Evropa se je leta 2023 znašla v primežu ene najhujših epidemij oslovskega kašlja do zdaj, ki še kar traja. Še zlasti slabo je na Danskem, v Belgiji in v državah nekdanje Jugoslavije. Razlog za nenaden porast obolenj z oslovskim kašljem tiči v upadu precepljenosti proti tej bolezni med pandemijo covida-19 in po njej.

V Sloveniji je otroke treba obvezno cepiti proti devetim boleznim: davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam s hemofilusom influence tipa b (Hib), ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Da bi zmanjšali število potrebnih obiskov zdravnika ter zoprnih vbodov, otroke cepimo s kombiniranimi cepivi. In sicer so otroci trikrat cepljeni s kombiniranim šestvalentnim cepivom proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam s Hib in hepatitisu B. Za dolgotrajno zaščito so kasneje potrebni še poživitveni odmerki proti oslovskemu kašlju, davici in tetanusu. Hkrati s tem cepivom otroci trikrat prejmejo tudi cepivo proti pnevmokoknim okužbam. Za zaščito pred mumpsom, rdečkami in ošpicami otroke cepimo dvakrat s kombiniranim trivalentnim cepivom.

V Sloveniji smo z obveznim cepljenjem v preteklosti določene bolezni uspešno omejili

Na NIJZ smo se obrnili s prošnjo po podatkih, kakšno je bilo število obolelih z določeno boleznijo zadnje leto pred uvedbo obveznega cepljenja za otroke in kdaj ter pri koliko posameznikih smo to bolezen pri nas nazadnje zaznali. Podatki so razvidni iz spodnje tabele.

Na NIJZ pojasnjujejo: »V Sloveniji smo zabeležili zadnji primer otroške paralize leta 1978, zadnji primer rdečk pa leta 2007. Respiratorne davice v Sloveniji ne beležimo od leta 1967, zadnjo smrt zaradi davice pa smo zabeležili leta 1963. Danes se zaradi visoke precepljenosti v Sloveniji pojavljajo le še posamezni redki primeri mumpsa, posamezni primeri tetanusa (večinoma pri starejših osebah, ki niso bile cepljene). Uspešnost cepljenja se kaže tudi v odsotnosti meningitisa, ki ga povzroča hemofilus influence tipa b pri otrocih, mlajših od pet let. Omenimo lahko še to, da nam je s cepljenjem uspelo izkoreniniti črne koze, ki se danes v svetu ne pojavljajo več. Smo pa pred pandemijo covida-19 v Sloveniji beležili posamezne vnesene primere in omejene izbruhe ošpic, med pandemijo zaradi ukrepov za preprečevanje covida-19 v Sloveniji jih nismo imeli, po pandemiji pa smo ponovno zaznali posamezne primere ošpic.«

Zaradi nižje precepljenosti v Sloveniji narašča pojavnost oslovskega kašlja

»Zato pa letos v Sloveniji (podobno kot tudi v drugih državah),« nadaljujejo na NIJZ, »beležimo visoko pojavnost oslovskega kašlja, kar je najverjetneje posledica omejenega kroženja povzročitelja oslovskega kašlja v populaciji med pandemijo covida-19 in upada precepljenosti proti oslovskemu kašlju med pandemijo in po njej. Pred pandemijo smo beležili od nekaj deset do nekaj sto primerov oslovskega kašlja letno, večinoma pri mladostnikih. Zadnja smrt zaradi oslovskega kašlja je bila prijavljena leta 2004.«

O porastu obolenj z oslovskim kašljem poročajo tudi iz prvih bojnih vrst – govorili smo s Tatjano Mrvič, dr. med., spec. infektologije, in vodjo Službe za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb iz UKC Ljubljana. »Letos opažamo izrazit porast oslovskega kašlja, podobno kot v drugih državah po Evropi. V bolnišnici obravnavamo predvsem necepljene ali delno cepljene otroke oz. tiste, ki niso prejeli poživitvenega odmerka cepiva, ker je potek bolezni pri teh skupinah težji. Hospitaliziranih je bilo tudi nekaj odraslih s težkim potekom okužbe (starostniki, bolniki s pridruženimi kroničnimi boleznimi). Tu je treba omeniti še cepljenje nosečnic, ki je ključno za zaščito dojenčkov pred okužbo v prvih mesecih življenja. Čeprav tudi to cepljenje krije ZZZS, je precepljenost nosečnic pri nas slaba,« opozarja Mrvičeva. Poleg oslovskega kašlja pa evropskim zdravnikom preglavice povzroča tudi porast obolenj z ošpicami, ki je, po besedah Mrvičeve, prav tako posledica vse slabše precepljenosti otrok. »Zaradi upada precepljenosti proti ošpicam lahko pride ob vnosu okužbe v slabše cepljeno populacijo (kar velja tudi za določene slovenske regije) do povečanega števila obolelih. Lepa primera takšne situacije sta porast okužb v Veliki Britaniji, od jeseni 2023 dalje pa tudi v Bosni in Hercegovini, Srbiji ter Romuniji.« Tudi pri nas smo po besedah dr. Mrvičeve v zadnjih mesecih obravnavali nekaj bolnikov z ošpicami, tako otroke (necepljene) kot odrasle (po dosegljivih podatkih tudi necepljene).

