Avtorica: Vesna Vilčnik
Slovenija ima samo 22 zdravnikov, ki se pretežno ukvarjajo z revmatologijo in so specialisti bodisi interne medicine bodisi revmatologije. To je izjemno malo. V Sloveniji po številu revmatologov za razvitim svetom zaostajamo kar dvakrat. Imamo manj zdravnikov s tega področja kot Češka, Madžarska ali Poljska na število prebivalcev. Na 100 000 bolnikov je samo en revmatolog. Ministrstvo bi moralo prepoznati, da je teh bolnikov ogromno; imamo najdaljše čakalne dobe – za redni pregled nikjer manj kot leto dni, z napotnico, označeno s stopnjo hitro, čakajo bolniki v UKC Maribor približno tri mesece, nujne preglede pa izvedemo v največ 48 urah.
Revma je ljudski izraz. Vsi starejši ljudje trdijo, da imajo revmo, kar je deloma tudi res. Revmatske bolezni pa sicer v grobem razdelimo na dva tipa: na vnetne revmatske bolezni, s katerimi se ukvarjajo specialisti internisti oziroma specialisti revmatologi, in degenerativne revmatske bolezni, s katerimi se ukvarjajo predvsem ortopedi in fiziatri.
Vnetne revmatične bolezni so tiste, pri katerih gre za avtoimunsko dogajanje. To pomeni, da telo dele svojih lastnih celic prepozna kot tuje in nanje ustvarja svoja protitelesa, torej vrši vnetni odziv. Zaradi tega te bolezni imenujemo avtoimunske, kar pomeni, da organizem ustvarja vnetni odziv proti samemu sebi. Vzroka teh bolezni ne vemo, obstaja precej raziskav v tej smeri, vendar dokončnega odgovora še vedno ni. Degenerativne revmatične bolezni pa so posledica pretirane obrabe in prezgodnje izrabe sklepnih hrustancev. Ker se sklepni hrustanci izrabijo, prihaja včasih tudi do popolnega uničenja sklepov, zato ljudje dobijo proteze v predelu kolenskih ali na primer kolčnih sklepov. Ti bolniki nimajo zvišane sedimentacije, tudi ne drugih vnetnih parametrov ali znakov avtoimunskega vnetja, ki ga sicer lahko dokažemo pri ljudeh z vnetno revmatično boleznijo.
Več kot polovica ljudi obišče splošnega zdravnika zaradi degenerativnih bolezni; zaradi bolečin v križu, v vratu in bolezni v predelu velikih sklepov. V mlajših letih je več težav z vratno, prsno in ledveno hrbtenico, v starejših letih pa je več težav z velikimi sklepi, kolki in koleni. Po drugi strani imamo vnetne revmatične bolezni, ki jih lahko v grobem razdelimo v bolezni, ki prizadenejo sklepe in hrbtenico, in sistemske avtoimunske bolezni. Najpogostejši bolezni sta revmatoidni artritis in ankilozirajoči spondilitis. P
rvi, revmatoidni artritis (vnetna bolezen sklepov), prizadene 1 do 2 odstotka vseh ljudi, to je 20 do 30 000 ljudi v Sloveniji, drugi tip takšne bolezni je ankilozirajoči spondilitis, ki prizadene na začetku predvsem ledveno hrbtenico, nato pa katere koli dele hrbtenice in sklepe, ki vpenjajo hrbtenico v medenico. Pri drugih, sistemskih avtoimunih boleznih pa so bolj kot sklepi prizadeti notranji organi, žile ali koža. Te bolezni so redkejše, vendar ne tako zelo, da nanje ne bi bili pozorni. Praviloma so to bolezni, ki najpogosteje prizadenejo mlade ženske nekje med 20. in 35. letom. Najpogostejši sta sistemski lupus eritomatodus in sistemska skleroza oziroma sklerodermija. Ker slednja prizadene kožo, so te mlade ženske zelo hendikepirane.
Koža se skrči, spremeni se mimika, spremeni se koža po okončinah, koža postane trda, prizadeti pa so lahko tudi notranji organi, najpogosteje pljuča in prebavila. Zato moramo biti pozorni na zgodnjo fazo bolezni, to je raynaudov fenomen, ki se kaže kot izrazita občutljivost na mraz. Če roke na mrazu pobledijo ali pomodrijo, je to lahko že prvi znak sistemske avtoimunske bolezni.
