Metabolni sindrom, sindrom X ali sindrom inzulinske rezistence so tri različna poimenovanja za isto obolenje, ki prizadane vedno več ljudi. Kaj se skriva pod temi poimenovanji? Imena povezujejo več motenj presnove, ki se kažejo nato kot trebušna debelost, inzulinska rezistenca (odpornost telesa na inzulin), povišan nivo glukoze v krvi, dislipidemija in povišan krvni tlak. Nevarna so, ker povečujejo tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja ter sladkorno bolezen. Bolnike z metabolnim sindromom spremlja kar dva- do štirikrat večje tveganje za pojav bolezni srca in ožilja ter petkrat večje tveganje za pojav sladkorne bolezni.

Pravzaprav pravega vzroka oziroma povezave med posameznimi dejavniki še ne poznajo dovolj. Vzrok za metabolni sindrom je najpogosteje nezdrav življenjski stil, ob tem pa veljata za glavna krivca debelost in inzulinska rezistenca. Prevelik in dolgotrajen vnos sladkorjev, nasičenih maščob in transnenasičenih maščobnih kislin iz neustrezne prehrane lahko povzročijo povečane ravni holesterola in maščob v krvi. Dodatno pa lahko poslabšajo stanje še telesna neaktivnost, hormonsko neravnovesje in genske motnje.

Zanimivost:

Na izvidu boste lahko prebrali:

Bolnik ima metabolni sindrom, če ima vsaj tri od petih dejavnikov tveganja:

1. obseg trebuha pri moškem več kot 102 cm, pri ženski več kot 88 cm;
2. raven trigliceridov enako ali več kot 1,7 mmol/l;
3. raven HDL pri moškem pod 1,0 mmol/l, pri ženski pod 1,3 mmol/l;
4. krvni tlak enako ali več kot 130 mmHg sistolnega oziroma enako ali več kot 85 mmHg diastolnega,
5. izmerjena vrednost sladkorja (glukoze) na tešče enako ali več kot 6,1 mmol/l (1).

Vir: NCEP-ATPIII.

Važna je razporeditev rezervnih maščob v telesu

Debelost je povečanje maščobnega tkiva v telesu, ki se razporedi enakomerno ali pa samo na določenih predelih. Pri moških se maščevje večinoma nabira okoli pasu, pri ženskah pa na bokih in stegnih. Govorimo o centralnem tipu debelosti (oblika jabolka), kjer je maščevje razporejeno po (na) zgornjem delu telesa in o perifernem (hruškastem) tipu debelosti, kjer se maščevje nahaja predvsem na spodnjem delu telesa. Učinki debelosti so odvisni namreč tudi od razporeditve v telesu shranjenih maščob.

Za oceno prekomerne telesne mase in debelosti najpogosteje uporabljamo indeks telesne mase (ITM). Indeks določa razmerje med telesno maso in kvadratom telesne višine, ki ga izražamo v kg/m². ITM med 19 in 25 pomeni normalno prehranjenost, med 25 in 30 je povečana telesna masa, čezmerna telesna teža pa označuje debelost, če ITM presega 30 kg/m². Če pa je ITM nad 40 kg/m², gre za izredno hudo debelost.

Zanimivost:

Ko pojemo večjo količino energije v obliki hrane, kot jo porabimo, se je večina shrani kot maščoba. Za vsakih 9,3 kcal odvečne zaužite hrane, se shrani približno 1 gram maščobe.

Priporočene ciljne vrednosti krvnih maščob so:

• skupni holesterol: manj kot 5 mmol/l;

• holesterol LDL: manj kot 3 mmol/l;
• trigliceridi: manj kot 1,7 mmol/l;
• holesterol HDL: več kot 1 mmol/l:
  • za ženske: več kot 1,2 mmol/l,
  • za moške: več kot 1,0 mmol/l.

Če so vrednosti krvnih maščob primerne, bi morali raven krvnih maščob kontrolirati vsakih pet let. Pogosteje tisti, ki imajo zvečane vrednosti oziroma imajo enega ali več dejavnikov tveganja za nastanek ateroskleroze. Kako pogoste naj bodo kontrole, naj presodi osebni zdravnik.

