Pregovor pravi, da se mladost smeji starosti … le kdo si je kot mladostnik mislil, da ga bo kdaj kaj bolelo, da se ne bo mogel dobro prepogniti, steči urno po stopnicah? Ta »starost« pa lahko pride že kaj kmalu, saj danes že ljudje pri dvajsetih in tridesetih tožijo nad bolečinami v hrbtu, nogah, nad glavoboli in kar je teh tegob. Trije strokovnjaki se v svoji zdravniški praksi vsakodnevno srečujejo z večno spremljevalko človeštva – bolečino.

Avtorica: Petra Bauman

Pred protibolečinsko ambulanto so neskončne vrste. Le kako ne, ko pa v Sloveniji živi okoli 40 % prebivalstva s kronično bolečino. Protibolečinsko ambulanto bolniki najpogosteje obiščejo zaradi kronične bolečine v hrbtenici, najpogosteje v križu s sevanjem v noge ali ne, po večkratnih operacijah na hrbtenici. Pogoste so tudi bolečine v kolkih in kolenih. Druge večje skupine so bolniki z neobvladano nevropatsko bolečino (po pasovcu, diabetiki), bolniki z obrazno bolečino, bolniki z bolečino po celem telesu ali zaradi napredovanja rakave bolezni. Bolniki, primerni za specialistično obravnavo, bi morali biti po besedah Nevenke Krčevski Škvarč pred prihodom v protibolečinsko ambulanto že diagnostično obdelani, vendar žal vedno ni tako. Glavni razlog je, da natančnega vzroka bolečine pogosto ni mogoče dokazati niti delovati specifično nanj, zato včasih opravijo »le« diagnostične blokade in svetujejo dodatno obravnavo.

Bolniku je zmeraj treba verjeti

Glavni vzroki bolečine so poškodbe ali bolezni in vnetna dogajanja, ki spremenijo funkcijo živčnega sistema za zaznavanje bolečine. Takšne bolečine se pojavijo kot akutne in če jih ne razrešimo v času trajanja bolezni ali poškodbe, se stanje zapleta. Takrat bolečina namreč nima zaščitne funkcije, ni simptom, temveč samostojna bolezen in vpliva tudi na druge sisteme funkcioniranja pri osebi.

Ocenjevanje kronične bolečine v tabeli

En specialist je premalo

V PBA prihajajo bolniki za zahtevnejšo obravnavo. Zdravijo jih z zdravili, fizikalnimi metodami, najpogosteje s terapijo TENS. Ob tem uporabljajo metode vplivanja na periferne in centralne živčne strukture. Le en specialist pa bolniku s kronično zapleteno bolečino pogosto ne more zagotoviti dobrega uspeha kljub multimodalnem zdravljenju, zato je takrat treba bolniku organizirati večdisciplinarno obravnavo in edukacijo. Zelo pomemben člen tega tima je klinični psiholog, ki je pri nas premalo uveljavljen v sklopu obravnave kronične bolečine. V novejšem času se po besedah Nevenke Krčevski Škvarč nekoliko premika s programi rehabilitacije bolečine, ki so žal še vedno sporadični. Velika pomanjkljivost je, da še vedno nimamo tako imenovanih bolečinskih centrov, kjer bi na enem mestu delovali strokovnjaki različnih vej. V glavnem so v bolnišnicah na voljo protibolečinske ambulante, ki jih vodijo anesteziologi ob občasni pomoči zdravnikov drugih strok. Idealno bi bilo, če bi na enem mestu pacienta obravnaval anesteziolog, psihiater, nevrolog, revmatolog, angiolog, fiziater …

Glede »alternativnih«, komplementarnih metod, Nevenka Krčevski Škvarč meni, da so pri nas napačno interpretirane: V teh metodah se meša vse, kar to je in ni. Za zdaj med metode, ki bi jih lahko jemali resno, sodijo akupunktura, homeopatija in manualna medicina, vendar jih pri nas zakon še ne podpira. Težava je, ker jih nihče pri nas ne raziskuje, zato ni znanstveno relevantnih podatkov o učinkovitosti.

