Avtorica: Petra Bauman
Ker je vrtnarjenje zadnja leta trend, se v njem preizkuša tudi vse več mladih, predvsem živečih v mestih, ki odklanjajo nakupovanje sadja in zelenjave v trgovinah in si želijo vsaj nekaj pridelati sami. Na voljo so jim setveni koledarji, vendar specialistka za zelenjadarstvo Miša Pušenjak svetuje, da je v spomladanskem obdobju vedno najpomembneje, da ne sledimo datumom slepo, ampak se ravnamo po vremenu. Letošnje je povsem drugačno od lanskega in marsikoga že lahko slišimo tarnati nad pomrznjenim paradižnikom. Miša Pušenjak je že večkrat opozarjala, da ga namreč ne smemo sejati pred sredino februarja za pridelavo v ogrevanih rastlinjakih in pred sredino marca za pridelavo na prostem. Nepotrpežljivost pa ima, žal, tudi posledice. Nekateri si za »rezervo« pripravijo še sadike, če se tveganje ne bi izšlo, a Miša Pušenjak ugotavlja, da se bo po več letih izkazalo, da plodovke, kljub zgodnjemu sejanju, pikiranju in presajanju na koncu rodijo vse ob istem času, saj se presajanje v mrzlo zemljo ne izide.
Upoštevanje luninih men oziroma luninega setvenega koledarja izvira še iz časov naših prednikov, vendar je po besedah Miše Pušenjak zelo težko soditi, kateri koledar je pravi. Upoštevamo ga lahko samo, če več let preverjamo in sejemo po različnih luninih koledarjih in primerjamo dolgoletne rezultate. Vsekakor pa mora biti setveni koledar podpisan, upoštevamo pa samo enega, in ne tistega, ki nam trenutno odgovarja.
V marcu smo torej na prosto sadili samo jari česen in čebulček, posejali pa grah in bob. V rastlinjakih seveda lahko sadimo in sejemo tudi letno solato, redkvico, rukolo, motovilec, špinačo, tudi grah in bob, za sadike pa seveda v ogrevanem rastlinjaku marsikaj.
Aprila lahko sejemo in sadimo ter presajamo vse, razen vseh (brez izjeme) plodovk ter visokega fižola, pri nizkem pa moramo upoštevati temperaturo zemlje (ne zraka), ki mora biti vsaj nad 10 °C. Posebnost sta cvetača in brokoli, ki ju kasneje nima vedno smisla presajati, saj v vročem poletju ne uspevata najbolje, zato je naslednji idealni termin zanju šele sredina avgusta. Najdlje je treba vsekakor počakati s presajanjem plodovk, saj jih na prosto sadimo ali presajamo šele v sredini maja. Kumare, bučke, paprika, buče, jajčevci, krompir, paradižnik, gomoljna zelena, melone so namreč rastline sonca in toplote in svojo pravo moč razvijejo šele, ko se zemlja in zrak poletno ogrejeta.
Danes, ko znamo vzgajati sadike s koreninsko grudo, lahko vzgojimo sadike praktično vseh vrtnin, zelišč in cvetlic, z izjemo korenovk (korenček in korenasti peteršilj). Miša Pušenjak že nekaj let opozarja, da spomladi ne hitimo s setvami in raje vzgajamo in presajamo sadike, enako velja potem še za vroči del poletja. Verjetno pa zaradi navade mnogi tega ne upoštevajo in se raje mučijo s setvami, ki včasih uspejo, včasih pa tudi ne.
Kljub temu mora biti zemlja za presajanje sadik dovolj ogreta. Solatnice uspevajo že pri temperaturi nad 2 °C, kapusnice nad 5 °C, tudi čebulnice in peteršilj lahko presajamo zelo zgodaj. Plodovke pa potrebujejo vsaj 15 °C, pri čemer se vse temperature nanašajo na zemljo in ne na zrak. Podatke o tem, koliko se je zemlja že ogrela, najdemo tako na spletu kot na teletekstu TV SLO, in sicer pod geslom agrometeorološki podatki.
Zelišča so široka skupina rastlin, med njimi imamo tako enoletnice kakor trajnice. Miša Pušenjak toplo priporoča, da jih je čim več tudi na zelenjavnem vrtu, čeprav so najmočnejša in najbolj zdravilna, če rastejo v negnojeni, pusti zemlji, večina pa na močnem soncu. S svojim vonjem pa lahko tudi odganjajo številne škodljivce, zato jih sadimo tudi med vrtnine, ob cvetači, na primer, sadimo kamilice. Večino zelišč vzgajamo iz sadik, trajnice prenesejo tudi veliko mraza in jih na prosto lahko sadimo že zelo zgodaj, enoletnice, kot je na primer bazilika, pa presajamo skupaj s plodovkami.