Kakšen odnos do cepljenja imajo starši slovenskih otrok?

Za odgovor na zgornje vprašanje smo se obrnili na Denisa Baša, dr. med., spec. ped., iz Zdravstvenega doma Kamnik.

Najprej nas je zanimalo, kateri so najpogostejši razlogi, zaradi katerih starši zavračajo cepljenje otrok. »Najpogostejši razlogi, da starši zavračajo cepljenje, so strah pred neželenimi učinki, prepričanje, da cepiva niso potrebna zaradi redkosti bolezni, in nezaupanje v zdravstveni sistem. Večinoma so strahovi posledica napačnih informacij, pridobljenih na spletu ali družbenih omrežjih. V pogovoru s starši poudarjam pomembnost cepljenja za zaščito otrok pred resnimi nalezljivimi boleznimi, ki lahko povzročijo dolgotrajne zdravstvene težave ali celo smrt. Pojasnim tudi, da so cepiva temeljito testirana in spremljana za varnost ter da so najpogostejši neželeni učinki blagi in izzvenijo brez posledic (na primer povišana telesna temperatura ali oteklina in bolečina na mestu cepljenja). Staršem vedno ponudim priložnost, da izpostavijo morebitne skrbi in zastavijo dodatna vprašanja, na katera poskušam odgovoriti na njim razumljiv način,« razloži Baš.

Baš našteva kratkoročne in dolgoročne posledice necepljenja za otroka: »Kratkoročne posledice necepljenja vključujejo večjo ranljivost otroka za okužbe z boleznimi, proti katerim cepiva nudijo zaščito. To lahko privede do resnih zapletov, kot so pljučnice, prizadetost živčnega sistema in celo smrt. Poleg tega necepljeni otroci lahko širijo bolezni na druge, kar je še posebej nevarno za tiste, ki se iz zdravstvenih razlogov ne smejo cepiti.

Dolgoročne posledice lahko vključujejo kronične zdravstvene težave, ki jih povzročijo prebolele bolezni, npr. poškodbo srca, trajno okvaro sluha, ohromelost, epileptične napade ipd. Necepljenje prispeva tudi k ponovnemu pojavu zelo nalezljivih bolezni, kot so npr. ošpice, ki ogrožajo skupine ljudi, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljeni.«

Zanimalo nas je tudi, kako so v praksi obravnavani primeri, ko otrok zaradi medicinskih razlogov ne sme biti cepljen oz. kako zaščititi te otroke. »Otroci, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljeni, npr. zaradi oslabljenega imunskega sistema, potrebujejo posebno zaščito. V teh primerih se zanašamo na koncept ‘kolektivne imunosti’, kjer je pomembno, da so vsi ostali v skupnosti cepljeni, kar zmanjšuje možnost, da bi se bolezen širila in ogrozila ranljive posameznike. Poleg tega tem otrokom svetujemo okrepljeno higieno in izogibanje območjem z večjim tveganjem za okužbo, še posebej med izbruhi bolezni. Zdravstveno osebje in družinski člani se morajo zavedati tveganj ter se ustrezno zaščititi, da ne bi nehote prenesli bolezni na otroka,« odgovarja sogovornik.

Zaupanje staršev v pediatre v Sloveniji je še vedno veliko

»Po mojih izkušnjah ter podatkih iz raziskav je zaupanje staršev v pediatre v Sloveniji še vedno veliko. V svoji ambulanti se občasno srečam s starši, ki oklevajo in dvomijo o koristnosti cepljenja. Po pandemiji covida-19 se je število teh dvomljivcev nekoliko povečalo. To pripisujem številnim polresnicam, zavajanjem ter teorijam zarot, ki se širijo po različnih medijskih kanalih ter splošnem nezaupanju v institucije. Pomembno je, da se kot zdravstveni delavci zavedamo teh vplivov in staršem zagotavljamo natančne, znanstveno podprte informacije, ki jih potrebujejo za sprejemanje odločitev o zdravju svojih otrok,« zaključi pogovor Baš.