številne, nekatere tudi zelo resne. Naglušna oseba, ki se odreka slušnemu pripomočku, se mora soočiti z mnogimi težavami, ki izhajajo tako iz komunikacijskega, socialnega kot tudi čustvenega vidika. Lahko za konec še enkrat več izpostaviva, kdaj je primeren čas za obisk otolaringologa?

Dalj časa trajajoča in napredujoča izguba sluha je pri starejših lahko resen problem, ki jih močno osami in oddalji od socialnega stika. To vodi v spremembo osebnosti in obnašanja, ne nazadnje lahko tudi v depresijo. Zato je pomembno, da ostanejo v naši sredi ter jim tudi s slušnimi aparati omogočimo ostati v svetu slišečih. Ko opazijo, da sogovornikov ne razumejo, da jih morajo prositi, naj ponovijo stavek, takrat je čas, da preverijo svoj sluh.

Ljudje smo socialna in družabna bitja, zato je prav, da taki ostanemo tudi potem, ko nam opeša sluh. Pričakovana življenjska doba se povišuje, med nami je čedalje več starostnikov, s tem pa tudi naglušnih, ki želijo ostati aktivni. Zato je prav, da jim s slušnimi aparati in drugimi pripomočki omogočimo kakovostno življenje.