Šola je prostor, ki zadeva vse: učitelje, otroke, starše. Znašli smo se v stičišču otroških in starševskih težav, v družbi, ki kot celota preživlja krizo. Šola ne more več reševati vseh težav, ki nastanejo med odraslimi in otroki, med njimi in učitelji. Težave pa se kažejo v odklanjanju dela, v preobčutljivosti, v besednem in ponekod tudi telesnem nasilju, ki pa je vedno krik na pomoč. Kje je vzrok nastalih težav? V preobremenjenosti staršev in njihovih previsokih pričakovanjih? Preobremenjenosti otrok ali njihovem pomanjkanju delovnih navad? Ali v šolskem sistemu in učiteljih, ki imajo premalo posluha za učence?

Avtorica: Vesna Vilčnik

Vse generacije staršev se trudijo, da bi bilo življenje njihovih otrok boljše. Tudi starši današnjega časa, ki živijo v negotovosti, okolju, kjer so službe redke in dragocene, želijo svojim otrokom, da bi jim bilo lažje. Tako jih ob šolskih dejavnostih navdušujejo še za obšolske. Čisto po Platonovem načelu »učenje, glasba, šport«, le da tukaj izostane vojaško urjenje, ki pa pri celotni zgodbi sploh ni tako nepomembno. In ko rečem vojaško, mislim na pridobivanje veščin, kot so red, disciplina, vztrajnost, na splošno pa pridobivanje delovnih navad, kot jih imenujejo strokovnjaki. Univ. dipl. psiholog, psihoterapevt in supervizor Heliodor Cvetko s Svetovalnega centra Maribor je prepričan, da je prav to tisto, kar današnjim osnovnošolcem najbolj manjka. Na vprašanje, ali šolski sistem danes preveč zahteva od osnovnošolcev, odgovarja: »Mislim, da ne, največkrat  je problem v  nerazvitih delovnih navadah, včasih pa tudi v nerealnih pričakovanjih.« Enako meni tudi mag. Darko Hederih, dipl. psih., idejni in strokovni vodja delavnic Akademije odličnosti s tridesetletnimi izkušnjami v osnovni šoli: »Menim, da so v večji meri za obremenjenost otrok odgovorni starši. Pravzaprav sploh ne gre za preobremenjenost, ampak za starševska previsoka pričakovanja. V osnovni šoli so šolarji dokaj enakomerno obremenjeni, res pa je, da se pričakovanja staršev s starostjo večajo, saj imajo ocene pomembno vlogo pri vpisu. Tako so mnogi otroci pod pritiskom visokih ocen, pri čemer se krepi zgolj zunanja motivacija.«

Najbolj problematična je zadnja triada

Želja po uspehu otrok, ki jo starši nosijo v sebi, je povezana z njihovim lastnim uspehom v šoli, z njihovim poklicem in s čustvenim življenjem. Še posebej pa jih veže spomin na lastno šolsko ustanovo, zato jih zanima tudi šola lastnih otrok. Tudi manj izobraženi starši se zanimajo za šolanje svojih otrok, ga spremljajo hkrati z dobrohotnostjo in s strogostjo in jim hočejo vzbuditi željo po uspehu. Visoko izobraženi starši pa v svoje otroke na splošno že vnaprej polagajo visoke upe in pričakovanja in le redki so sposobni slediti otrokovemu talentu in mu dovoliti, da namesto splošne gimnazije izbere na primer katero od poklicnih šol, ki ga pritegne. »Staršev, ki nekritično podpirajo otroka pri vseh dejavnostih, ki ga zanimajo, je malo, a nekaj vendarle. Več je tistih, ki skozi svoje otroke poskušajo uresničiti lastne neizživete ambicije. Če se otrok ni sposoben upreti ali celo rad sodeluje, se kaj hitro zgodi, da v določenih obdobjih zmanjka časa in moči za otrokove osnovne, učne obveznosti, kaj šele za igro in sprostitev,« razloži psihoterapevt Heliodor Cvetko. Na vprašanje, kako pogosto pridejo po pomoč v Svetovalni center Maribor osnovnošolci, za katere se izkaže, da so preobremenjeni v šoli, odgovarja: »Teh je med vsemi, ki pri nas iščejo pomoč, še najmanj, med njimi jih je največ iz zadnje triade.«

Kako lahko starši pomagajo otroku?

»Preobremenjenost s šolo, kamor sodi delo v šoli, delo po pouku, delo doma in tudi ob prostih dnevih za šolo, se običajno začne kazati s spremenjenim vedenjem, z upadom navdušenja in veselja, nadaljuje se z raznimi načini izmikanja, zaokroži pa s pravimi psihosomatskimi motnjami, npr. z izgubo apetita, glavoboli, črvičenjem v trebuščku in drugim,« našteva psihoterapevt Heliodor Cvetko. In kako lahko starši pomagajo otroku? Predvsem tako, da vestno skrbijo za njegovo »učno kondicijo«, za njegove učne in delovne navade, za sprotno in redno delo. Kajti prav organizacija in razporejanje časa ter obveznosti igrajo pri tem odločilno vlogo. Kadar gre za otroke z zmanjšanimi zmogljivostmi ali specifičnimi motnjami ali učnimi težavami, pa je smotrno, da starši pri določanju obremenitev svojih otrok upoštevajo mnenja strokovnjaka, ki pozna otrokove zmogljivosti. Tudi sicer običajno brez strokovne pomoči ne gre, razlaga Heliodor Cvetko. »Otroci so v teh primerih dokaj nemočni, starši pa vpleteni in nekdo od zunaj mora vsem nastaviti ogledalo in pomagati zreducirati obremenitve na razumno mero. Najuspešnejši smo takrat, ko uspemo k iskanju rešitev pritegniti tako starše kot učitelje.«

