Glavni znaki slabšanja sluha

Gospa želi si v hribe, gospod pa ji prinese ribe. Gospa želi si v hiši red, gospod pa ji prinese med. Takšne in podobne anekdote v vsakdanjem življenju so pogosto kazalnik, da se posamezniku sluh slabša. Največkrat spremembe pridejo neopazno in se razvijejo postopoma, zato jih marsikdo ne opazi, dokler mu tega ne sporoči okolica. Za vas smo raziskali vse o prvih znakih izgube sluha.

Pešanje sluha z leti

V notranjem ušesu, v t. i. polžu, je na tisoče drobnih čutnih celic, ki spominjajo na dlačice, katerih glavna naloga je, da vibracije zvoka pretvarjajo v električne signale, ki jih potem možgani interpretirajo kot zvok. Z leti se te drobne celice poškodujejo, obrabijo in odmirajo. Z zmanjševanjem njihovega števila se tako zmanjšuje tudi sposobnost zaznavanja zvokov iz okolice. To najbolj vpliva na zaznavanje visokih frekvenc, zato denimo v praksi naglušni ljudje težje slišijo ženske in otroške glasove, ptičje petje in druge piskajoče zvoke.

Starostna naglušnost se razvija postopoma, navadno se začne pojavljati po 50. ali 60. letu starosti. Zaradi počasnega pojava in sprva blagih znakov ga ljudje sami običajno niti ne zaznajo.

Najprej se pojavijo kot težave z razumevanjem v bolj hrupnem okolju. Posameznik zvoke sliši, a jih težko razume in ne razloči besed. V hrupnem okolju težko sledi pogovoru, večkrat prosi sogovornike, naj ponovijo, kaj so rekli. Glasovi zvenijo bolj kot mrmranje, telefonski pogovori so izziv. Televizija se zdi tiha, zato jo pogosto nastavijo precej naglas. Pojavi se lahko tudi tinitus, šumenje v ušesih brez zunanje zvočne stimulacije.

Kot pravijo na NIJZ: »Osebe s tinitusom ta zvok pogosto opišejo kot zvonjenje, šumenje, brenčanje, bučanje, sikanje, ščebetanje, pojavljanje pulzirajočih glasov in podobno. Ko zvok, ki ga oseba sliši, zazna tudi zdravnik, govorimo o objektivnem tinitusu, sicer tinitus označimo kot subjektiven. Šumenje v ušesih se lahko pojavi pri osebah z okvaro sluha, lahko pa so vzroki tudi druga bolezenska stanja.«

Statistični podatki NIJZ, zbrani v bazi primarne ravni zunaj bolnišnične zdravstvene statistike (ZUBSTAT), kažejo, da »je število vseh obravnav tinitusa v Sloveniji v obdobju od leta 2000 do 2011 narastlo z 2808 na 3931. Večkrat so bile obravnavane ženske, vendar predvsem na račun razlike, ki se pojavi v starostni skupini nad 60 let. Med mladostniki, v starostni skupini 10 do 19 let, nismo opazili trenda naraščanja obravnav tinitusa in tudi med spoloma ni bilo bistvenih razlik. V ostalih starostnih skupinah število obravnav tinitusa kaže rahel trend naraščanja. Statistični podatki obiskov v specialističnih ambulantah (ZUBSTAT) kažejo, da je skupno število obravnav med 1740 in 2504. Opazen je rahel trend naraščanja obiskov v obdobju od leta 2000 do 2011. Število obravnav je bolj izrazito porastlo predvsem pri starostni skupini nad 50 let.«

Preberite tudi prispevek: Izguba sluha v odrasli dobi

Pogosti znaki izgube sluha

Ker sami težko zaznamo spremembo svojega sluha, nam bo to verjetno prej sporočila okolica. Najpogostejši kazalniki, da nam sluh zaradi takšnega ali drugačnega razloga verjetno peša, pa so:

1. Drugih ljudi ne slišimo razločno ali narobe razumemo, kaj so rekli, še posebej v hrupnem okolju.

Posamezniki lahko opazijo, da imajo težave s sluhom pri razlikovanju govora od hrupa v restavracijah, na zabavah ali v drugih hrupnih okoljih.

2. Večkrat moramo ljudi prositi, da ponovijo svoje besede.

Pogosto spraševanje sogovornikov, naj ponovijo, kar so rekli, je eden od simptomov naglušnosti, še posebej, če to postane redna potreba.

3. Radio in TV moramo nastaviti glasneje kot drugi.

Potreba po višji glasnosti naprav, kot je običajno ali kot je udobno za druge, je lahko znak slabšega sluha.

4. Občutek utrujenosti ali stresa, potem ko smo nekaj osredotočeno poslušali ali po socialnih srečanjih.

Naprezanje, da bi slišali in razumeli govor, lahko povzroči mentalno utrujenost.

5. Ne slišimo dobro visokih tonov.

Izguba sposobnosti slišati visoke tone, kot so piskanje, otroški glasovi ali visoki zvoki v glasbi, je pogost simptom izgube sluha.

6. Zvoni ali šumi nam v ušesih.

Stanje, znano kot tinitus, je pogosto povezano z naglušnostjo in se lahko manifestira kot zvonjenje, brenčanje ali šumenje v ušesih.

