Nadledvični žlezi sta parni žlezi, ki ležita nad ledvicama. Sestavljeni sta iz žleznega tkiva – strome in v njiju poteka sinteza različnih hormonov. Kljub svoji majhnosti poleg hipofize predstavljata najpomembnejši endokrini organ v telesu. Nadledvično žlezo sestavljata zunanji del – skorja – in notranji del – sredica. Med sabo se razlikujeta po tem, da izločata različne hormone.

Pogovarjali smo se z Majo Navodnik Preložnik,dr. med., spec. interne medicine, endokrinologije in diabetologije, ki je tudi vodja Odseka za diabetes in endokrinologijo na Oddelku za angiologijo, endokrinologijo in revmatologijo Splošne bolnišnice Celje.

Kateri hormoni se torej izločajo v skorji nadledvične žleze?

»V skorji, ki predstavlja večji del mase, poteka sinteza hormonov, ki so steroidni hormoni – nastajajo iz sterolov (holesterola) in jih v grobem delimo na glukokortikoidne hormone (kortizol) in mineralokortikoidne (aldosteron) ter nekatere spolne hormone (dihidroandrostendion – DHEAS).«

Na kaj vplivajo ti hormoni?

»Vsi hormoni nadledvičnice vplivajo na krvni tlak. Glukokortikoidni hormoni so odgovorni še za počutje, uravnavajo razpoloženje, energijo, vplivajo na imunski sistem, na metabolizem glukoze in maščob, neenakomerno kopičenje maščevja, skupaj s hormonom DHEAS vplivajo na poraščenost, aknavost in tudi predstavljajo stresni hormon oziroma se aktivirajo ob stresu. Mineralkortikoidni hormoni pa so odgovorni za raven elektrolitov (kalij, natrij) in prav tako vplivajo na krvni tlak ter na izločanje tekočine,« pojasnjuje naša sogovornica in nadaljuje z opisom delovanja sredice nadledvičnih žlez: »Sredica predstavlja središče simpatičnega živčnega sistema, sprošča adrenalin in kateholamine ter njihove presnovke, vsi veljajo za stresne hormone. Vplivajo tako na krvni tlak kot na delovanje srca oziroma na srčno frekvenco.«

Kakšne težave oziroma bolezni se lahko pojavijo v nadledvičnih žlezah?

»Lahko pride do motnje delovanja hormonov, kar se kaže kot premajhno ali preveliko izločanje teh hormonov. Izločanje hormonov v nadledvični žlezi stimulirajo hormoni, ki nastajajo v žlezah v glavi – v hipotalamusu in v hipofizi. Če sta okvarjeni ti dve žlezi v glavi, lahko pride do pomanjkanja izločanja hormonov v nadledvičnih žlezah. Hormonski procesi v telesu so povezani in se vedno skušajo nekako uravnati,« razlaga Navodnik Preložnikova in doda, da v primeru povečanega delovanja glukokortikoidnih hormonov govorimo o cushingovem sindromu.

Preveč kortizola

Kaj je cushingov sindrom?

»S cushingovim sindromom označujemo stanje bolnika, ki ima povišano izločanje kortizola, bodisi zaradi primarno povečanega delovanja nadledvične žleze bodisi sekundarno na ravni hipofize oziroma hipotalamusa. Do tega stanja pa lahko pride tudi zaradi tumorjev, ki izločajo kortizol ali pa ACTH (regulira izločanje kortizola, sicer nastaja v hipofizi).« Kako pa se cushingov sindrom kaže? »Simptomi so nenormalno kopičenje maščevja po vratu in obrazu (t. i. lunasti tip obraza) ter po trebuhu. Značilni so tudi rdečina obraza, porast telesne teže, otekline po telesu, povišan krvni tlak. Cushingov sindrom je lahko tudi eden od vzrokov za pojav sladkorne bolezni, vpliva na metabolni sindrom, na hud pojav aken in prekomerno poraščenost moškega tipa.

Na cushingov sindrom lahko pomislimo tudi ob pojavu kožnih strij na koži trebuha, stegen, dojk in rok (so rdečkaste barve, ne bele), ob stanjšanju kože, pogostih okužbah, počasnem celjenju ran, depresivnem razpoloženju, tesnobi, zmanjšani želji po spolnosti ali ob motnjah erekcije, glavobolih, lomljivosti kosti. Čezmerno izločanje kortizola lahko vpliva na želodčno sluznico in tam povzroča vnetje,« našteva simptome cushingovega sindroma Navodnik Preložnikova.

Podobna klinična slika se lahko pojavi ob jemanju določenih zdravil, ki predstavljajo sintetične glukokortikoide (na primer medrol, dexametazon); tudi takrat lahko pride do nenormalnega kopičenja maščevja po vratu, obrazu – lunasti tip obraza in po trebuhu.

Kot pove naša sogovornica, v diagnostičnem postopku skušajo razmejiti, na kateri ravni je prišlo do motnje, na ravni nadledvične žleze, na ravni hipofize ali pa gre morda za paraneoplastično tvorbo (tumorski proces). Od tega je namreč odvisno zdravljenje.

