Avtorica: Andreja Hergula
Dobra novica je torej, da na hemodializo ni treba čakati. Bolniki (običajno so to sladkorni bolniki, bolniki z okvaro ledvice ob visokem krvnem tlaku ali tisti z imunskimi okvarami ledvic) lahko pridejo na vrsto takoj. Če se odločijo za presaditev ledvice, bodo v Sloveniji najverjetneje čakali manj kot eno leto oz. v povprečju devet mesecev. V Nemčiji nimajo takšne sreče, saj se je čakalna doba na presaditev ledvice v zadnjem času podaljšala celo do osem let. Na nujno hemodializo so sprejeti pacienti z naslednjimi znaki: tisti, ki imajo v sebi preveliko koncentracijo kalija, so obremenjeni s tekočino in ob tem težko dihajo.
Pogoj, da bolnika priključijo na hemodializo, je le ta, da ima bolnik žilni pristop oz. pristop do krvi, ki jo morajo prečistiti. Najboljši pristop je arteriovenska fistula, ko na roki z majhno operacijo povežejo veno z arterijo in dobijo razširjeno debelejšo veno, ki jo zbodejo z dvema dializnima iglama. Druga možnost je hemodializni kateter, cevka, ki jo vstavijo v veliko veno.
Res je, da je čakalna doba na samo presaditev ledvice razmeroma kratka in da starostne omejitve v Sloveniji ni več, a za transplantacijo je potrebna skrbna predpriprava bolnika. Ta mora na številne preiskave, ki vzamejo čas, mnogi bolniki pa imajo še dodatna bolezenska stanja, ki jih je treba pred presaditvijo popraviti. Nekateri bolniki za presaditev žal niso primerni. Da bi bila presaditev ledvice uspešna in varna, je torej potrebnega kar nekaj časa in priprav. Res pa je tudi, da presajena ledvica nima neomejenega roka trajanja. V tujini v desetih letih odpove polovica presajenih ledvic, v Sloveniji so rezultati precej boljši in po desetih letih deluje še okrog 77 odstotkov presajenih ledvic. Bolnikom ledvico lahko presadijo enkrat, dvakrat, celo trikrat ali štirikrat.
Kaj pa v vmesnem obdobju? Po besedah dr. Buturović Ponikvarjeve imamo v Sloveniji srečo, da je presaditev ledvice vrhunska in da so pacienti, ki na presaditev čakajo, ohranjeni v zelo dobri kondiciji. »Dializa je vedno na voljo, če gre kaj narobe, na primer, če presadek začasno ali trajno odpove. Pri dializi in presaditvi torej ne gre za metodi ali–ali, saj si med seboj pomagata. Imamo bolnike s tretjim presadkom. Če ne bi bilo dialize, tudi tretja presaditev ne bi bila mogoča ali bi bila mnogo bolj tvegana.«
Sam postopek hemodialize običajno traja štiri ure in se ponovi trikrat tedensko. Nekateri se odločajo tudi za nočno hemodializo, ki lahko traja tudi osem ur. Zaradi dolge dialize ima bolnik mnogo manj omejitev tekočine in hrane, med samim postopkom pa lahko spi. Za to se odločajo aktivni, mlajši bolniki, ki želijo v miru študirati in delati. Včasih se za dializo ponoči odločajo tudi babice, ki želijo čez dan paziti vnuke. Bolečina je prisotna le ob zbadanju z iglo.
Težave pa se lahko pojavijo takrat, ko pade krvni tlak, a pri tem sestre in zdravniki takoj ukrepajo. Večina dializnih bolnikov dobiva injekcije hormona proti slabokrvnosti. V ledvicah se namreč tvori hormon, ki spodbuja nastajanje rdečih krvničk in ko ledvica propada, tega hormona ni več.
Hemodializnega bolnika lahko omeji dejstvo, da hodi na vodo, ima pa veliko želje po uživanju tekočine. S hemodializo namreč lahko odvzamemo okrog tri litre tekočine, za več odvzema jo je treba podaljšati. To se pravi, da lahko v vmesnem obdobju bolnik zaužije ravno toliko tekočine. Mnogi bolniki morajo upoštevati tudi prehranske omejitve. Če imajo težave s previsoko koncentracijo kalija v telesu, morajo omejiti vnos sadja in zelenjave. Treba je omejevati tudi vnos fosfatov s hrano. Nekateri pa s tem nimajo težav.
V Sloveniji je okrog 1400 bolnikov na hemodializi in trebušni dializi skupaj. Dr. Jadranka Buturović Ponikvar pove: »Po mojih izkušnjah je najbolj stresno obdobje bolnika z napredovalo ledvično boleznijo neposredno pred začetkom dialize. Bolniki so takrat najbolj prestrašeni, ranljivi, mislijo, da bo srečnega življenja konec. Ko pa se dializa začne, bolniki vidijo, da se lahko še naprej ukvarjajo s športom, hodijo v službo, uživajo življenje in se prilagodijo. Imamo celo maratonskega plavalca, ki se z dializo zdravi več kot 25 let. Na začetku in pred začetkom dialize je torej zelo pomembno, da so osebje in zdravnik pozitivni in da bolniku dajo moč in prepričanje, da bo v življenju doživel še veliko srečnih trenutkov.«