Pretiran strah pred smrtjo se strokovno imenuje tanatofobija. Pesti peščico. Pri mnogih pa misel na smrt vzbudi nelagodje, neprijeten občutek, rahel strah … Nekateri vendarle smrt sprejemajo kot del življenja, ki ga skušajo izkoristiti v vsakem trenutku. Vsekakor pa je smrt še vedno tabu tema.

Osvetljevati nam jo je pomagala pesnica in predstavnica za odnose z javnostmi Slovenskega društva Hospic Katjuša Štingl.

O boleznih, umiranju ali celo smrti se načeloma ne pogovarjamo – zakaj je po vaše tako?

To so teme, ki vzbujajo močne čustvene odzive in strah. V naši kulturi smo pogosto navajeni, da se izogibamo neudobnim in bolečim temam, ker se bojimo soočiti z lastno smrtnostjo in ranljivostjo. Mislimo, da nas takšni pogovori lahko obremenijo ali nas spomnijo na neprijetne resničnosti življenja, dostikrat smo bili tako tudi vzgojeni, sprememba zakoreninjenih vzorcev in prepričanj pa seveda zahteva globok vpogled vase, od česar pa tudi bežimo.

Ravno zaradi te tabuizacije je pomembno, da o tem govorimo, saj lahko na ta način zmanjšamo strah in osamljenost, ki ju ljudje mnogokrat občutijo, ko se soočajo z boleznijo ali umiranjem. Odprti pogovori o smrti nas lahko opomnijo, da cenimo življenje in povezave, ki jih imamo z drugimi, da nismo sami.

Je dojemanje smrti pogojeno s starostjo in kako se odnos do umiranja spreminja v različnih življenjskih obdobjih?

Bi rekla, da je res, čeprav dopuščam, da se vedno najde kakšna izjema. Mladi se večinoma ne ukvarjajo z umiranjem, ker se jim zdi smrt nekaj oddaljenega in abstraktnega. Njihova življenja so osredotočena na prihodnost, osebne cilje in izkušnje, zato smrt ni nekaj, kar bi bilo na njihovem dnevnem redu. Kadar pa mladi doživijo izgubo ali se soočijo z boleznijo, jih to lahko prav tako močno zaznamuje in spremeni njihov pogled na življenje.

V srednjih letih se začne več ljudi zavedati minljivosti, pogosto zaradi izgube staršev, prijateljev ali lastnih zdravstvenih težav. Ta obdobja lahko sprožijo globoko refleksijo in premislek o življenju, vrednotah in odnosih. Za mnoge je to čas, ko se začnejo resno soočati z vprašanji smisla in zapuščine, ki jo bodo pustili za seboj.

Starejši ljudje, še posebej tisti, ki se soočajo z lastno umrljivostjo ali kroničnimi boleznimi, dojemajo smrt kot nekaj neizogibnega in naravnega. Pri njih so misli o smrti bolj prisotne, kar pa ne pomeni nujno, da so negativne. Veliko starejših ljudi razvije globoko modrost in sprejemanje življenjskega cikla, ki vključuje tudi smrt, seveda pa so tudi posamezniki, ki imajo kljub starosti še vedno prisoten velik strah pred smrtjo.

Hospic si prizadeva spremeniti dojemanje smrti. Kakšno je vaše poslanstvo?

Prizadevamo si pomagati ljudem, da se soočijo z umiranjem in smrtjo na bolj odprt in sočuten način. Naše poslanstvo je podpreti umirajoče in njihove bližnje, da se lažje spopadajo s tem zelo posebnim obdobjem, ki je hkrati tudi priložnost za poglobljene pogovore in povezovanje, da vsakemu omogočimo dostojanstveno zadnje obdobje življenja in podporo, ki jo potrebuje.

Hkrati s svojimi projekti, kot je recimo Soočanja s smrtjo, ki ga vodi fotograf Matija Tomc, ozaveščamo širšo javnost o pomenu odprtega pogovora o smrti, saj verjamemo, da je ena izmed poti do človeškega srca tudi umetnost, s čimer lahko prispevamo k bolj sočutni in razumevajoči družbi.

Nam lahko na kratko predstavite omenjeni projekt?

Projekt Soočanja s smrtjo, ki ga je zasnoval fotograf Matija Tomc v sodelovanju s Slovenskim društvom Hospic, spodbuja razumevanje minljivosti in povezuje življenje ter smrt skozi umetnost. Gre za fotografski diptih: prvi posnetek je portret hudo bolne osebe na izbranem umetniškem ozadju, drugi pa fotografija po njeni smrti. Projekt bo predstavljen na razstavi in v knjigi.

V sodelovanje se lahko vključijo hudo bolni, ki si želijo umetniškega izraza in so pripravljeni na soočenje z umiranjem ob podpori ekipe Hospica. Sodelovanje je prostovoljno, pri polni zavesti in javno, s podpisom imena in priimka. Prijave so možne na spletni strani facing-death.com ali prek Slovenskega društva Hospic.

Kako pa naj bi dojemali smrt, da nas to ne bi hromilo, ko smo še živi? Kaj lahko storimo, da omilimo morebiten strah?

Namesto da se je bojimo ali jo ignoriramo, bi jo morali sprejeti kot neizogibno realnost, ki nas opominja, da je življenje dragoceno in minljivo. Ključno je, da se naučimo živeti polno in prisotno v vsakem trenutku, ceniti svoje odnose in najti smisel v vsakdanjih stvareh. Mnogo je načinov, kako človek omili svoj strah pred smrtjo, vse pa vodijo k širjenju zavedanja, ljubezni.

