Pomembno je sodelovanje bolnic z zdravnikom

O zgodnjem raku dojk govorimo takrat, ko je bolezen omejena na dojko oziroma na priležne bezgavke v pazduhi in še niso dokazani oddaljeni zasevki na drugih organih. Na žalost je rak dojke zelo pogosta bolezen. V Sloveniji letno zboli okoli 1500 bolnic. Na srečo je v večini primerov bolezen odkrita v zgodnjem stadiju, tudi po zaslugi dobrih preventivnih programov.

Pogovarjali smo se z Matejem Pernekom, dr. med., specialistom internistične onkologije iz UKC Maribor.

Povedal je, da pri zgodnjem raku dojke obstaja velika verjetnost, da se bolezen ne le zdravi, ampak tudi dokončno pozdravi. Še več. »Dobra novica je tudi ta, da se preživetje bolnic v zadnjih letih izboljšuje zaradi napredka v zdravljenju in zaradi zgodnjega odkrivanja. Velika večina bolezni je namreč odkritih v zgodnjem stadiju. Okoli 90 % rakov dojke, ki jih odkrijemo, je omejenih na dojko oziroma lokalne bezgavke. Le v približno 10 % je bolezen razsejana in so prisotni zasevki v drugih organih,« je pojasnil Pernek in dodal, da zbolevajo tudi moški. »Moški sicer zbolevajo redkeje – njihov delež je 1 %.«

Koliko ljudi danes pri nas živi z diagnozo raka dojk?

»Po podatkih za leto 2020 jih je bilo 19.833, v letu 2021 pa že 20.489. Pogostost bolezni narašča in to je trend tudi v drugih razvitih državah,« je še povedal naš sogovornik.

Diagnosticiranje, zdravljenje, kontrole

Kot je razložil Pernek, do diagnoze bolnice in tudi bolniki lahko pridejo na različne načine. »Pogosto ženske same zatipajo tumor ali opazijo druge simptome, na primer uvlečeno bradavico, izcedek iz bradavice ali občutek napetosti v dojki ali bezgavkah. Takrat lahko poiščejo pomoč pri osebnem zdravniku ali pri ginekologu, ki jih napotita na center za bolezni dojk. Diagnostika potem poteka v centrih za bolezni dojk, kjer večinoma delajo ginekologi. Drugi način odkrivanja je presejalni program za odkrivanje raka dojk Dora. Ta program je namenjen odkrivanju asimptomatskih bolnic, da bi tako čim več rakov dojk odkrili v zgodnji fazi. Tretji način diagnosticiranja je pri že zdravljenih bolnicah, ki se jim rak ponovi in to odkrijejo v okviru rednega sledenja po končanem zdravljenju. Redno se sledijo tudi bolnice, ki imajo znanega katerega od dednih sindromov, ki so lahko povezani z rakom dojk.«

Kateri pregledi so potrebni za postavitev diagnoze?

Ko gre za sum na rak dojke, sledi najprej klinični pregled, predvsem pregled dojke s palpacijo (pregled s tipanjem), nato so na vrsti slikanja, bodisi mamografija, ultrazvok ali magnetna resonanca dojke. Če se ob tem pojavi sum, da gre za maligno tvorbo, se opravi biopsija tumorja. Po opravljeni biopsiji patolog pogleda vzorec tkiva pod mikroskopom. Če se ugotovi prisotnost malignih oziroma rakavih celic, se sproži še nadaljnja diagnostika. Če so prizadete bezgavčne lože oziroma ima tumor histološke karakteristike agresivnejšega tumorja, se morajo opraviti tudi slikanja, s katerimi izključimo zasevke. Opravi se lahko CT prsnega koša, CT trebuha ali scintigrafija skeleta,« pojasnjuje Pernek.

Ko je vsa diagnostika opravljena, se na multidisciplinarnem konziliju, kjer se predstavijo vsi pridobljeni podatki, naredi načrt zdravljenja. Po besedah našega sogovornika na tem konziliju sodelujejo internisti onkologi, radioterapevti in ginekologi oziroma operaterji in se odločijo o najoptimalnejšem načinu zdravljenja pri posamezni bolnici. »To je bodisi operacija, ki ji lahko sledi dodatno zdravljenje s kemoterapijo ali dopolnilno hormonsko terapijo ali dopolnilnim obsevanjem. V določenih primerih se najprej uporabi sistemska terapija z zdravili in šele potem sledita operacija in obsevanje.«
Odvisna od tega, katero zdravljenje prejemajo bolnice, je tudi pogostost kontrolnih pregledov.

Pernek najprej obrazloži vrste zdravljenja. »Vrsta zdravljenja je odvisna od podtipa raka dojke. Lahko gre za hormonsko odvisnega raka, za trojno negativnega raka ali HER-2 pozitivnega raka dojke. Po operaciji se na podlagi histopatoloških izvidov določi dodatno zdravljenje, če je potrebno. Včasih je potrebna kemoterapija, včasih hormonska terapija, včasih pa terapija z biološkimi zdravili ali terapija anti-HER-2.

Vsa zdravila se uporabljajo z namenom zmanjšanja verjetnosti za ponovitev bolezni in izboljšanja prognoze. V primeru kemoterapije so kontrole pri onkologu internistu ob vsakem krogu kemoterapije. Nekatere kemoterapije so tedenske, dvotedenske, tritedenske. Ob tem se opravijo tudi laboratorijske preiskave. V primeru hormonske terapije se bolnice sledijo pri onkologih in ginekologih v centru za bolezni dojk. Ob pooperativnem obsevanju so bolnice vodene pri radioterapevtih. Vse pa so tudi po zaključenem zdravljenju vključene v program sledenja v centru za bolezni dojk. Prvi dve leti se kontrolni pregled izvede na pol leta, kasneje vsako leto ali pa se kontrolni pregledi prilagodijo, na primer v primeru določenih dednih sindromov, kjer je sledenje pogostejše. Pri kontrolah sodelujejo tudi osebni zdravniki in po potrebi tudi psihologi. Nekatere bolnice so vključene v rehabilitacijo,« še pove Pernek.

