Po decembrskih praznikih je vedno več govora o zmanjšanju telesne teže in zdravem načinu življenja. Po besedah asist. dr. Karin Sernec, dr. med., zdravniki le-tega močno priporočajo, če ne vpliva preveč na naše življenje in nas ovira pri vsakodnevnih odnosih. V primeru, ko hrana postane celodnevna in vsakodnevna preokupacija, govorimo o motnjah hranjenja.

Avtorica: Nika Arsovski

Zakaj ob misli na motnje hranjenja večina najprej pomisli na podhranjeno najstnico, redko pa na shujšanega mladeniča?

Motnje hranjenja so bile pred dobrimi 50 leti uvrščene med duševne motnje po mednarodnih kriterijih bolezni, prva od njih je bila anoreksija. Prvi prepoznani primeri so bile ženske, zato je anoreksija dolgo veljala za žensko bolezen. Celo mednarodni kriterij za postavitev diagnoze anoreksije je amenoreja, odsotnost menstruacije. Še dandanes evropska klasifikacija bolezni opredeljuje odsotnost krvavitve pri ženskah, vendar je treba poudariti, da se klasifikacije delajo na vsakih 20 let. Tudi terapevtski centri so bili usmerjeni predvsem v zdravljenje žensk, moški so bili spregledani. Zamislimo si torej moškega, ki ima žensko bolezen in nizko samopodobo, kako naj torej poišče pomoč nekje, kjer zdravijo le ženske. Poleg tega je dolgo veljalo, da so ti moški homoerotično usmerjeni, kar pa je seveda daleč od resnice. Naš oddelek je bil eden prvih, ki je sprejemal tako moške kot ženske in kjer sta različna spola živela v istem oddelku, zato so bili tudi rezultati zdravljenja boljši od drugih terapevtskih centrov.

V zadnjem času je vedno več govora o motnjah hranjenja pri moških. Zakaj se pri posamezniku spremeni odnos do prehranjevanja?

Hrana je zgolj simptom! Simptomi so zunanji izraz neke globoke čustvene stiske, katere temelj je nizka samopodoba oz. samospoštovanje. Do motenj hranjenja pripeljejo različni vzroki, ki jih razdelimo v tri skupine. Prva skupina je biološko-genetska skupina, v katero sodijo značilne osebnostne poteze posameznika (storilnost, perfekcionizem …) in telesna teža novorojenčka. Velikokrat so to ljudje, ki so na svojem področju izredno uspešni, vendar nikoli niso popolnoma zadovoljni sami s sabo. Druga skupina so socio-kulturni vzroki, mednje med drugim uvrščamo medijski vpliv, vloge v družinah in idealno podobo v zadnjem času, torej ozek pas, mišice … Tretja skupina vzrokov pa so družinski vzroki, kot so nefunkcionalno partnerstvo, nefunkcionalno starševstvo, telesne in duševne zlorabe … Zelo redko se zgodi, da lahko s prstom pokažemo na en sam vzrok, le v primeru zlorabe. V večini primerov gre za seštevek vzrokov iz prve, druge in tretje skupine.

Zakaj moški svojih težav s prehranjevanjem ne izpostavljajo?

Poleg prepričanja, da gre predvsem za ženske bolezni, ima to tudi antropološko, sociološko ozadje. Kljub temu da gre dandanes za neke vrste demokratične družine in enakopravne vloge, je vseeno vloga moškega in ženske v družbi drugačna. Nezavedno se pri nas poraja občutenje, da so moški tisti, ki nas branijo, varujejo … in s tem določimo, za koga so nekatere bolezni dovoljene ter za koga ne. Alkoholizem je po prepričanju družbe predvsem moška bolezen. Katera koli nevrotična bolezen je za moške precej manj dopustna kot za ženske. Zaradi vrednostnega sistema je torej težko spregovoriti o svojih težavah.

V katerem obdobju je močnejši spol najbolj občutljiv za te težave?

Obdobja se glede na spol ne razlikujejo. Anoreksija se lahko začne že zelo zgodaj in je najpogostejša na prehodu iz otroštva v zgodnje adolescenčno obdobje. Po mnenju nekaterih je zdravljenje anoreksije najtežje, prav zaradi zgodnjega začetka. Bulimija se običajno pojavi na prehodu iz adolescence v zgodnje odraslo obdobje, medtem ko je kompulzivno prenajedanje značilno za prehod iz zgodnjega v srednje odraslo obdobje. Le v redkih primerih se zgodi, da ima oseba z motnjami hranjenja ves čas le eno samo oblike motnje.

Katera od motenj hranjenja je v današnjem času najpogostejša? Katera je bolj značilna za močnejši spol?

