Avtorica: Andreja Hergula
Ugledna psihologinja in družinska terapevtka Čačinovič Vogrinčičeva (Bogdan Žorž, Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo, str. 12) iz svoje prakse s študenti opaža, da imajo babice in dedki v mnogih primerih posebno mesto v njihovih življenjih. Študenti se spominjajo, kako velika je bila njihova ljubezen, stari starši so jih razumeli, jih pogosto ščitili, si zanje vzeli čas, bili so njihovi zaupniki, v končni fazi pa so jih tudi razvajali. Psihologinja je močno prepričana, da je otrok, ki ima – seveda ob starših – še ljubezen, skrb, zanimanje in spoštovanje babic in dedkov, bogat otrok. Stara starša razširjata mrežo dobrih ljudi v otrokovem svetu, od njiju se učita tudi nekaj drugega, novega. Preko pripovedi otroka povežeta s preteklostjo, pripovedujeta o tem, kako je bilo, ko sta bila mama in očka majhna …
Tudi priznani psiholog dr. Andrej Perko za ABC zdravja razlaga, da se morajo ob starih starših vnuki počutiti še dodatno sprejete in varne. Dedki in babice naj bi jim predstavljali »dobri« del matere, s tem ima v mislih dejstvo, da mati ljubi brezpogojno, vedno nudi zatočišče in tolažbo.
Poleg vsega so stari starši v družinskem življenju tisti, ki priskočijo na pomoč v sili, ko starši ne morejo, popazijo na otroka, ko zboli, omilijo kakšno denarno stisko, pomagajo staršem, da zgladijo prepire s pubertetniki, potrpežljivo poslušajo vnuke in jim nudijo oporo pri čustvenih težavah, so vir dobrih in slabih izkušenj, modrosti, ki jih velikodušno ponujajo mladi družini. Običajno stari starši ne živijo več v naglici in to pripomore k temu, da na stvari ne gledajo ozkosrčno kot prej. Občasno sodelujejo pri kakšni neumnosti, za katero starši ne izvedo, in se z vnuki veliko igrajo.
Stari starši so bili morda v obdobju svojega starševstva ne tako popolni starši, zdaj pa imajo še eno priložnost, da popravijo svoje napake iz preteklosti preko svojih vnukov. Dr. Andrej Perko razloži: »Stari starši gledajo svoje vnuke navadno popolnoma drugače kot svoje otroke. Mnogokrat mi v razgovorih očetje in matere povedo, da so bili njihovi starši do njih grobi, so jih zavračali, jih niso razumeli … Do vnukov pa so popolnoma drugačni in jih v tem smislu sploh ne prepoznajo več.«
Psiholog Bogdan Žorž v knjigi Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo (str. 35–45) navaja anketo med otroki in mladimi. Spraševali so jih po tem, na kaj pomislijo ob besedi stari starši. Ljubeč pogled, mehka roka, govorjenje o starih starših in drugi odgovori so v veliki večini nakazali pozitiven odnos otrok do starih staršev. Nadalje, ob vprašanju, kaj želijo starim staršem, so vsi, razen enega, odgovorili, da jim želijo dolgo življenje. V ospredju so bile želje v korist stikom in večji vlogi starih staršev v odraščanju vnukov. O tem, kaj menijo o svojih starih starših, pa so zapisali same pozitivne stvari, od katerih so prevladovala mnenja, da imajo stari starši radi vnuke, da skrbijo za varstvo, ko staršev ni in – v skladu z našo temo – da vnuke razvajajo. Stališča otrok do babic in dedkov so jasna: biti več skupaj s starimi starši. Veliko se govori o otrokovih pravicah. Jim bomo torej te jasno izražene želje uresničili?