Tveganje ponovitve bolezni

Kot rečeno, se rak dojk v določenih primerih lahko tudi ponovi. Ali je to tveganje za ponovitev bolezni mogoče zmanjšati? Matej Pernek: »Zelo nehvaležno je govoriti o tem, zakaj se bolezen pri nekom pojavi.

Obstajajo dejavniki tveganja, ki višajo možnost pojava te bolezni. Nekateri so takšni, na katere lahko vplivamo, na druge ne moremo. Za večino onkoloških bolezni velja, da se pojavnost veča s starostjo – starost nad 50 let je povezana z večjim tveganjem za pojav bolezni. Vpliva tudi spol – za rakom dojk večinoma zbolevajo ženske.

Dejavnik tveganja, na katerega ne moremo vplivati, je tudi genetika. Določeni raki se pojavljajo v okviru dednih sindromov, okoli 10 % je takšnih. Pri dednih rakih je najbolj znana mutacija BRCA. Pri mutaciji BRCA 1 gre za večjo možnost za razvoj raka dojk in jajčnikov. Določenim bolnicam se na podplagi zgodnje starosti pri diagnozi ali podatkov o raku v družini ponudi možnost obravnave v ambulanti za onkološko genetsko svetovanje in testiranje. Če se v krvi dokaže prisotnost določenih genskih različic, velja, da je verjetnost za pojav raka dojke tekom življenja večja. Tveganje za pojav raka dojke je pri tistih, ki imajo dokazano BRCA različico, bistveno višje kot v splošni populaciji. Bolniki s to različico imajo v življenju 55- do 70-odstotno verjetnost, da zbolijo za rakom dojke. Večja je tudi verjetnost za pojav raka jajčnikov. Tudi na izpostavljenost hormonom tekom življenja ne moremo vplivati. Bolnice, ki so imele zgodaj prvo menstruacijo (pred 12. letom), imajo nekoliko večje tveganje, prav tako tiste, ki so imele pozno menopavzo (po 55. letu), in bolnice, ki niso rodile ali so rodile v starosti več kot 30 let.«

Pernek med dejavniki tveganja, na katere lahko vplivamo, izpostavi debelost in uživanje alkohola. »Ena pijača na dan je lahko povezana z 12 % višjim tveganjem za pojav raka dojk. Vsaka nadaljnja pijača oziroma dodatnih 10 gramov alkohola na dan lahko dodatno poveča tveganje za do 10 %. Zmeren dejavnik tveganja je tudi kajenje, čeprav ni v tolikšni meri vzročno povezano, kot je na primer z rakom pljuč. Prav tako tveganje povečuje debelost v menopavzi, ko je indeks telesne mase večji od 30. Telesna dejavnost in zdrava telesna teža sta zelo pomembni v preventivi in tudi pri zdravljenju raka dojke, izhodi zdravljenja ob redni telesni dejavnosti so boljši.«

Sodelovanje bolnic pri zdravljenju

Zdravljenje zgodnjega raka dojke je multidisciplinarno in kompleksno, ne nazadnje je tudi naporno za bolnico ter povezano z določenimi stranskimi učinki, pove Pernek.

»Operacija je lahko povezana z določenimi zapleti, na primer limfedemom, ki se pojavi v kirurgiji bezgavk. Stranski učinki, ki so povezani s kemoterapijo, so izpadanje las, slabosti, driske, utrujenost. Pri hormonski terapiji kot neželeni stranski učinek nastopijo vročinski oblivi in osteoporoza. Te stranske učinke si prizadevamo čim bolj zmanjšati, tako kot želimo zmanjšati tudi možnost za ponovitev bolezni,« pove Pernek in doda, da se žal rak dojke po zaključenem kurativnem zdravljenju lahko ponovi kljub uporabi vseh omenjenih zdravil.

»Zato od bolnic seveda želimo, da pri zdravljenju sodelujejo, da so dobro informirane o poteku zdravljenja in da sodelujejo s svojim onkologom in skupaj z njim naslovijo težave, ki se ob zdravljenju lahko pojavijo. Naš namen je izboljšati prognozo in čim manj zmanjšati kakovost življenja ob zdravljenju. Bolnice naj se udeležujejo presejalnih programov in izvajajo samopreglede. Naj si tudi poiščejo pomoč in podporo tam, kjer jo potrebujejo, pri domačih, prijateljih, zdravnikih, psihologih,« še priporoča Pernek.

Ali je mamografija lahko nevarna?

Pernek pravi, da ne. »Mamografija je varna preiskava, lahko pa je neprijetna. Izpostavljenost sevanju je minimalna. Korist zgodnjega odkrivanja raka je bistveno večja kot potencialna nevarnost preiskave.« Ali je res, da z mamografijo dobimo veliko lažnih pozitivnih izidov? »Slikovne preiskave so lahko lažno pozitivne ali lažno negativne. Z uporabo različnih slikovnih preiskav in diagnostičnih postopkov je diagnostika hitra in zanesljiva,« zagotavlja Pernek.

Če mamografija ne odkrije bolezni in je torej izvid negativen, je treba še vedno opravljati redno samopregledovanje obeh dojk (enkrat mesečno) in na dve leti ponoviti postopek mamografije.