Domov » Nos, usta, ušesa » Menierova bolezen: ko se svet zavrti

Menierova bolezen: ko se svet zavrti

Čas branja: 8 min

Mnogi ljudje poročajo o občutku, kot da se jim »vrti svet« ali da imajo »zamašeno« uho. Ker se napadi po navadi pojavijo nenadoma, je to za bolnike naporno in jim povzroča negotovost. Čeprav menierova bolezen ni ozdravljiva, obstajajo načini, kako jo uspešno obvladovati in izboljšati kakovost življenja.

O menierovi bolezni, smo se pogovarjali z asist. Manjo Hribar, dr. med., spec. otorinolaringologije, s Klinike za ORL na UKC Ljubljana.

Povedala nam je, da je menierova bolezen kronična motnja notranjega ušesa, ki se kaže s ponavljajočimi se vrtoglavicami. »Vrtoglavice spremljata občutek polnosti v enem ušesu in šumenje. Med epizodo vrtoglavice bolniki navajajo slabši sluh, po navadi pa se ta po končani epizodi izboljša. Velikokrat se težave začnejo z občutkom polnosti in šumenja v ušesu in tako bolniki vnaprej vedo, da se bodo začele vrtoglavice. Ob tej lahko bolniki tudi bruhajo, napad pa traja od 20 minut do nekaj ur. Okrevanje po napadu je daljše – traja nekaj dni.«

Preberite tudi: Vrtoglavica: zakaj se pojavi in kako jo učinkovito preprečiti

Kako bolniki bolezen prenašajo?

»Bolniki so različno prizadeti. Nekaterim se vrti, a še vedno lahko hodijo. Pogosteje pa so ob tem zelo prizadeti: bruhajo, oči imajo raje zaprte in morajo ležati. Vrti se jim podobno, kot bi bili na vrtiljaku. Vrtoglavica se pojavi nenadoma, ni jasnega sprožilnega dejavnika, pred nastopom vrtoglavice pa se dostikrat pojavi občutek polnosti in šumenja v enem ušesu. Na tisto uho se poslabša tudi sluh. Pri posameznikih se epizode lahko pojavljajo na nekaj tednov ali na nekaj dni, lahko pa med napadi vrtoglavic minejo meseci ali celo leta. Gre za bolezen odraslih, večinoma se pojavlja med 30. in 60. letom,« je pojasnila naša sogovornica.

Povedala je še, da jasnih vzrokov za to bolezen ne poznamo, vemo pa, da gre za endolimfatični hidrops.

Kaj pomeni endolimfatični hidrops?

»V notranjem ušesu imamo dve tekočini; endolimfo in perilimfo, ki sta ločeni in se normalno ne mešata. Pri menierovi bolezni se enodolimfa začne nabirati, kar povzroči povečan pritisk na strukture v notranjem ušesu v delu, ki je pomemben za sluh in za ravnotežje. Tanke membrane, ki ločujejo ti dve tekočini, se lahko raztegnejo ali se celo pretrgajo, s tem se poruši ionsko ravnovesje. Zato dlačne celice, ki zaznavajo zvok in gibanje, ne delujejo več normalno.«

Kaj pa povzroči nabiranje endolimfe?

»Za to je možnih več vzrokov, ki se lahko tudi prepletajo. Lahko gre za neko motnjo v odtoku endolimfe ali pa endolimfatična vrečka, ki skrbi za odvajanje te tekočine, ne deluje pravilno. Nekateri pojav povezujejo z vnetnimi ali imunskimi procesi, ko na primer imunski sistem začne napadati lastna tkiva. Možni so tudi virusni vzroki ali težave s prekrvavitvijo v notranjem ušesu, pogosto se omenjajo motnje v ravnovesju elektrolitov oziroma soli v telesu ali hormonska nihanja. V zadnjih letih so pri določenem deležu bolnikov dokazali tudi genetske vzroke,« odgovarja Hribarjeva.