Pohvalite raje otrokov trud kot pa oceno

Mnogi straši se v stiski, ko nemočno opazujejo, da otroci nosijo domov vedno slabše ocene, obrnejo na strokovnjake, ki ponujajo delavnice učenja. Bližnjice in triki, začetki in pospeški učenja, predvsem pa bolj kot spodbujanje zunanje motivacije, spodbujanje notranje, uči na Akademiji odličnosti mag. Darko Hederih. »Pričakovanja otrok oziroma njihovih staršev, ki pridejo na naše tečaje, so dokaj podobna. Povezana so z izboljšanjem koncentracije, ozaveščanjem o pomenu sprotnega učenja, spodbujanju zunanje motivacije in osvajanjem veščin učenja. Tudi pri nas so nekatera pričakovanja nerealna, kajti za dosego notranje motivacije lahko še vedno največ naredijo starši sami.« Ena od zaskrbljenih mamic, ki se je udeležila tečaja – organizirajo jih namreč tudi za starše –, je v pismu zahvale otrokov napredek opisala takole: »V zadnjem tednu od predavanja sva uporabila že nekaj predlaganih metod in prav vse so pri našem štirinajstletnem sinu obrodile sadove. Upam si celo trditi, da se je začel samoiniciativno učiti. Naj naštejem nekaj primerov: ko je dobil za test iz nemščine, za katerega se je zelo učil, štirico, sem pohvalila njegov trud in ne ocene ter dala test v okvir, ki zdaj visi v njegovi sobi. Dogovorili smo se tudi, da je naredil družinski kviz iz biologije in nadvse užival v vlogi voditelja. Prepričana sem, da si je zapomnil vseh deset vprašanj, s katerimi se je še posebej ukvarjal zaradi priprave kviza. Dogovorili smo se tudi, da bomo gledali dokumentarce iz teme, ki jo trenutno obravnavajo pri zgodovini. Takoj je izbral tematiko koncentracijskih taborišč in sam našel dokumentarec na spletu.« Da je omenjena mamica pohvalila otrokov trud in ne oceno, je eden najboljših načinov, kako preusmeriti fokus iz ocene na znanje. Kot pravi mag. Darko Hederih, je najpogostejša stiska otrok povezana prav s pričakovanji staršev. »Zgodi se, da se otrok, ko prejme slabo oceno, to boji povedati staršem. Ne zato, ker bo kaznovan, ampak zato, ker bodo starši žalostni. Zgodi se, da otrok reče: Raje bi bil kaznovan, kot pa videl, kako so starši žalostni in razočarani ob moji slabi oceni. Recept je preprost: starši naj ne vrednotijo končnega rezultata, ampak trud, ki je bil vložen v delo.«

Ohranjajmo otrokovo radovednost

Pokojni psihoterapevt Bogdan Žorž je veliko pisal in govoril o pomembnosti spodbujanja in ohranjanja otrokove radovednosti. Mnogim otrokom namreč povsem nehote zatremo radovednost; najprej starši, kasneje pa svoje dodajo še učitelji. Starši to naredijo bodisi, ker ne odgovarjajo na njegova vprašanja, bodisi, ker mu dajejo preveč natančne, popolne odgovore. Umetnost ohranjanja radovednosti pa je ravno v dajanju delnih odgovorov, na podlagi katerih lahko otrok kasneje samoiniciativno izbrska še kakšen podatek, ki ga zanima. Tudi šolski sistem in vsak posamezni učitelj v njem pri tem dodajo svoje. »Piflarsko usmerjen sistem«, ki od učencev zahteva pretežno faktografsko znanje, lahko ublaži ali dodatno obremeni (ne)iznajdljiva učiteljica oziroma učitelj. Mnogi učitelji se tega zavedajo in v svoje šolsko delo vključujejo razne alternativne prijeme (od pisanja referatov, delanja raziskav, pripravljanja predstavitev, ogleda dokumentarnih in drugih filmov, itd.), ki omogočajo, da otroci vključujejo v svoje šolsko delo tudi druge vire – predvsem internet –, kar močno povečuje motiviranost.

Igra in sprostitev

Pri razbremenjevanju otrok sta bistvenega pomena tudi počitek in igra. Pri tem so lahko tudi določene obšolske dejavnosti dobrodošla sprostitev, še posebno šport, če pri tem otrok ni izpostavljen dodatnim pritiskom, da mora dosegati pomembne uspehe. Sicer pa je bistvenega pomena za otroka prosti čas, ki ga preživi v družbi sovrstnikov, pa tudi v družbi svojih staršev oziroma družine. Igra ni pomembna samo za majhnega otroka, in celo ne samo za šolarja – tudi odrasli potrebujemo igro, za zabavo, sprostitev, razvedrilo, pa tudi za sproščeno krepitev medsebojnih odnosov. Tako se lahko kot prijetne družinske igre izkažejo različne namizne igre, pa tudi igre v naravi; pikado, badminton, kolesarjenje ali skupen pohod, na katerem je vedno priložnost tudi za pogovor. Otrok z dobro telesno zmogljivostjo bo odporen proti vsakovrstnim tegobam in pripravljen na morebitne povečane napore – ne le telesne, tudi umske in čustvene. Vsekakor pa kvalitetno preživljanje prostega časa ni brezplodno posedanje pred televizijskim ekranom in igranje igric, čeprav je lahko tudi to dobrodošlo za razvijanje določenih spretnosti.

Maj 2015