Preberite tudi prispevek: Šumenje in piskanje v ušesih: vzroki in zdravljenje

7. Raje se izognemo socialnim situacijam.

Posamezniki z naglušnostjo se lahko začnejo izogibati družabnim srečanjem ali situacijam, kjer je potrebna komunikacija, zaradi frustracij ali težav pri razumevanju govora.

8. Beremo z ustnic in se bolj zanašamo na vizualne namige.

Nekateri posamezniki razvijejo spretnost branja z ustnic ali postanejo bolj odvisni od vizualnih namigov v komunikaciji, da bi nadomestili izgubo sluha.

9. Po telefonu ne razumemo dobro govora.

10. Na splošno težko sledimo pogovoru.

Vzroki izgubljanja sluha so različni

Nekateri vzroki so lahko posledica staranja in degeneracij v notranjem ušesu, nekateri pa so tudi bolj akutne narave in lažje ozdravljivi. Natančnejše opazovanje simptomov nam lahko približno pove, za kakšno obliko izgube sluha gre:

• V primeru postopne izgube sluha na obe ušesi hkrati gre verjetno za proces staranja ali okvare sluha zaradi glasnosti skozi leta.
• V primeru težav s sluhom zgolj na eno uho, s spremljajočimi simptomi, kot so vročina, bolečina v ušesu, srbenje, občutek pritiska in izcedek, gre za vnetje ušesa, ki je ozdravljivo.
• Težave s sluhom na eno uho, srbenje in občutek zamašenosti ušesa lahko pomeni, da se je v ušesu nabral masleni čep, ki se ga zlahka odstrani.
• Nenadna izguba sluha po bodisi vnetju ušesa, zelo močnem zvoku ali spremembi v pritisku (denimo pri letenju) lahko pomeni poškodbo bobniča, ki se zaceli sama ali pa je zanjo potreben operativen poseg.
• Nenadna izguba sluha skupaj s simptomi omotice, vrtoglavice in zvonjenja v ušesih pa najverjetneje nakazuje na labirintitis (vnetje notranjega ušesa, labirinta).

Preberite tudi prispevek: Poškodbe sluha zaradi hrupa

Kako ravnati, če zaznamo prve znake izgube sluha

Ko posameznik zazna ali začne opažati spremembe, ki nakazujejo na težave s sluhom, se je seveda pametno najprej obrniti na strokovnjaka. Zgodnja diagnoza je bistvenega pomena za pravilno ukrepanje in vključuje celovit pristop. Pregled pri strokovnjaku bo najverjetneje vključeval anamnezo in predvidel morebitne dejavnike tveganja za izgubo sluha. Sledil bo fizični pregled, ki bo pokazal, ali obstajajo kakšne blokade denimo zaradi ušesnega masla, okužbe ali strukturne anomalije, poškodbe itd. Sledijo še različni slušni testi, ki določijo stopnjo in vrsto naglušnosti (avdiometrija).

Glede na vrsto in stopnjo naglušnosti se nato lahko priporočijo različne možnosti zdravljenja, vključno s slušnimi aparati, polževimi vsadki in drugimi tehnološkimi pripomočki.

Zdravljenje naglušnosti

»Vsaka naglušnost je tehnično rešljiva,« je nekoč simpatično pojasnil Boris Horvat, predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko Auris, ki je imel tudi sam težave s sluhom že od otroštva in se ga je prijel nadimek Tihi, saj je zaradi svojih težav s sluhom v družbi pogosto raje molčal.

Se pa zdravljenje izgube sluha razlikuje glede na vzrok, vrsto in stopnjo izgube sluha. Možno je:

Medicinsko in kirurško zdravljenje

V primeru, da gre za izgubo sluha zaradi okužbe, se to lahko zdravi z antibiotiki ali drugimi zdravili. V primeru poškodb se lahko izvede operacija otoskleroze ali zapora perofernega bobniča in se s tem izboljša prevodna naglušnost. Za ljudi s hudo senzorinevralno izgubo sluha, kjer tudi slušni aparati niso več učinkoviti, pa se lahko implantirajo slušni pripomočki, kot je polžev vsadek.

Slušni aparati in drugi tehnični pripomočki

Najpogosteje se za izboljšanje sluha pri različnih vrstah in stopnjah naglušnosti predpiše slušni aparat. Ta deluje tako, da ojača zvoke, kar omogoča lažje slišanje in razumevanje govora. Slušni aparat ob pravilni uporabi našega sluha ne slabša, lahko pa pomembno vpliva na kakovost življenja.

Rehabilitacija

Slušna rehabilitacija in terapija govora sta ključni za izboljšanje komunikacijski veščin in spoprijemanje z izgubo sluha. Podporne skupine in svetovanja lahko pomagajo posameznikom in njihovim družinam pri prilagajanju na življenje z naglušnostjo.

Najbolje pa je za svoj sluh poskrbeti preventivno. S številnimi vzroki izgube sluha, ki so preprečljivi, lahko zgodnje in dosledno upoštevanje zaščitnih ukrepov znatno zmanjša tveganje za razvoj naglušnosti. Mednje sodijo zaščita sluha pri izpostavljenosti glasnim zvokom, zdrav življenjski slog, redni zdravniški pregledi, varstvo sluha na delovnem mestu ipd.