Luskavica prinaša tudi druge težave

Psoriaza, ki jo zaradi zanjo značilnih kožnih plak imenujemo tudi luskavica, je imunsko pogojena kronična vnetna bolezen. S to boleznijo se pri nas bori okoli 40.000 bolnikov. Bolezen še vedno predstavlja stigmo, češ, da je nalezljiva, in to bolnikom verjetno predstavlja velik del težave. Čeprav se javnost o tej bolezni že dolga leta ozavešča. 

Po navadi se luskavica začne v odraslosti, in sicer okoli 40. leta. Včasih se pojavi že v zgodnjem otroštvu, ni pa tako redko, da se pojavi tudi v visoki starosti. Vzrok iščejo v dednosti, v genetiki. Vendar sama sprememba genov ne zadošča, da bi se bolezen izrazila. Pomembni so tudi okolijski dejavniki, to so na primer stres, okužbe in nekatera zdravila, prednjačijo tista za zdravljenje kardiovaskularnih bolezni.  

Oblike luskavice

Kako se bolezen kaže? Kot rečeno, značilne so rdečkaste vnetne plošče na koži, ki se luščijo. Najpogosteje se ti plaki pojavijo okoli komolcev in kolen, vedno simetrično. Če se bolezen razširi, se žarišča razširijo tudi drugam na okončine in trup, ob tem sta najbolj prizadeta ledveni in križni predel. Plaki se pogosto pojavljajo tudi na lasišču, za uhlji in ob robovih zunanjega dela sluhovoda. Lahko se pojavijo tudi na nohtih. Obstaja posebna vrsta luskavice, reprodermična luskavica, pri kateri je vneta in se lušči celotna koža. Pri pustolozni obliki luskavice pa se na plakih pojavijo tudi vnetni mehurčki. Ti nastanejo zaradi intenzivnejšega vnetnega procesa. Pri veliko bolnikih s psoriazo na koži se razvije tudi psoriatični artritis.  

Druge težave ob luskavici

Luskavica prinaša tudi druge težave oziroma stanja in motnje. Eden od teh je metabolni sindrom. Ta se kaže kot težave s čezmerno telesno težo, povišanim holesterolom, povišanimi vrednosti še drugih maščob v krvi ter kot diabetes. Zaradi tega se pogosteje pojavljajo tudi kardiovaskularne bolezni, ateroskleroza in srčni infarkt. Srčni infarkt je pri bolnikih, ki imajo več let hudo obliko luskavice, nekajkrat pogostejši, kot je pri ljudeh iste starosti, ki pa niso zboleli za luskavico. Danes je bolj kot psoriaza ustreznejši izraz za to bolezen psoriatična bolezen. Ta izraz zajema celotno bolezensko dogajanje, pri katerem so poleg kože prizadeti tudi sklepi in vključuje vse naštete bolezni. Ob naštetih pa se lahko pojavijo tudi bolezni prebavil, predvsem kronična vnetna črevesna bolezen, prihaja do vnetij oči in različnih psihičnih težav.

Kako psoriaza poteka?

Ko so enkrat spremembe na koži že vidne, so za bolezen značilni počasni zagoni in izboljšanja. Do zagona navadno pride v hladnem delu leta, ko smo ljudje tudi bolj izpostavljeni okužbam. Zagon lahko sprožijo tudi stresne situacije, ko se vrnemo z dopusta v službo ali šolo. Poletni meseci so bolj ugodni, če se oseba izpostavlja soncu: pri večini bolnikov se stanje začasno izboljša. 

Pogovarjali smo se z asist. Vidom Bajukom, dr. med., iz UKC Ljubljana. Pojasnil nam je, kako naj se bolnik pripravi na obisk pri dermatologu, kakšne cilje si postavita bolnik in zdravnik ter kako poteka sodobno zdravljenje. Odgovoril je tudi na vprašanje glede pridruženih bolezni pri luskavici ter kakšna so tveganja, če se bolezen ne zdravi. 

Kako se pripraviti na pregled?

Kakšna vprašanja torej dermatologi postavite bolniku pri prvem pregledu, na kaj naj bo bolnik pripravljen? »Dermatologa bo praviloma zanimalo več stvari – koliko časa se pojavljajo bolezenske kožne spremembe in kje se pojavljajo. Vprašal vas bo, ali ste se do sedaj zaradi njih že zdravili in s čim. Ker je luskavica vsaj v enem delu pogojena z genetskim nagnjenjem, ga bo zanimalo, ali ima še kdo v družini luskavico – še posebej v prvem kolenu. Povprašal bo po morebitni sklepni prizadetosti. Zanimajo ga zdravila, ki jih prejemate v redni terapiji, in ali imate morda alergije – predvsem na določena zdravila. Zaradi nekaterih sistemskih terapij, ki onemogočajo nosečnost oziroma ob njih ni svetovano, da moški zaplodi otroka, utegnemo bolnika povprašati glede načrtov z morebitnim naraščajem,« odgovarja Bajuk in nadaljuje z opisom postopka diagnosticiranja. »Praviloma pregledamo vso kožo oziroma bolnika prosimo, da nam pokaže mesta kožnih lezij. Pomemben je pregled nohtov, saj tako lahko v nejasnih primerih lažje potrdimo diagnozo. Diagnoza luskavice se večinoma lahko postavi na osnovi anamneze in kliničnega pregleda.«