Stari starši imajo torej veliko čudovitih in pozitivnih lastnosti. A treba se je dotakniti tudi delikatnejše teme, razvajanja starih staršev. Razvajanje pomeni, da preprečimo dobre navade otrok ali jih spridimo, ko jih je otrok že osvojil. Zato je treba ločevati dejanja, ki so pravo razvajanje, in dejanja, za katere starši otrok menijo, da so razvajanje, pa to dejansko niso. Če se babica cele ure igra z otroki in jim pripoveduje zgodbe, se lahko mamici to zdi razvajanje, saj otrok pričakuje, da bo tudi ona to počela. V bistvu pa ima mama slabo vest, saj tega zaradi stresa, dela ne zmore. Babica naj ne podpihuje situacije z neprimernimi izjavami v smislu: Pri meni je vnuk čisto drugačen, mirnejši, bolj ga obvladam. Ko ji mamica očita, je primeren babičin odgovor: Vesela sem, da vaju lahko razbremenim. Branje zgodbic, igranje, tu ne gre za razvajanje, saj gre za to, da otroci nikdar nimajo dovolj tega in jim dobro dene, če jim posvetimo čim več časa.
Kaj pa primer razvajanja starih staršev? Če babica in dedek kršita že obstoječe navade, je to razvajanje. Če vnuku dovolita, da ostaja zvečer dlje pokonci ali da pred kosilom je sladkarije, kar posledično pomeni, da ne bo pojedel zelenjavne juhice. Smiselno je, da se starši in stari starši dogovarjajo o skupnih smernicah. Treba pa je biti fleksibilen, morda pri tistih vnukih, ki babico in dedka vidijo zelo poredko. Takrat se kakšno pravilo lahko tudi malce omili.
Razvajanje je tudi to, da nenehno opravljamo namesto njega naloge, ki bi jih lahko naredil sam. Če babica pospravi igračke namesto otroka, ki jih sicer in tudi zmore opraviti sam, je to narobe. Če otroka razvajamo na ta način, bo otrok v prihodnost ponesel prepričanje, da mu bo brez tuje pomoči vse spodletelo.
Otroka razvajamo tudi tedaj, ko preprečimo, da bi plačal za neprijetne posledice svojega vedenja. Če nekaznovano pustimo otroka, da udari bratca in se mu za to ne opraviči, češ saj je še majhen, mu s tem ne naredimo nič dobrega.
Še en primer razvajanja (starih staršev), ki se ga poslužujejo, je, da vnuku izpolnijo vsako materialno željo. Otrok se namreč tako ne nauči, da se mora za stvar, ki si jo želi, potruditi, varčevati ali le malo počakati. Otroci, ki takoj dobijo vse, tudi niso srečni ali zadovoljni.
O razvajanju starih staršev pa malo drugače razmišlja dr. Perko, trdi namreč, da je prav tako, da morajo babice in dedki razvajati svoje vnuke, jim ustrežejo v vsem, kupujejo nepotrebne stvari. Vloga starih staršev je drugačna od vloge staršev. Starši jih morajo namreč vpeljati v svet realnosti, jih »disciplinirati« z odložitvijo trenutnih potreb, jim privzgojiti občutek odgovornosti in dolžnosti. Vseeno pa dodaja, da je tovrstno razvajanje dopustno le, če se starši otrok s tem strinjajo.
Ste vedeli, da …
je prav, da se starši in stari starši pogovarjate med seboj glede smernic za vzgojo vnukov? Le pravi način izberite. Govorite o sebi, svojem razočaranju in jezi, ne obtožujte z besedami ti si to, ti si ono. Uporabite raje prvo osebo ednine, npr. Jaz bi to naredil drugače, ne pa Tako se pa ja ne dela. Ne iščite zaveznikov med družinskimi člani, ne posplošujte, vedno delaš tako, vedno govoriš tako. Ne obujajte starih zamer. Uporabljajte jasne besede, ne pa nejasnih namigov, ne uporabljajte prijaznega obraza in prijaznih besed, ko izjavite nekaj, kar sploh ni prijazno. Prisluhnite drugim, ne govorite ves čas le vi. Ne zadajajte nizkih udarcev. Npr. vaš zet ima nižjo izobrazbo od drugih članov družine in se zato pogosto počuti manjvrednega. Neprimerno je, da v prepirih vedno znova namigujete na to. Ne igrajte dodeljenih vlog, vedno znova premislite o mnenju, ki ga imate o zetu, snahi, hčerki, sinu. Naj se prepir konča s kompromisom ali tako, da popustimo, morda s povabilom na kosilo, objemom.
Maj 2015