Kadar govorimo o vnetnih sklepnih boleznih, moramo biti v zgodnji fazi bolezni pozorni na jutranjo okorelost, ki traja več kot eno uro. Človek s to boleznijo zjutraj z rokami ne more učinkovito funkcionirati. Ne more se prav umiti, ne more si skuhati kave in začeti z delom. Drugi znak je, da se občasno pojavljajo sklepne bolečine predvsem v mirovanju, lahko tudi ponoči. Če se ob tem pojavljajo tudi sklepne otekline – pri revmatoidnem artritisu so najpogosteje otečeni mali sklepi rok –, ob tem pa se bolniki slabše počutijo, nimajo pravega apetita, občasno imajo tudi zvišano telesno temperaturo, so to vse napovedni znaki, da bi bilo dobro obiskati zdravnika. Pri ankilozirajočem spondilitisu se bo pri mladih moških pojavljala bolečina v križu oziroma ledvenem delu predvsem v mirovanju in ponoči.
Pri vnetnih boleznih se z gibanjem bolečina nekoliko zmanjša, pri degenerativnih boleznih, kjer je uničen hrustanec, pa se z gibanjem bolečina poveča.
Na čisto vsa bolezenska stanja, ne samo revmatska, vplivajo stresi in sodobni način življenja. Pri nekaterih ljudeh bolj, pri drugih manj. Stresi so lahko včasih povod, ne pa vzrok za nastanek revmatskih bolezni. Povod je lahko nenaden stres, to je na primer izguba službe, ločitev ali izguba bližnjega.
Biološka zdravila so po delovanju podobna citostatikom in so se sprva pojavila pri zdravljenju rakastih bolezni. Ljudje pogosto zamenjujejo bio pripravke z biološkimi zdravili. Biološka zdravila proizvajajo na celičnih kulturah, torej na živem tkivu. Celično kulturo spremenijo tako, da začne proizvajati protitelesa, ki nato delujejo v našem organizmu tako, da preprečujejo avtoimunsko vnetje. Tudi ta zdravila imajo stranske učinke. Dejstvo je, da so ta zdravila prinesla veliko novosti v zdravljenje vnetnih revmatoloških bolezni, saj z njimi dosegamo dobre učinke pri zdravljenju tistih pacientov, ki niso reagirali na zdravljenje s klasičnimi, temeljnimi revmatološkimi zdravili. Zlasti za zdravljenje ankilozirajočega spondilitisa so biološka zdravila bistvenega pomena, saj prej zdravil za to obolenje nismo imeli in so biološka zdravila pravzaprav osnovna za to bolezen. Imamo zelo natančna navodila in natančne kriterije, komu uvesti biološko zdravilo.
Na začetku po letu 2001 smo s temi zdravili zdravili kratek čas – po enem do treh let se je ta doba podaljševala in danes pravil ni. Imamo paciente, ki so že 10 let na bioloških zdravilih. Na začetku, ko še nismo vedeli, kako dolgo naj bi zdravljenje trajalo in smo ga prekinjali, se je bolezen običajno vrnila. Zdaj prekinemo zdravljenje le zaradi stranskih učinkov. Raziskave o pogojih za prekinitev zdravljenja z biološkimi zdravili pa še potekajo in še niso zaključene.
To so najnovejša raziskovanja. Genetska terapija, terapija z geni, je prihodnost. Gre za zdravljenje s spreminjanjem lastnih genov. Ta terapija je še v povojih, na ljudeh se še ne preizkuša, za zdaj potekajo le bazalne genetske študije.
S tem se ne ukvarjamo revmatologi, ampak fiziatri. Natančnih podatkov o tovrstnem zdravljenju nimamo, vemo pa, da ima pri degenerativnih tipih revmatskih obolenj obsevanje z magnetnimi valovi ugodne učinke. Vnetnih revmatičnih bolezni pa se s to metodo ne zdravi.
Trenutno so v teku raziskave na področju t. i. JAK inhibitorjev. Pri tem sodelujejo tudi slovenski revmatologi. To so obetavna nova zdravila, ki zavirajo avtoimunsko vnetje in preprečujejo razvoj revmatičnih vnetnih bolezni. Prednost teh zdravil je, da bodo dostopna v obliki tablet, njihov učinek pa bo morda primerljiv biološkim zdravilom, ki so na razpolago samo v parenteralni obliki – infuzijah in injekcijah. Trenutno ne vemo, kdaj in če sploh bodo ta zdravila dostopna našim bolnikom.