Cilji bolnika in cilji dermatologa

Kot pove Bajuk, so cilji bolnika in zdravnika po navadi zelo podobni, a hkrati so lahko tudi različni. »Bolniki so včasih nekoliko razočarani, bolj kot smo zdravniki. Seveda vsi stremimo k tako imenovani ‘čisti’ koži, se pravi popolni odsotnosti vnetnih plakov, pa vendar nam velikokrat popolne remisije – kljub odličnim zdravilom, s katerimi razpolagamo – ne uspe doseči,« razlaga naš sogovornik in še pove, da so glede na cilje zdravljenja luskavice zadovoljni, če dosežejo vsaj 75-odstotno izboljšanje glede na izhodišče oziroma celo le 50-odstotno izboljšanje, če seveda bolezen za bolnico oziroma bolnika ni preveč obremenjujoča. »V praksi pa so rezultati z uporabo sistemskih konvencionalnih in bioloških terapij lahko tudi precej boljši.«

Pričakovanja na obeh straneh so seveda lahko zelo različna – predvsem glede na izhodiščno stanje. »Pri bolniku, ki je na začetku zdravljenja eritrodermičen (kar pomeni, da ima vneto praktično vso kožo), bomo zelo zadovoljni, če bo po nekaj mesecih zdravljenja vnetja manj kot 10 %. Bolnik, ki pa ima izhodiščno prizadetih 10 % kože, bo večinoma razočaran, če bo po več mesecih terapije še vedno vnetih 5 % kože. Vse je stvar perspektive,« razmišlja Bajuk in poudari pomen tega, da bolnici oziroma bolniku še pred začetkom terapije predstavijo režim zdravljenja, potencialne pogostejše neželene učinke in ne nazadnje tudi, kakšni rezultati zdravljenja se pričakujejo, saj ima le tako bolnik lahko realna pričakovanja.

Sodobno zdravljenje luskavice

»Zavedati se je treba, da pri zdravljenju luskavice – kakor tudi v dermatologiji na splošno – ‘hitrih rešitev’ praviloma ni,« poudari Bajuk. V nadaljevanju pove, da pomembno razliko predstavlja tudi, ali se pogovarjamo o luskavici v plakih ali pustulozni luskavici, ki je praviloma zahtevnejša za zdravljenje. Kot terapevtski izziv Bajuk izpostavi tudi tako imenovano luskavico posebnih mest – palmoplantarna, na predelu genitalij, na lasišču, luskavica pregibov ter luskavica nohtov. »Predvsem pri luskavici nohtov so dokončni rezultati učinkovitosti terapije lahko vidni šele po 6 do 12 mesecih terapije.«

Kakšna je uspešnost zdravljenja?

»Kot rečeno, lahko s sodobnimi sistemskimi terapijami dosežemo tudi popolno remisijo bolezni, a vendar to ne pomeni ozdravitve. Niti ni mogoče vnaprej napovedati, pri katerem bolniku bo prišlo do ozdravitve in kakšen bo pri nekom izid zdravljenja,« razlaga Bajuk ter v nadaljevanju opiše pričakovane izide zdravljenja: »Pri nekaj manj kot polovici tistih bolnikov, ki jih zdravimo z najučinkovitejšimi terapijami, pričakujemo, da bo luskavica na koži še vedno vsaj blago prisotna; pri približno 50 do 60 % pa je pričakovati popolno odsotnost luskavice – tukaj govorim o za biološka zdravila naivni populaciji, se pravi bolnikih, ki predhodno niso prejemali drugega biološkega zdravila. Več bioloških zdravil, kot jih je bolnik predhodno prejel, večja je verjetnost za manj optimalen izid zdravljenja.

Bolezen se praviloma ponovi

Nekaterim bolnikom uspe luskavico odlično obvladovati z lokalno terapijo, se pravi z zdravilnimi kremami, mazili, geli in raztopinami. Poleg tega tudi s konvencionalnimi sistemskimi terapijami lahko dosežemo popolno remisijo (odsotnost) bolezni, seveda pa po navadi le za čas zdravljenja, kjer ni nikakršne razlike z biološkimi zdravili. Sicer po prekinitvi zdravljenja vedno lahko še nekaj časa opažamo remisijo, a praviloma se bolezen prej ali pozneje ponovi. Možno je tudi, da se ne ponovi, in to se lahko zgodi tudi brez vsakršnega zdravljenja. Vendar kot rečeno, je dolgotrajna in popolna remisija luskavice v odsotnosti zdravljenja redka,« pojasnjuje Bajuk.  

Naš sogovornik želi še poudariti, da ne velja pravilo, da bi bila ena sama terapija najboljša za vse bolnike z luskavico. »Klinično stanje, pridružene bolezni, vrsta luskavice, morebitna prisotnost psoriatičnega artritisa in obseg prizadetosti so namreč ključni dejavniki, ki usmerjajo presojo glede predlagane terapije.«

Komorbidnosti in tveganja nezdravljene bolezni

Kot še izpostavi Bajuk, je luskavica vnetna, imunsko pogojena bolezen, ki se povezuje s številnimi pridruženimi boleznimi – predvsem s psoriatičnim artritisom, ki ga ima (oziroma bo imelo) okrog 20 % bolnikov z luskavico. »Poleg tega je precej pogosto prisotna kronična vnetna črevesna bolezen, ki jo verjetno pri naših bolnikih preredko aktivno iščemo. Luskavica se povezuje tudi z večjo verjetnostjo za metabolični sindrom kot tudi z depresijo. Nekateri signali kažejo – ne morem pa trditi, da gre za večje, nadzorovane (slepe) raziskave –, da se z zgodnejšim zdravljenjem luskavice (zdravila za obe bolezni se v precejšnji meri prekrivajo) do neke mere zmanjšuje pojavnost psoriatičnega artritisa oziroma potek artritisa ni več tako hud, kot je to veljalo nekoč.«