Iščite po prispevkih
Kot je razložila Kosova, se zobna sklenina sčasoma zabarva oziroma potemni zaradi tanjšanja, poškodb in določenih zdravil, prav tako pa zaradi zunanjih dejavnikov, kot so kajenje, uživanje kave, čaja ter druge hrane in pijače. V nadaljevanju je dr. Kos razložila postopek beljenja zob.
»Najpogosteje se tako v belilih v ordinaciji kot v pripravkih za beljenje doma uporabljajo sredstva na bazi karbamid ali vodikovega peroksida, pri čemer so »ordinacijska« belila močnejša (vsebujejo od 15 do 43 % peroksida) in zato tudi hitreje pobelijo zobe, belila za domačo uporabo vsebujejo manj peroksida (od 3 do 20 %) in posledično zahtevajo več daljših nanosov na zobe,« je pojasnila.
Zobozdravnik zobe najprej očisti, določi njihovo osnovno barvo, dlesen pa zaščiti s posebnim gelom (ki se strdi), da je belilno sredstvo med nanosom ne draži oziroma poškoduje. »Sledi nekaj nanosov belila, ki ga pustimo delovati na zobeh do 20 minut (na nanos). Postopek in trajanje beljenja prilagodimo odzivu pacientove sklenine na beljenje, morebitni občutljivosti zob in dlesni ter njegovim pričakovanjem glede želene barve zob, pri čemer skupnega časa beljenja oziroma števila nanosov belila v enem obisku ne smemo prekoračiti. Postopek lahko na pacientovo željo ponovimo čez nekaj tednov.«
Za beljenje doma po besedah sogovornice pacientu najprej izdelajo belilne opornice, v katere sam doma aplicira belilno sredstvo in jih nato vstavi na zobe in nosi nekaj ur, po navadi čez noč, postopek pa ponavlja do želene posvetlitve zob nekaj dni ali tednov.
Beljenje zob je varno, če upoštevamo navodila zobozdravnika, poskrbimo za zdravje zob pred postopkom in uporabljamo preverjena, varna belilna sredstva.
»Peroksid v belilnih sredstvih razpade na vodo, kisik in reaktivne kisikove molekule, te pa oksidirajo vezi molekul zabarvanih madežev oziroma potemnelih zob in jih tako posvetlijo. Rezultat beljenja je odvisen od značilnosti in debeline posameznikove sklenine, belilo ne pobeli protetičnih nadomestkov (lusk, kron) kot tudi ne že narejenih zalivk na zobeh. Pred beljenjem se je treba prepričati, da so zobje zdravi in sanirani, to pomeni brez kariesa in vnetij,« je poudarila Kosova in dodala, da so lahko zobje zaradi blažje dehidracije zobovine po beljenju nekaj časa občutljivi, vendar je občutljivost po navadi prehodna.
»Občutljivost omilimo z uporabo posebnih zobnih krem za občutljive zobe. Dlesen ob zaščiti in pravilno izvedenem postopku beljenja ni v stiku z belilom, če pa vseeno pride do stika in draženja dlesni, belilo takoj odstranimo in na dlesen nanesemo poseben gel, ki jo v nekaj dneh pomiri.«
Kot zagotavlja Kosova, so rezultati beljenja praviloma dobri in dokaj stabilni, vendar zobje po beljenju beline ne ohranijo trajno. »Sčasoma se lahko spet zabarvajo oziroma potemnijo. Na daljši belilni učinek lahko vplivamo sami, in sicer z redno in dobro higieno (ščetkanjem in nitkanjem zob) ter rednimi obiski zobozdravnika, omejitvijo uživanja hrane in pijače, ki hitreje zabarva sklenino (kava, čaj, rdeče vino, z močnimi barvili bogata hrana, npr. borovnice, rdeča pesa, čokolada), opustitvijo kajenja itd. Postopek beljenja se lahko tudi ponovi.«
Z redno in temeljito ustno higieno, skrbjo za prehrano ter omejevanjem dejavnikov, ki povzročajo zabarvanje zob, lahko bistveno podaljšamo belino doseženo z beljenjem. Redni pregledi pri zobozdravniku ter ustrezna zobna nega doma pripomorejo k ohranjanju sijočega in zdravega nasmeha.
