Osgood-Schlatterjev sindrom

Osgood-Schlatterjev sindrom je oblika osteohondritisa, bolezni kosti in hrustanca, ki se izraža v moteni prekrvavitvi dela kosti, zaradi česar se hrustanec in kost pod njim lahko poškodujeta, zmehčata ali celo odluščita.

Sindrom, imenovan tudi osgood-schlatterjeva bolezen, se pojavi na spodnjih okončinah kot posledica preobremenitve pri otrocih in mladostnikih – najpogosteje pri deklicah med 8. in 13. letom ter pri dečkih med 12. in 15. letom. Največkrat gre za mlade športnike, ki se ukvarjajo z eksplozivnimi športnimi dejavnostmi, ki vključujejo veliko teka in skokov, kot so gimnastika, ples …

Bolezensko stanje telesno aktivnih otrok in mladostnikov

Osgood-Schlatterjev sindrom (OSS) je bolezensko stanje, ki se pojavi v otroštvu in mladostniških letih. Gre za najpogostejšo obliko osteohondroze spodnjih okončin pri telesno aktivnih otrocih in mladostnikih – osteohondroze so oblika ortopedskih bolezni, ki se pojavljajo pri otrocih in prizadenejo področja, izpostavljena velikim nateznim in kompresijskim silam ter vključujejo rastno ploščo. Največkrat gre za komolčni, kolenski ali gleženjski sklep.

To vrsto osteohondroze sta že leta 1903 kot prva, neodvisno drug od drugega, opisala ameriški ortopedski kirurg Robert Osgood in švicarski kirurg Carl Schlatter. Oba sta kot možno patofiziologijo bolezni opisala kot odtrganje manjšega dela grčavine golenice zaradi silovite kontrakcije izteznega mehanizma kvadricepsa.

Osgood-schlatterjeva bolezen nastane zaradi prekomerne obremenitve rastočega kolena pri otrocih in mladostnikih. Med intenzivno telesno dejavnostjo štiriglave stegenske mišice (quadriceps) napenja tetivo pogačice, ki se pripenja na golenico (tibija). Na mestu pripenjališča patelarnega ligamenta na golenici zato nastajajo ponavljajoče se mikrotravme, ki lahko vodijo v lokalno vnetje. K razvoju bolezni najpogosteje prispevata dva ključna dejavnika. Prvi je hitra rast kosti v obdobju razvoja, ko kost pogosto raste hitreje kot mišice in tetive, kar povzroča povečano napetost na mestu prirastišča. Drugi pomembni dejavnik so čezmerne in ponavljajoče se mehanske obremenitve kolena, zlasti pri športnih dejavnostih, ki vključujejo tek, skoke in hitre spremembe smeri.

Sindrom se največkrat pojavi med puberteto, ko je rast kosti najhitrejša

Sindrom, ki še dandanes nosi ime obeh strokovnjakov kot Osgood-Schlatterjev sindrom, je najpogostejši pri mladih športnikih, ni pa izključno omejen nanje. Največkrat se pojavi pri tistih, ki se ukvarjajo s športnimi dejavnostmi, ki zajemajo veliko skokov in teka, npr. nogomet, ples, gimnastika.

»Osgood-Schlatterjev sindrom (OSS) je ena najpogostejših vzrokov bolečine v kolenu pri telesno dejavnih otrocih in mladostnikih. V splošni pediatrični populaciji prizadene približno 9,8–21 % športno aktivnih mladostnikov. Pri neaktivnih vrstnikih je prevalenca bistveno nižja – okoli 4,5 %,« pojasni Matevž Kuhta, dr. med., specialist ortopedske kirurgije z ožjo usmeritvijo v športno in artroskopsko kirurgijo ramena, komolca, kolka, kolena ter gležnja, in doda: »Sindrom se značilno pojavi med puberteto, ko je rast kosti najhitrejša. Pri fantih se najpogosteje pojavlja med 12. in 15. letom starosti, pri dekletih pa med 8. in 13. letom, kar sovpada z zgodnejšim nastopom pubertete pri deklicah. Razmerje med spoloma je bilo v preteklosti tri proti ena v prid fantom, vendar z intenzivnejšim vključevanjem deklet v športne dejavnosti to razmerje pada.«

Kot pojasni sogovornik, obstajajo prepričljivi epidemiološki dokazi, da prav intenzivna telesna dejavnost v obdobju rasti predstavlja večje tveganje za razvoj OSS: »Raziskave so pokazale, da dečki, ki trenirajo več kot tri ure tedensko, dva- do trikrat pogosteje obolijo za OSS v primerjavi s tistimi z zmerno ali nizko stopnjo dejavnosti. Posebno tveganje predstavljajo športi z intenzivnimi odskoki in sprinti, kot so košarka, odbojka, nogomet ali gimnastika. Predpostavlja se, da se pojavnost OSS povečuje z naraščanjem teženj k zgodnjemu specializiranemu treningu (angl. early sport specialization).«