Nevarnosti, ki jih prinaša zvišan krvni tlak

Zvišan krvni tlak je eden od pomembnih dejavnikov tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja, ki so v večini razvitih držav glavni vzrok smrti prebivalstva. Dokazano je, da je pri ljudeh z zvišanim krvnim tlakom ogroženost za nastanek koronarne srčne bolezni trikrat do štirikrat večja, ogroženost za nastanek možganske kapi pa sedemkrat večja kot pri ljudeh z normalnim krvnim tlakom. Trajno zvišan krvni tlak namreč nenehno obremenjuje srce in ožilje. Višji kot je krvni tlak, večja je nevarnost zaradi morebitnih zapletov. Trajno zvišan krvni tlak pusti nepopravljive okvare na žilah.

Najpogostejši zapleti so:

• zadebelitev levega prekata srca,
• srčno popuščanje,
• ateroskleroza,
• koronarna srčna bolezen in srčni infarkt,
• motnje delovanja ledvic,
• motnje prekrvitve možganov in možganska kap.

Kaj je inzulinska rezistenca?

Inzulinska rezistenca je stanje, ko normalna količina inzulina ni dovolj, da bi prišlo do normalnega inzulinskega odgovora tkiv. Organizem po obroku razgradi sestavljene ogljikove hidrate do enostavnih sladkorjev (glukoze). Glukoza, ki iz prebavil preide v kri, spodbudi trebušno slinavko k izločanju inzulina, ki uravnava prenos glukoze iz krvi v celice, kjer se glukoza razgradi ali uskladišči. Če je vnos energije v obliki maščob in ogljikovih hidratov več let povečan, ostane sčasoma raven inzulina stalno zvečana. Celice postanejo neobčutljive na inzulin, zato se iz krvi privzame le malo glukoze, kar povzroči stalno visoko raven glukoze v krvi. Ob dolgoročno zvečani ravni glukoze v krvi se začetna inzulinska rezistenca lahko razvije v sladkorno bolezen tipa II.

Kaj lahko storimo sami?

Prav na vse dejavnike lahko vplivamo tudi sami. Spremeniti je potrebno nezdrav način življenja s preobilno prehrano in ustrezno povečati telesno dejavnost. Zmanjšan vnos energije s hrano oz. ustrezna dieta je prvi ukrep v boju proti metabolnemu sindromu. Zmanjšanje prekomerne telesne mase pri debelih bolnikih brez sladkorne bolezni izboljša porabo glukoze v krvi in izboljša uravnavanje glukoze v krvi sladkornih bolnikov.

Bolnikom, ki kljub spremembam ne dosežejo želenih vrednosti, zdravnik običajno predpiše ustrezno zdravilo. Z njimi zdravimo posamezne dejavnike tveganja, in sicer z različnimi skupinami zdravil:

• Raven maščob v krvi se uravnava z zdravili za zmanjšanje holesterola in maščob v krvi (statini, fibrati, zaviralci absorpcije holesterola).
• Povišan krvni tlak se zdravi z diuretiki, blokatorji beta, zaviralci ACE, blokatorji angiotenzin II receptorjev.
• Sladkorna bolezen se zdravi s sulfonilsečnino, metforminom, glitazoni, inzulinom.
• Debelost se zdravi z orlistatom in sibutraminom.

Osem vzrokov debelosti pri otrocih

Škotski znanstveniki z Univerze v Glasgowu so določili dejavnike, ki napovedujejo pojav debelosti pri otrocih. Opozorili so, da lahko življenjski stil okolice že zelo zgodaj vpliva na kasnejši razvoj debelosti pri otrocih.

Z analizo podatkov 9.000 otrok, ki so jih spremljali do dopolnjenega sedmega leta starosti, so odkrili, da na kasnejši razvoj debelosti poleg porodne teže močno vpliva tudi debelost enega ali obeh staršev.

Večje tveganje oziroma ogroženost za kasnejši razvoj debelosti pa imajo tudi:

• otroci, ki so v starosti treh let gledali televizijo več kot 8 ur tedensko,
• otroci, ki so spali manj kot 10,5 ure dnevno,
• otroci, ki so bili v obdobju od 8. do 18. meseca večji od vrstnikov,
• otroci, ki so v prvem letu življenja hitro pridobivali telesno maso,
• otroci, ki so hitro rasli do 2. leta starosti in
• otroci, pri katerih se je maščobno tkivo pričelo kopičiti pred 5. letom starosti.