Po podatkih, ki veljajo za Evropo in Severno Ameriko, ima en odstotek prebivalstva težave z anoreksijo. Ta odstotek je stalen že nekaj let, število se torej ne spreminja. Medtem ko odstotek oseb z bulimijo narašča, in sicer se je povzpel s 3 na 5 odstotkov. Pri kompulzivnem prenajedanju je treba povedati, da to ni enako debelosti. Slednja sama po sebi ni duševna motnja, vendar pa so tudi osebe s kompulzivnim prenajedanjem prekomerno težke. Po zadnjih podatkih 90 odstotkov oseb s prekomerno težo izpolnjuje kriterije za kompulzivno prenajedanje. V primeru močnejšega spola velja, da za anoreksijo na približno 9 žensk zboli en moški. Pri bulimiji je teh že nekoliko več, in sicer na 7 žensk zboli en moški, pri kompulzivnem prenajedanju pa je razmerje 1 : 1. V zadnjem času sta vedno pogostejši ortoreksija – obsedenost z zdravo biološko neoporečno hrano, ki je bolj v domeni žensk, in bigoreksija – obsedenost z mišičastim telesom, ki je značilna za mlajše moške.

Kako prepoznamo ljudi, ki trpijo za anoreksijo, bulimijo …?

Težko je soditi na podlagi zunanjih izrazov. Motnje hranjenja prepoznamo predvsem po nenadnih spremembah na emocionalnem, vedenjskem, spalnem in prehranjevalnem področju. Anoreksija je po zunanjosti izredno očitna, saj je indeks telesne mase pri osebah z anoreksijo pod 17,5. Medtem ko je bulimija težje opazna na zunaj, saj ima oseba z motnjami bulimije normalen ITM.

Kako jim lahko pomagamo?

Če pri prijatelju, otroku … opazimo kakršno koli vrsto nenadnih sprememb (npr. če je bil pred tem dober jedec, zdaj pa se izogiba hrani), lahko to nakazuje na motnje prehranjevanja. Ključno je, da o tem z osebo spregovorimo in ji predstavimo svoja argumentirana opažanja ter jim ponudimo svojo pomoč. Zanimivo pri tem je, da je potrebno to po statističnih podatkih v povprečju ponoviti približno 4,5-krat. V trenutku, ko nam oseba prizna določene težave, je ne smemo na vrat na nos peljati k terapevtu, saj hitrih rešitev ni. Zdravljenje namreč v povprečju traja 4 leta. Z osebo se je zato treba pogovarjati, si vzeti čas, šele nato ponudimo pomoč terapevta.

Ali je stres dodaten dejavnik za nastanek težav s hranjenjem?

Oseba, pri kateri je prisotna motnja hranjenja, bo na stres reagirala z ojačitvijo simptomov motnje. Vsak od nas ima neki simptom, ki je ventil stresa (glavobol, bolečine v želodcu), osebe, ki so včasih imele motnje hranjena, bodo kot ventil stresa v tem primeru imele enega od njih znanih simptomov. Vendar je treba povedati, da to ni vrnitev v bolezen.

Kako praznični čas doživljajo osebe z motnjami hranjenja?

V primeru, da je človek odvisen od alkohola, psihoaktivnih snovi, velja za ozdravljenega takrat, ko po teh snoveh ne posega več. Prav tu se pojavi težava v zvezi z zdravljenjem motenj hranjenja, saj to ne pomeni, da ti ljudje ne bodo več posegali po hrani. Praznični čas je za osebe z motnjami hranjenja seveda problematičen. V tem času se poleg daril in okrasja vse vrti okoli hrane. Kamor koli namreč pridemo na obisk, je govora o hrani, božično kosilo, silvestrska večerja …

V velikih primerih gre za nizko samopodobo in samospoštovanje posameznikov. Kako v primeru motenj hranjena vplivate strokovnjaki?

Osnovni problem motenj hranjenja sta nizka samopodoba in samospoštovanje. Terapevti raziskujemo vzroke za poslabšanje stanja samopodobe in v terapiji vplivamo na emocionalni odnos do teh vzrokov. Oseba, ki je ozdravljena, bo prepoznala prave vzroke za nastanek motnje in se bo znala v prihodnosti na podobne znake pravilno odzvati. Vedno pa je ključnega pomena pogovor. Otroke zdravimo na pedopsihiatričnih oddelkih z družinsko psihoterapijo, posebno pozornost posvečamo kontroli hranjenja. Mladostnike od približno 17 leta dalje pa obravnavamo na odraslo psihoterapevtski način, pomembno je vedeti, da ne iščemo krivcev. Minimalno pozornost posvetimo simptomom, osredotočimo se predvsem na raziskovanje vzrokov in izboljševanje samopodobe.

Kaj svetujete vsem bralcem, ki se bodo v januarju kot del novoletnih zaobljub podali v fitnese, včlanili v skupinske športne aktivnosti in obiskali trgovine z zdravo prehrano?

Nekdo, ki ima ustrezno samopodobo in za to nima potrebnih vzrokov, ne bo prešel v motnje hranjenja. Diete niso dolgoročna rešitev za izgubo kilogramov, ključen je celoten način življenja. Kljub gibanju in zdravi prehrani pa je pomembno veselje do hranjenja, druženje, komunikacija … Zavedati se moramo, da je idealna podoba relativna, ne le tista, ki jo prikazujejo mediji, pa tudi če kdaj grešimo, to še ne pomeni konec sveta.

Februar 2015