Vsekakor velja, da na vrtu rastejo tudi dišeča zelišča, ki s svojim vonjem zmedejo škodljivce, prostor pa dajmo tudi pisanim cvetlicam rumenih, oranžnih in rdečih barv, ki privabijo koristne žuželke. Ne smejo pa manjkati ognjič, žametnica, kapucinke in cvetoče kobulnice.
Videti je lepo in tudi uspeva v naši slovenski zemlji marsikaj »tujega«, vendar Miša Pušenjak bralcem svetuje, naj bo večina vrtnin tistih, ki so jih uživali že naši predniki. Vsekakor lahko prav med vrtninami preizkušamo tudi novosti, vsako leto jih nekaj najdemo v katalogih semenskih hiš. Le da naj ne zavzamejo vsega prostora, ki ga določamo starim dobrim solatam, fižolu, zelju …
Prijetno bi bilo ob vrtu imeti tudi hladno senčico, še zlasti če ga nudi drevo s slastnimi sadeži, vendar je na vrtu nikoli ne delamo, saj vse vrtnine bolje uspevajo na soncu. Vsekakor pa ob vrt ne sodi oreh, prav tako naj tudi ciprese rastejo čim dalj stran od vrtnin. Oreh s svojim koreninskim sistemom lahko moti rast številnih vrtnin, celo grmičevja. Najpomembneje pa je, da vrtnine ne marajo sence, v kateri uspevajo slabše, več je bolezni in škodljivcev. Za poletno vročino pa nekatere vrtnine, kot so solata, cvetača, brokoli, sadimo v senco visokega fižola, sladke koruze … Ob vrtu sadimo samo jagodičje, maline, robide, sadno drevje pa vedno tako daleč stran, da tudi odrasle rastline ne bodo senčile vrta.
Gnojenje z organskimi gnojili vedno pomeni počasno, celoletno ali celo večletno sproščanje hranil, zato dognojevanje bolj ali manj ni potrebno. Poskrbeti pa je treba za zračno zemljo (okopavanje, zastirke) in za njeno vlažnost, da mikroorganizmi lahko opravijo svoje koristno delo. Drži pa, da plodovke v vročem poletju potrebujejo listno gnojenje s kalcijevimi gnojili, občasno pa tudi kapusnice in pesa dognojevanje z borom.
Pri gnojenju je treba paziti, da nas ne zanese in z gnojenjem pretiravamo. Vrtnine razdelimo v tri skupine, požrešne, nezahtevne in tiste vmes, in nato gnojimo po njihovih potrebah. Miša Pušenjak svetuje, da se v zvezi z vrtnarjenjem izobražujemo tudi iz knjig, saj splet ponuja tudi veliko neresnic, polresnic in žal, tudi neznanja. Pogosto nas veliko lahko naučijo tudi babice, ki so živele še v časih, ko ni bilo potrošniškega načina razmišljanja na način biti prvi, najboljši, največji. S tem namreč uničujemo tako kratkoročno kakor dolgoročno rodovitnost naše zemlje.
Deževniki seveda v nobenem primeru niso škodljivci, saj so prvi, ki pričnejo rastlinsko maso razgrajevati do humusa, rahljajo zemljo. Strokovnjakinja za sadjarstvo in zelenjadarstvo Miša Pušenjak opozarja, da smo s pretiravanjem pa tudi z opuščanjem nekaterih opravil, kot je sejanje komposta, ponekod povzročili, da nam deževniki radi nagajajo:
»Zelo priporočam, da je od avgusta naprej na vrtovih čim več naravnih zastirk. Deževniki namreč v jeseni v globine, kjer živijo, prinesejo veliko odmrlih rastlinskih delov, da do pomladi razpadejo do njim dostopne hrane. Če je vrt ves čas povsem očiščen kakor dnevna soba, ni nikjer nič ostankov rastlin, potem seveda deževniki nimajo česa jesti in nam spomladi malo nagajajo – premikajo čebulček, česen, v zemljo vlečejo solatne sadike.«
Ker se pridelave zelenjave seveda ne moremo več iti brez možnosti namakanja, je zdaj čas za razmislek, kako do vrta speljati vodo. Najpomembneje je, da v suši ne gnojimo, saj s tem rastline spravljamo še v dodatni stres. Raje uporabljamo zastirke ter pričnimo namakati pravočasno, ne šele takrat, ko je zemlja že povsem izsušena.
Za preveč vlage pa je osnovna stvar dobra priprava zemlje – odcednost, ki jo frezanje (motokultivator) lahko uniči, primerne pa so na primer stalne grede, dvignjene nad poti, saj ima po njih potem odvečna voda kam odtekati.
Maj 2015