Kako pogosta pa je menierova bolezen?

»Za Slovenijo ni natančne ocene, pogostost pa je podobna kot drugje v svetu. Pojavlja se pri 10 do 200 prebivalcih na 100.000 prebivalcev. To pomeni, da je pri nas od 300 do 1000 ljudi s to boleznijo, glede na nekatere statistične podatke morda celo več.«

Kako se bolezen običajno začne in kako se sčasoma razvija, če se ne zdravi?

»Bolezen se začne z omenjenimi vrtoglavicami, ki so na začetku lahko bolj blage. Spremlja jih fluktuirajoča izguba sluha (med napadom se sluh poslabša, po napadu pa izboljša). Če so napadi pogosti, lahko privedejo do trajne izgube sluha, običajno ob nizkih frekvencah, in do kroničnih težav z ravnotežjem in tinitusom (piskanjem in šumenjem v ušesu). Vnaprej ne moremo napovedati, kako bo bolezen potekala. Nekateri bolniki imajo le nekaj epizod v življenju, pri drugih so te pogostejše,« razlaga Hribarjeva.

Kako poteka diagnostika?

»Bolniki so napoteni k specialistu ORL, ki diagnozo postavi klinično po mednarodnih smernicah. Bolnik mora imeti vsaj dve epizodi teh vrtoglavic, ki trajajo od 20 minut do 12 ur. Zaznana mora biti tudi izguba sluha pri nižjih frekvencah, bolniki imajo spreminjajoče oziroma prehodne simptome izgube sluha, polnosti v ušesu in tinitusa,« odgovarja naša sogovornica in poudari pomen izključitve drugih bolezni.

»Bolnika torej klinično pregledamo. Pri tem mu izmerimo sluh in naredimo različne preiskave. Opravimo preiskavo VTG ali bitermalno frekvenčno vestibulometrijo, pri kateri v ušesa izmenično nalivamo toplo in hladno vodo ali pa vpihujemo zrak. Če ravnotežni aparat normalno deluje, se pri bolnikih pojavi vrtoglavica. Če ravnotežni aparat ne deluje, potem se bolnikom pri tem ne bo vrtelo. Med to preiskavo gledamo oči in na podlagi tega ocenimo, ali gre za slabše delovanje ravnotežnega aparata ali je delovanje normalno. Opravimo tudi druge teste za ravnotežje, kot npr. VHIT, to je videotest hitrih zasukov glave, ter včasih tudi test VEMP (vestibularni izzvani miogeni potenciali). Če ima bolnik asimetrijo sluha (sluh na eni strani je slabši), ga običajno napotimo na slikanje glave z magnetno resonanco z namenom, da bi izključili druge vzroke, na primer tumor na slušno-ravnotežnem živcu, ki se prav tako lahko kaže z enostransko izgubo sluha,« je potek diagnosticiranja razložila Hribarjeva.

Kako pa ločijo to bolezen od drugih motenj, ki prav tako povzročajo vrtoglavico ali tinitus?

»Večinoma klinično, po navedenih merilih, obstajajo pa tudi bolezni, ki imajo podobne epizodične vrtoglavice. Na primer vestibularna migrena, ki jo poleg vrtoglavice spremlja tudi glavobol. Pogost je tudi BPPV – benigni paraksizmalni pozicijski vertigo, ki je vrtoglavica brez izgube sluha in se pojavi ob določenem premiku glave. Z bolnikom se je treba dobro pogovoriti, narediti anamnezo, da vemo, kakšni so simptomi, in narediti vse omenjene teste, da na koncu lahko postavimo diagnozo.«

Kako poteka zdravljenje?

»Žal nimamo zdravila, ki bi to bolezen pozdravilo, obstaja pa več ukrepov in zdravil, ki zmanjšajo pogostnost in intenzivnost teh napadov. S tem preprečimo, da bi prišlo do izgube sluha in bolnikom izboljšamo kakovost življenja.