Pojav Osgood-Schlatterjevega sindroma sovpada z razvojem rastnega centra sprednje grčavine golenice. Slednja je mesto, kamor se pripenja tetiva, med procesom rasti pa ima svoj rastni center (t. i. sekundarni osifikacijski center) – apofiza je v času rasti še hrustančna, zato pa mehkejša in manj odporna, medtem ko patelarni ligament gradi zrel vezivni kolagen, zaradi česar je bistveno bolj čvrst. Prav zato, opozori sogovornik, so posledice drugačne kot pri odraslih: »Pri odraslih bi enaka sila, ki deluje na narastišče patelarnega ligamenta, pogosteje povzročila avulzijsko frakturo ali pretrganje ligamenta, saj je apofiza na golenici že zakostenela. Tetiva pogačice je pritrjena na čvrsto kostno strukturo, ki slabše prenaša nenadne vlečne sile. Pri otrocih pa preobremenitev povzroči mikrofrakture (drobne razpoke) v hrustančno-kostnem tkivu. Telo se odzove z vnetjem, kar poveča prekrvavitev na tem mestu. Ta posledično spodbudi lokalno kostno rast, zaradi česar nastane značilna izboklinica na golenici. Izboklinica je pogosto vidna in tipna ter ostane tudi po prenehanju težav v odrasli dobi.«

Košarka, športna gimnastika, odbojka, nogomet …

Pojav OSS povezujemo z različnimi dejavniki tveganja, pri čemer ne gre spregledati izbire športne dejavnosti. Osgood-Schlatterjev sindrom po nekaterih raziskavah sodeč predstavlja kar 13,6 % vseh patologij kolena pri nogometaših, starih med 12 in 15 let. Kot že omenjeno, se pogosteje pojavlja pri eksplozivnih športih z anaerobnimi in acikličnimi komponentami ter pogostimi spremembami smeri, kot so košarka, športna gimnastika, odbojka, karate, tekvondo, bejzbol in tek, pa tudi pri posameznikih, ki se ukvarjajo z več športi. Običajno se težava pojavi le na eni strani, v 20–30 % pa gre za obojestranski pojav. V nekaterih športnih panogah je večjemu tveganju podvržena noga, ki se prednostno uporablja, npr. prednostna noga pri skokih in sprintu.

Simptomi in zdravljenje

Najbolj značilen simptom je lokalna bolečina različne intenzivnosti, ki jo spremljata oteklina in občutljivost nad grčavino golenice, kar povzroča bolečine ob športni dejavnosti. Bolečina se ob pritisku na mesto še poveča, zlasti ob klečanju.

V akutni fazi gre običajno za blage in občasne simptome, ki pa se stopnjujejo do hudih in stalno prisotnih bolečin. Na otip lahko začutimo odebeljeno narastišče patelarnega ligamenta, bolečina pa je prisotna ob iztegu kolena proti uporu ali ob upogibu proti uporu. Čeprav stanje praviloma ne povzroča zapletov, če se športna dejavnost zmanjša in se uvede konservativno zdravljenje, pa lahko predstavlja resno omejitev za tekmovalne športnike. Zdravnik postavi diagnozo na podlagi simptomov, potrdi pa jo s slikovnimi preiskavami, s katerimi OSS opredeli od drugih patologij, kot so okužbe, tendinitisi, zlomi itd.

»OSS je v večini primerov samoomejujoča se bolezen, ki se po zaključku rasti in zaprtju apofize spontano razreši. Zdravljenje je pretežno konservativno in simptomatsko, usmerjeno v zmanjšanje bolečine, ohranjanje funkcije ter preprečitev napredovanja. Kirurška obravnava je indicirana le v izjemno redkih, rezistentnih primerih pri odraslih po zaključku rasti. Raziskave so pokazale, da progresivni ekscentrični program v primerjavi s pasivnim počitkom privede do hitrejšega zmanjšanja bolečine in skrajša čas vrnitve k športu,« o samem zdravljenju Osgood-Schlatterjevega sindroma pove Kuhta in doda: »Ključno vodilo je individualni pristop k spremembi treningov in ne samodejna prekinitev dejavnosti. Svetovano je predvsem izogibanje poskokom in globokim počepom. Kadar je bolečina med dejavnostjo izrazita ali pa v mirovanju ne pojenja, je svetovana začasna prekinitev dejavnosti za dva do štiri tedne, čemur sledi postopno večanje obremenitev.« To pa ne pomeni, da je s tem športnega udejstvovanja konec oz. da je za vedno okrnjeno.

Polna športna obremenitev je, po besedah sogovornika, ponovno mogoča, ko je bolečina med dejavnostjo odsotna ali zanemarljiva in ko mladostnik doseže ustrezno raven mišične moči (simetrično razmerje med kvadricepsom in zdravo stranjo je ≥90 %) ter ko so funkcionalni testi (npr. poskok na eni nogi) brez patoloških vzorcev. Kuhta kot povprečen čas vrnitve v šport, pri blagi obliki, navede dva do osem tednov, pri zmerni obliki pa tri do šest mesecev. V hudih primerih vrnitev k polni športni obremenitvi ni mogoča do konca rasti; ravno zaradi tega je bistvenega pomena pravočasno prepoznavanje obolenja in ustrezno zdravljenje: »Napoved je na splošno ugodna. Več kot 90 % bolnikov doživi popolno remisijo po zaključku rasti, običajno med 14. in 18. letom.« V redkih primerih se simptomi nadaljujejo tudi v odraslost. Pri odraslih, ki po zaključku rasti navajajo kronično bolečino in imajo povečano grčo golenice oz. kostne fragmente (osifikate) v patelarnem ligamentu, je, po besedah sogovornika, indicirana artroskopska ali odprta ekscizija slednjih. 

ABC

A OSS je eden najpogostejših vzrokov za bolečine v kolenu pri telesno dejavnih otrocih in mladostnikih.

B Pri dekletih se običajno pojavi med 8. in 13. letom, pri fantih pa med 12. in 15. letom starosti.

C Pri več kot 90 % mladostnikov se težave po zaključku rasti spontano umirijo.