Kaj je znosna bolečina

Vedeti moramo, da je vsakomur njegova lastna bolečina najhujša, zato je bolniku zmeraj treba verjeti, čeprav se lahko neobjektivnemu opazovalcu pogosto zdi, da nekdo pač pretirava. Sama ocena jakosti bolečine sicer ne zadostuje, uporabljajo se še drugi kriteriji, kot so sposobnost za delo in fizično funkcioniranje, kakovost spanja, odnosi z ljudmi in neželeni učinki zdravil.

Kljub temu lahko govorimo tudi o znosni bolečini. To je tista, ki bolniku ne ovira funkcioniranja in ne zmanjša kakovosti življenja. Z majhnim deležem bolečine se je preprosto treba sprijazniti, poznati njen utrip in si pomagati v samoobvladovanju. Običajno se takšna bolečina po VAS (lestvica za ocenjevanje bolečine od 0–10) oceni na 3 in manj. Če pa pacient svojo bolečino oceni denimo z 8, se v tej oceni zrcali vse, kar niža kakovost življenja.

Najpogostejše bolečine – bolečine v hrbtenici – so v ambulantah na »dnevnem redu« in če niso močne, ne predstavljajo večjega problema in razloga za obisk zdravnika. Kar lahko v takšni situaciji storimo napak, pa je, da ob pojavu takšne zmerne bolečine prenehamo biti aktivni, saj to vodi do slabšanja stanja. Sicer pa bolečina, ki ne mine po običajnem trajanju poteka in zdravljenja (3 do 6 mesecev), že kaže znake kronifikacije. Dlje traja, težje jo je obvladati. Bolečinam moramo vedno posvetiti pozornost, saj nam nekaj sporočajo. Še zlasti tistim, ki so hude in pridobivajo moč, ohromijo dele telesa in spremenijo njegovo delovanje in so prisotne ob zvišani telesni temperaturi.

Starost pač boli – ali res?

Še posebej ranljiva skupina za doživljanje bolečine so starostniki, ki svojo bolečino pogosto zamolčijo zaradi naučene drže, da »ni lepo jamrati«, iz strahu pred hospitalizacijo ali domskim varstvom. Skrivanje bolečine jih lahko pripelje do zelo resnih posledic, kot so perforacije (naluknjanost) notranjih organov in podobno. Pri starostnikih se manjša kapaciteta živčevja za zaznavanje bolečine, tako v zaznavanju kakor v notranji telesni obrambni kontroli bolečine. Poleg tega imajo večinoma druge bolezni in zdravila, ki povzročajo interakcije, zato še zlasti ljudem v tretjem življenjskem obdobju težko uredijo primerno analgetično terapijo.

Fizioterapevtka Mojca Lipnik v mariborskem domu za ostarele Dom pod gorco obravnava starostnike, ki živijo z raznimi bolečinami vsak dan, a opozarja, da smo prevečkrat prepričani, da zaradi starosti tako pač mora biti. Posledično obiščemo zdravnika šele takrat, ko je že prepozno oz. je zdravljenje veliko zahtevnejše. Seveda vsaka bolečina ni znak za alarm, moramo pa biti pozorni nanjo in jo spremljati. Po besedah Mojce Lipnik moramo biti zelo pozorni pri glavobolih in bolečini v kolkih, še posebej po padcih, saj je lahko prišlo do poškodb.