Ob akutnem napadu vrtoglavice priporočamo jemanje vestibularnih sedativov ali antiemetikov (zdravila proti slabosti in bruhanju). V okviru dolgotrajnega zdravljenja ali profilakse svetujemo bolnikom, da znižajo vnos soli, da omejijo alkohol in kofein ter prenehajo kaditi. Od zdravil je pomemben betahistin, ki pripomore k boljši prekrvavitvi v notranjem ušesu in naj bi pomagal pri hidropsu. Predpišemo lahko tudi diuretike, da se iz telesa izloči voda,« opisuje Hribarjeva in dodaja, da v primeru, če se napadi kljub zdravilom ne izboljšajo, poskusijo z aplikacijo zdravila intratimpanalno. »To pomeni, da bobnič v lokalni anesteziji drobno zarežemo in z injekcijo apliciramo zdravilo kortikosteroid v srednje uho. Pogosto v bobnič vstavimo drobno cevko, prek katere to zdravilo lahko večkrat apliciramo, zato da umirimo napade.«

Med ukrepi še izpostavi pomen rednega izvajanja vestibularnih vaj, ki pripomorejo k boljšemu ravnotežju, ko se pojavijo napadi vrtoglavice, in vmes, ko teh napadov ni. »S tem se skrajša tudi čas okrevanja po akutnem napadu. Bolniki so, če redno vadijo te vaje, lahko brez težav, kljub temu da ravnotežni aparat ne deluje pravilno.«

Druge terapije

Naša sogovornica omeni še redkejše terapije, ki se pri nas manj uporabljajo. »Možno je apliciranje gentamicina v srednje uho. To je antibiotik, ki uniči ravnotežni aparat. S tem dosežemo umiritev vrtoglavic, vendar pri tem tvegamo poslabšanje sluha. V tujini opravljajo tudi operacije na območju endolimfatične vrečke, vendar ni prepričljivih rezultatov. Pri bolnikih z izredno hudimi težavami pa je možno prerezati vestibularni (ravnotežni) živec, vendar je to zahtevna in tvegana operacija in se v svetu izvaja izjemno redko.«

Hribarjeva pritrdi, da je zgodnje zdravljenje pomembno in smiselno. »Če nam uspe zmanjšati število napadov, bomo tudi zmanjšali možnost trajne izgube sluha.«

Posledica – izgubljen sluh

Ali se morda obetajo nova zdravila za to bolezen?

»Trenutno potekajo klinične študije za bolj ciljno usmerjena zdravila. Eno od teh zdravil naj bi zmanjšalo vnetje in oksidativni stres in ščitilo celice notranjega ušesa. Raziskuje se tudi v smeri genetskih terapij ali pa drugačnih lokalnih terapij srednjega ušesa, kjer bi bili kortikosteroidi v takšni obliki, da bi se dlje časa sproščali.«

Kaj bolnik lahko sam naredi za izboljšanje stanja?

»Ko nekdo opazi, da nenadoma slabše sliši na eno uho, naj pride takoj k specialistu, ki pogleda, ali gre za menierovo bolezen ali kaj drugega, kar bi potrebovalo urgentno zdravljenje. Pri menierovi bolezni naj bolnik, kot že rečeno, zniža vnos soli, kofeina in alkohola, naj spije dovolj tekočine, naj dovolj spi. Zelo pomembno je tudi redno izvajanje vestibularnih vaj. Bolniki naj tudi čuvajo svoj sluh in se izogibajo hrupu, da ne pride še do dodatnega poslabšanja.« Ali morajo biti bolniki pazljivi, da jim, na primer, pri plavanju ne pride voda v ušesa? »Voda v ušesu ne poslabša stanja. Pri vstavljeni timpanalni cevki pa voda ne sme priti v uho, da ne pride do vnetja,« za konec še pove Hribarjeva.

Preberite tudi prispevek: Šumenje in piskanje v ušesih: vzroki in zdravljenje