Navodnik Preložnikova še pove, da do povečane poraščenosti in maskulinizacije ne pride le ob povečanem izločanju kortizola, temveč predvsem ob povečani sintezi androgenih spolnih hormonov. Ob tem omeni še eno motnjo, in sicer aldosteronizem, ki pomeni čezmerno izločanje mineralkortikoidnih hormonov in predstavlja najpogostejši hormonski vzrok povišanega krvnega tlaka.

Kaj pa če nadledvična žleza izloča premalo hormonov?

»V primeru pomanjkljivega izločanja hormonov se srečujemo z različnimi oblikami insuficience (zmanjšanega delovanja) nadledvičnic, katere vzrok je lahko okvara na področju nadledvičnic – to je t. i. primarna insuficienca ali bolj poznana addisonova bolezen. Najpogosteje gre za avtoimuno vnetje nadledvične žleze,« pojasnjuje Navodnik Preložnikova. V nadaljevanju opiše še drugo motnjo, ki nastane na ravni hipofize ali hipotalamusa (premajhno izločanje hormona ACHT) in se imenuje sekundarna ali terciarna. »Ta motnja je najpogosteje posledica zavore v delovanju hipofize pri dolgotrajnem prejemanju sintetičnih glukokortikoidov (npr. dexametazon, medrol, prednizon, drugi steroidi). Sekundarna insuficienca je precej pogostejša od primarne insuficience. Obstajajo pa še drugi vzroki za sekundarno insuficienco, in sicer bolezni na področju hipofize, hudo hujšanje in anoreksija.«

Kakšna pa je razlika med primarno insuficienco ali addisonovo boleznijo ter sekundarno insuficienco?

»Primarna insuficienca je manj pogosta in ima burnejšo klinično sliko, saj se lahko pojavljajo hude addisonske krize: znižan krvni tlak, bruhanje, elektrolitske motnje. Tak bolnik potrebuje hitro zdravniško oskrbo,« opozarja sogovornica. Tako pri primarni kot tudi sekundarni insuficienci se bolnik na splošno počuti slabo, značilni simptomi so nespečnost, utrujenost, nezmožnost delovanja, čezmerno potenje, dodaja zdravnica.

Kako pa se kažejo motnje v delovanju sredice nadledvične žleze?

»Čezmerno delovanje sredice je zelo redko, kaže se z nenadnimi porasti in padci krvnega tlaka in številnimi drugimi simptomi, npr. čezmernim potenjem, vročinskimi valovi – ti simptomi pa so značilni tudi pri številnih drugih hormonskih motnjah,« razloži naša sogovornica.

Kako se bolezni nadledvičnice diagnosticirajo?

»Bolezni nadledvičnice diagnosticiramo na podlagi temeljitega razgovora, t. i. anamneze, ki jo podpremo še s kliničnim pregledom in laboratorijskimi hormonskimi testi – po potrebi stimulacijskimi kot tudi supresijskimi.«

Kako poteka zdravljenje?

»Zdravljenje addisonove bolezni temelji na nadomestnem hormonskem zdravljenju. Zdravljenje vključuje nadomeščanje manjkajočih hormonov kortizola in aldosterona.

Po navadi je zdravljenje v obliki tablet, ki se jih jemlje dnevno. Z zdravili poskušamo ob vnosu hormonov narediti čim manj škode, zato se skušamo čim bolj približati ‘normalni količini hormona’, ki bi ga sicer proizvedlo telo bolnika, če ne bi zbolelo. Ob hudi slabosti in bruhanju predpišemo zdravilo v obliki injekcij. Ob večjem stresu, akutni bolezni ali operativnem posegu je treba odmerek zdravila oziroma hormona začasno zvečati. Zdravljenje cushingovega sindroma je odvisno od vzroka in je usmerjenju k znižanju ravni kortizola v telesu. Zdravimo pa lahko tudi operativno v primeru dokazanih tvorb – tumorjev, tako imenovanih adenomov, ki izločajo hormone. Vendar pa maligno bolezen nadledvičnic zelo redko potrdimo,« za konec še pove naša sogovornica.

Hormoni, ki nastajajo v skorji (imenujemo jih kortikosteroidi)

1. glukokortikoidi (delujejo na vrsto organskih sistemov, posebno močno izraženo je njihovo protivnetno delovanje in na nastajanje glukoze (glukoneogeneza) v jetrih; najpomembnejši hormon je kortizol),
2. mineralkortikoidi (uravnavajo transport elektrolitov in posledično vode, predvsem v ledvicah, kjer se vrši »menjava« med natrijem in kalijem; natrij nazaj v telesne tekočine, kalij v izloček; najpomembnejši hormon je aldosteron),
3. spolni hormoni (androgeni).

Hormoni iz sredice nadledvičnice, ki je po svoji celični in funkcijski sestavi precej bolj »živčnega izvora«, izloča kateholamine. Glavna med njimi sta adrenalin in noradrenalin – oba sta povezana s simpatičnim živčnim sistemom in tako pokažeta pravo funkcijsko vlogo pri organizmu v stresu oziroma kot del odgovora na »beg in boj«.