To lahko dosežemo z različnimi praksami, od čuječnosti, meditacije, umetniškega izražanja, pogovorov, soočanja z našimi travmami, strahovi … Sama pogosto pravim, da moramo večkrat »umreti«, da začnemo zares živeti. Kaj to pomeni? To so »male smrti« našega ega, ki so nujno potrebne, saj se le na ta način izlušči naše bistvo in tisto, kar je v življenju zares pomembno. Človek, ki ljubi življenje, zaupa vase in višje dobro, ve, da je vedno vse prav točno tako, kot je, in se ne boji smrti.

Strah pred smrtjo lahko potemtakem na človeka deluje celo pozitivno. Zavedanje nas opominja, da živimo bolj polno, da izkoristimo dan, čas.

Se moramo po vaše zavestno opominjati, da nam je odmerjen čas tu in zdaj? Na kakšne načine lahko to storimo?

Če tega ne bomo ozavestili sami, nas bo slej ko prej opomnilo življenje. Najprej milo in narahlo, če ne bomo slišali, bodo opozorila glasnejša. Neprisotnost in izguba stika s sabo ima svojo ceno. Dokler tega, da smo minljivi, ne ponotranjimo in zares tako živimo, si lahko seveda pomagamo. Z dnevno refleksijo, razmišljanjem o tem, na kateri točki življenja smo, kaj si želimo, kam gremo in s kom. Pri tem nam je lahko v oporo tudi pisanje dnevnika. Dodala bi še postavljanje prioritet, da svoj čas in energijo vlagamo v tisto, kar nam je resnično pomembno in kjer nam igra srce.

Velik del našega življenja so tudi odnosi. Ti naj bodo iskreni, čutni, da se zavemo njihove dragocenosti in smo zanje tudi hvaležni. Pa ne le za odnose. Hvaležnost je pot do lahkotnejšega bivanja, sreče, občutkov topline in ljubezni. Hvaležni smo lahko že za to, da se zjutraj zbudimo in je pred nami nov dan, poln novih priložnosti, in lahko vse naredimo drugače, boljše. Ena od, vsaj zame, pomembnih zadev pa je tudi odpuščanje. Da v sebi ne nosimo zamer, kaj bi kdo moral, da nismo prežeti s krivdo, saj so to velika bremena, zaradi katerih nas je tudi strah umreti, če niso razrešena.

Še ena pozitivna posledica strahu pred smrtjo je lahko večja previdnost in zmerno ukrepanje za zmanjšanje tveganja. Tako lahko smrt celo preprečimo. Seveda, ne v pretirani obliki. Pretiran strah pred smrtjo je motnja, ki človeka hromi in je pri takem posamezniku ali posameznici potrebna strokovna pomoč.

Kdaj pravzaprav govorimo o pretiranem strahu?

Ta odgovor bi prepustila strokovnjakom, saj nisem specialist s tega področja, povem lahko le svoje mnenje. Zame je pretiravanje vse, kar vpliva na naše življenje do te mere, da ruši harmonijo in nas ovira pri vsakdanjih opravilih.

To se lahko kaže v motnjah spanca, izogibanju situacijam, ker jih dojemamo kot potencialno nevarne, omejevanje socialnih stikov, nenehno iskanje zagotovil, v primeru strahu pred smrtjo morda tudi zdravniških, da smo zdravi, strah se lahko izraža tudi v telesnih simptomih, kot so hitro bitje srca, panični napadi, potenje … Pomembno je, da si priznamo, da imamo na tem področju izziv, in ga začnemo aktivno reševati.

Kakšne so vaše dejanske izkušnje, ko se srečujete z ljudmi, ki se soočajo s smrtjo. Jih je večinoma strah ali so pomirjeni s to mislijo?

Moje in izkušnje naših prostovoljk in prostovoljcev so zelo raznolike. Vsak posameznik ima edinstven način soočanja z minljivostjo, kar je odvisno od številnih dejavnikov, vključno z njihovo osebnostjo, življenjskimi izkušnjami, podporo bližnjih in njihovimi vrednotami. Tisti, ki so pomirjeni z mislijo na smrt, so našli načine in sprejeli smrt kot naravni del življenjskega cikla.

V svojih zadnjih dneh iščejo mir, razrešitev odnosov, hvaležni so za to, kar je bilo. Po drugi strani pa se nekateri ljudje soočajo z globokim strahom pred smrtjo. Ta strah lahko izhaja iz negotovosti glede tega, kaj sledi po smrti, iz občutka, da niso izpolnili svojih življenjskih ciljev ali iz skrbi za svoje ljubljene, ki jih bodo zapustili. V takih primerih je ključnega pomena, da jim nudimo podporo, sočutje in razumevanje.

Pogovori o njihovih strahovih in občutkih, pomoč pri urejanju nedokončanih zadev ter zagotavljanje čustvene podpore lahko pomagajo zmanjšati njihov strah in jim omogočijo mirnejši prehod. Vsaka izkušnja je edinstvena in nas opominja na vrednost sočutja, empatije in človeške povezanosti.

Preberite tudi prispevek:

• Najpogostejši vzroki smrti med Slovenci
• Kako nadaljevati življenje po smrti ljubljene osebe?
• Darovanje organov in tkiv po smrti
• Kako premagati strah pred smrtjo