Rak sečnega mehurja je pogosto povezan s kajenjem in drugimi dejavniki tveganja. Odkrijte simptome, diagnostiko, možnosti zdravljenja ter pomen genetskega testiranja.

Urotelni karcinom – najpogostejša oblika raka sečnega mehurja

Rak sečnega mehurja je ena najpogostejših oblik raka sečil, pri čemer moški zbolevajo pogosteje kot ženske.

»Urotelni karcinom je daleč najpogostejša oblika raka sečnega mehurja. Pri približno 75 % bolnikov z rakom sečnega mehurja je rak omejen samo na sluznico, pri ostalih bolnikih pa gre za mišično invazivnega urotelnega raka, ki zraste globlje v steno sečnega mehurja in ima zato večjo tendenco k zasevanju,« pojasnjuje prof. dr. Boštjan Šeruga, dr. med., specialist internistične onkologije iz Onkološkega inštituta v Ljubljani.

Simptomi raka sečnega mehurja

Najpogostejši začetni simptom pri mišično invazivnem raku je hematurija, tj. prisotnost krvi v urinu. »Hematurija je lahko makroskopska (vidna s prostim očesom) ali mikroskopska (zaznana laboratorijsko). Poleg tega se lahko pojavijo tudi pogosto in pekoče uriniranje ter bolečine v medenici pri napredovali bolezni. Pri metastatskem raku sečnega mehurja pa simptomi vključujejo bolečine v kosteh, težave z jetri ali pljuči, odvisno od tega, kam se je rak razširil,« dodaja Šeruga.

Dejavniki tveganja za nastanek raka sečnega mehurja

Po besedah dr. Šeruge je najpomembnejši dejavnik tveganja kajenje: »Kajenje povzroča od 50 do 65 % rakov sečnega mehurja pri moških in od 20 do 30 % pri ženskah.«

Drugi dejavniki tveganja vključujejo:

• poklicno izpostavljenost kemikalijam (barvila, aromatski ogljikovodiki),
• predhodno obsevalno zdravljenje v predelu medenice,
• uporabo določenih hipoglikemikov (npr. pioglitazon in rosiglitazon),
• parazitske okužbe,
• genetske dejavnike in starost (najpogosteje med 60. in 70. letom).

Diagnostika raka sečnega mehurja

Prvi korak k postavitvi diagnoze je pregled pri osebnem zdravniku, kjer se preveri prisotnost okužb sečil in morebitno potrebo po antibiotičnem zdravljenju. Če se simptomi nadaljujejo, je potreben pregled pri urologu. »Diagnostika vključuje pregled urina na maligne celice, endoskopsko preiskavo sečnega mehurja (cistoskopijo) in v primeru mišično invazivnega raka dodatne slikovne preiskave, kot je CT prsnega koša in trebuha,« pojasnjuje Šeruga. Pri cistoskopiji urolog odstrani morebitne spremembe na sluznici, kar omogoča natančno postavitev diagnoze.

Genetsko testiranje in dedni dejavniki

»Dedni rak sečnega mehurja je redek, vendar nosilci zarodnih mutacij v določenih genih, kot so RB1, PTEN ali geni, povezani z lynchovim sindromom, lahko imajo povečano tveganje,« pojasnjuje Šeruga.

Genetsko testiranje je smiselno pri mlajših bolnikih, tistih z družinsko obremenjenostjo ali pri bolnikih z rakom zgornjega urotrakta. »Takšno testiranje omogoča zgodnje ukrepanje in prilagoditev strategij zdravljenja,« dodaja.

Zdravljenje raka sečnega mehurja

Zdravljenje raka sečnega mehurja je odvisno od stadija bolezni. Pri metastatskem raku je sistemsko onkološko zdravljenje ključnega pomena.

Po besedah dr. Šeruge vključuje:

• kemoterapijo na osnovi platine,
• imunoterapijo z zaviralci imunskih kontrolnih točk (atezolizumab, nivolumab, pembrolizumab),
• konjugat enfortumab vedotin,
• tarčno zdravljenje z erdafitinibom pri specifičnih genetskih mutacijah.

»Sodobni načini zdravljenja omogočajo podaljšanje preživetja bolnikov in izboljšanje kakovosti življenja, pri redkih bolnikih pa lahko dosežemo celo dolgotrajne zazdravitve ali ozdravitve,« poudarja Šeruga.

Kako zmanjšati tveganje in izboljšati prognozo?

Rak sečnega mehurja je lahko dolgotrajno pritajen, zato je pomembno zgodnje odkrivanje simptomov, kot je hematurija. Zmanjšanje dejavnikov tveganja, kot so kajenje, izpostavljenost kemikalijam in neustrezno zdravljenje okužb sečil, igra ključno vlogo pri preprečevanju. S pravilno diagnostiko, pravočasnim zdravljenjem in genetskim testiranjem, kjer je to potrebno, lahko bolniki pričakujejo boljše rezultate in kakovostnejše življenje. »Rak sečnega mehurja je izziv, ki zahteva celosten pristop. S sodobnimi terapevtskimi možnostmi in rednim spremljanjem lahko bistveno vplivamo na izid zdravljenja,« zaključuje prof. dr. Boštjan Šeruga, dr. med.