Starost je lahko lepa, prav tako bivanje v domovih za ostarele

Najpogosteje na terapije prihajajo stanovalci s kroničnimi bolečinami. Mojca Lipnik razlaga, da imajo ljudje različen prag bolečine, izkušnje pa kažejo, da so tisti, ki bolečine prenašajo že vrsto let, že naveličani in tudi manj potrpežljivi: Najpogosteje se bolečine pojavijo zaradi degenerativnih sprememb, prekomerne in nepravilne obremenitve ali poškodb sklepov, kosti in mišic. V našem domu imajo moški manj ortopedskih težav, s tem tudi manj bolečin kot ženske. Ženske imajo pogosto multiple težave (torej bolečine na več mestih). Razlogov za to je lahko več, vendar sem mnenja, da moški ne izražajo oz. ne pokažejo svojih zdravstvenih težav tako pogosto, dokler ni res kaj hujšega oz. ko je stanje že nevzdržno. Zelo me je presenetilo dejstvo, da imajo starostnice zelo nizek prag bolečine. Pri vsaki terapiji ocenimo bolečino pred in po terapiji in velikokrat ženske ocenijo bolečino z 8 ali več, kar v praksi pomeni, da ne bi bilo možno vzdržati brez analgetikov, morfija. Sama, ki sem rodila, bi porodno bolečino ocenila s 7. Moški bolečino najpogosteje ocenijo s 5 ali 6. Tukaj bi lahko na dolgo razpravljali, ali gre za večji prag bolečine ali pa so moški realnejši pri oceni.

Če ne odpravimo vzroka, se bo bolečina vrnila

Fizioterapevt ne postavlja diagnoz, njegov prvi cilj je odpraviti vzrok bolečine, saj se bo s samim lajšanjem bolečina slej ko prej ponovila. V Domu pod gorco fizioterapija ponuja veliko metod in tehnik, kot so kinezioterapija (terapevtske vaje), elektroterapija (IF, DD, TENS), magnetoterapija, mehanoterapija (UZ) in termoterapija (tople blazinice, IR-lučka): Učinkovitost metod je odvisna od vzroka bolečine in posameznika, ker moramo pri nekaterih stanovalcih upoštevati tudi kontraindikacije. Glede na naše stanovalce pa lahko trdim, da je najučinkovitejša terapija z IF in manualna terapija miofascialnih prožilnih točk ter terapija z UZ. V Domu pod gorco akupunkture ne ponujamo, imam pa lastno izkušnjo in lahko rečem, da je bila v mojem primeru uspešna, zavedati se je le potrebno, da ne smemo pozabiti odpraviti vzroka bolečine, saj če jo le lajšamo, se bo slej ko prej povrnila. Če je bolečina po več terapijah še vedno prisotna, se posvetujemo s fiziatrom, ta pa se odloči o nadaljnjem zdravljenju.

Ko boli duša, boli vse telo

Kadar preiskave ne pokažejo ničesar oprijemljivega, lahko posumimo tudi na neorganski, torej duševni vzrok, ki se manifestira kot bolečina. Novejši antidepresivi, ki vplivajo na živčne prenašalce (nevrotransmiterje) lahko zmanjšajo bolečino, ki je pri depresivnih ljudeh pogosto prisotna po vsem telesu. V odkrivanje vzrokov bolečin in lajšanje bolečin so tako vključeni tudi psihiatri ter drugi specialisti z različnih področij.

Kadar terapija zajema samo nefarmakološko zdravljenje, se lahko rezultati dobro ocenijo. Prav to pa je pri starostnikih težava, saj brez protibolečinskih tablet težko preživijo dan, zato je učinkovitost nefarmakoloških metod težko oceniti. Po analgetikih namreč bolečin ne čutimo.

Trenutno še zmeraj pomanjkljivi celostni obravnavi bolečin se žal pridružuje tudi neznanje pacientov, ker ne vedo, na koga se obrniti, pogosto tudi nimajo volje do sodelovanja. Po drugi strani pa oseba, prizadeta v svoji vitalnosti in življenjski moči (in zaradi depresije okrnjeni volji), tudi nima moči, zato upanje prelaga na zdravnike. In začaran krog je sklenjen. Ne smemo pozabiti, da pa vendarle lahko sami zase storimo veliko: od vzdrževanja telesne aktivnosti, telovadbe, rekreacije in samopomoči ob prvem pojavu bolečine ter iskanja strokovne pomoči, ko je bolečina moteča.

Maj 2015