Zobna krema vsebuje zelišča, ki blagodejno delujejo na ustno zdravje, osvežijo dah, vsebuje pa tudi fluoride, ki zaščitijo zobno sklenino. Bodimo pozorni na količino zobne kreme, ki jo iztisnemo na krtačko. Pri otrocih do šestega leta starosti je to za grahovo zrno, pozneje pa naj bo tanka črta kreme po celotni dolžini ščetin. V nasprotju s še vedno razširjenim mnenjem na koncu ščetkanja zob ne splakujemo več. Takšne so zadnje smernice Nacionalnega inštituta za javno zdravje – če si zvečer po ščetkanju zob ne splakujemo, ampak zobno kremo le temeljito izpljunemo iz ust, imamo zjutraj na zobeh še vedno optimalno topikalno zaščito.
Sodobne smernice spreminjajo tudi stare vzorce načina ščetkanja. Majhni otroci še ne zmorejo pravilno ščetkati sami, zato jim to do sedmega leta delamo starši.
Kako to naredimo? Vrhnje ploskve zob ščetkamo sem in tja v slogu žiga-žaga. Ščetko preselimo na zunanjo stran zgornjih zob, pri čemer jo naslonimo na dlesen ter desetkrat »pometemo« od dlesni proti zobu, pri čemer roko v zapestju obračamo. Tako se pomikamo od zoba do zoba. Enako napravimo na spodnjih zobeh na zunanji strani ter zgoraj in spodaj na notranji strani. Na enak način naj otroci umivajo zobe do petega razreda, saj ob takem ščetkanju obstaja najmanjša verjetnost za poškodbo dlesni. Otroci namreč med ščetkanjem zelo težko nadzorujejo silo, s katero drgnejo po tkivu.
Odrasli (in večji otroci) umivamo zobe drugače. Ščetko primemo, kot bi držali nalivno pero in jo nekoliko poševno obrnemo navzgor (pri zgornjih zobeh) oziroma navzdol (pri spodnjih zobeh) proti dlesni. Na vsakem zobu s ščetko zaokrožimo osem- do desetkrat. Pozorni bodimo, da naenkrat zajamemo le po en zob, sicer bi le potiskali obloge v medzobne prostore in pod dlesen.
Niti pri otrocih ne smemo pozabiti na nitkanje zob, začne se takrat, ko ima otrok v ustih tesno razvrščenih vseh 20 mlečnih zob. Na začetku tudi to opravljajo starši, in sicer tako, da z nitko drsimo gor in dol po medzobnem prostoru in nitkamo stični ploskvi dveh zob. Ne smemo »žagati« po dlesni, saj jo tako samo poškodujemo. Nitko vnesemo v medzobni prostor, jo prislonimo na zob in dva- do trikrat podrsamo po površini zoba. Enako ponovimo na sosednjem zobu. Če uporabljamo nitko na držalcu, jo speremo pod tekočo vodo za vsak medzobni prostor. Zobne nitke, ki jih navijemo okrog prsta, pa seveda uporabimo le enkrat.
Odrasli si bodo medzobni prostor lažje in učinkoviteje očistili z medzobno ščetko. Ščetko previdno uvedemo v medzobni prostor tik ob dlesni. Na trgu je več velikosti medzobnih ščetk, kar je pomembno zaradi tega, ker se velikosti medzobnih prostorov pri različnih ljudeh razlikujejo. Pogosto potrebujemo vsaj dve velikosti, saj so medzobni prostori različni tudi pri eni osebi. Medzobna ščetka nam v medzobnem prostoru ne sme prehajati prelahko, če uporabljamo preveliko, pa se lahko poškodujemo.