Avtorica: Maja Korošak
Pogovarjali smo se z doc. dr. Matejo Starbek Zorko, dr. med., spec. dermatovenerologije. Kot je povedala na začetku, so še pred nekaj desetletji menili, da gre le za kožno bolezen in ob njej lahko pridruženo prizadetost sklepov. »Danes vemo, da gre za vnetje, ki je razširjeno v celotnem telesu. Bolniki z luskavico imajo zaradi kroničnega vnetja različne pridružene bolezni. Na zunaj se luskavica kaže z značilnimi spremembami na koži: pojavijo se vnetna luščeča žarišča oziroma plaki,« razlaga dr. Starbek Zorkova in dodaja, da diagnozo postavi zdravnik oziroma dermatolog na osnovi klinične slike. Velikokrat pa, sploh če se pojavlja v družinah, že sami bolniki oziroma njihovi svojci vedo, da gre za luskavico.
»Spremembe se lahko pojavljajo kjer koli na koži telesa, so pa določeni deli, kjer se spremembe pojavljajo pogosteje: komolci, kolena, lasišče, ledveni predel, to so tako imenovana predilekcijska mesta za luskavico. Bolezen se lahko kaže z različnimi kliničnimi slikami. Najpogostejša je vulgarna luskavica oziroma luskavica v plakih z značilnimi spremembami, plaki na komolcih in kolenih. Luskavica se lahko pojavlja v obliki, ki ji rečemo gutatna, pogosto z nenadnim izbruhom drobnih vnetih in luščečih žarišč po koži telesa, najpogosteje trupa. Lahko sledi preboleli streptokokni okužbi, kot je angina. Bolezen je lahko omejena le na dlani in podplate (palmoplantarna luskavica), ki je precej trdovratna za zdravljenje in pomembno vpliva na kakovost življenja bolnikov. Poznamo tudi pustulozno obliko luskavice, ki je lahko omejena le na dlani in podplate, obstaja pa tudi generalizirana oblika te luskavice, ki je sicer k sreči zelo redka.
Luskavica je lahko omejena na posamezne dele telesa, lahko pa je prizadeta večina telesa, govorimo o eritrodermični luskavici, to je prav tako ena od težjih oblik luskavice, in jo je treba hitro in ustrezno zdraviti. Obstaja še inverzna oblika luskavice, genitalna oblika, luskavica lahko prizadene le lasišče ali pa samo nohte. Te posebne oblike luskavice, ki se pojavljajo le na določenih delih telesa (na lasišču, nohtih, genitalnem predelu, dlaneh in podplatih), pomembno krnijo kakovost življenja,« razlaga naša sogovornica.
Kakšni so možni poteki bolezni, če se ta ne zdravi? »Bolezen je lahko stacionarna – leta in leta lahko na predelih telesa obstajajo spremembe, plaki, značilni za luskavico. Bolniki lahko s tem živijo in se ne zdravijo redno, zavedati pa se je treba, da gre za vnetno bolezen, ki ni omejena le na kožo, ampak vnetje poteka tudi drugje v telesu. Če je oblika luskavice zmerna ali težka, kjer je prizadete kože več ali so poleg kože prizadeti tudi sklepi, je večja verjetnost, da bodo bolniki zaradi intenzivnega vnetja razvili pridružene bolezni. V takih primerih se svetuje zdravljenje s sistemskimi zdravili, ki vnetje zavirajo. Za nekatera zdravila že vemo, da sistemsko vnetje pri luskavici uspešno umirjajo in pri takih bolnikih se je razvilo tudi manj pridruženih bolezni,« pojasnjuje dr. Starbek Zorkova in povzame, da obstaja večja verjetnost za razvoj pridruženih bolezni, če luskavice, predvsem težkih oblik, ne zdravimo ustrezno.
»Dvakrat večja verjetnost je za razvoj sladkorne bolezni, arterijske hipertenzije, ateroskleroze ter srčnožilnih obolenj. Bolnik s težko obliko luskavice, ki ni zdravljen, ima dolgoročno kar do sedemkrat večjo verjetnost, da bo zbolel za miokardnim infarktom. Ob kožni simptomatiki se skoraj pri tretjini bolnikov razvije tudi psoriatični artritis. Kronično vnetje pa vpliva tudi na duševno zdravje bolnikov: bolj so nagnjeni k depresiji in anksioznosti, saj raziskave kažejo, da naj bi kar četrtina bolnikov imela tovrstne težave.« Naša sogovornica še dodaja, da ima mnogo bolnikov z luskavico tudi metabolni sindrom. »Vse to za bolnika pomeni krajšo življenjsko dobo. Zato pozivamo zdravnike, ki spremljajo tovrstne bolnike, da jih napotijo k dermatologu in jim s tem omogočijo ustrezno zdravljenje, s katerim lahko umirjamo sistemsko vnetje,« še poudari dr. Starbek Zorkova.
V Sloveniji se po besedah dermatologinje bolniki z luskavico zdravijo po evropskih smernicah. »To pomeni, da za blage oblike luskavice uporabljamo lokalno zdravljenje. Če je bolezen nekoliko bolj razširjena, je na voljo fototerapija, v primerih težkih oblik bolezni, ko s fototerapijo ne dosežemo zaželenega izboljšanja ali pa se po tej terapiji bolezen hitro ponovi ali poslabša, pa se seveda odločamo za sistemsko zdravljenje. Kandidati za sistemsko terapijo so predvsem bolniki z zmerno in hudo obliko luskavice.« Katera zdravila pa se uporabljajo za zdravljenje? »V okviru sistemske terapije so že dolga leta na voljo konvencionalna zdravila, najpogosteje je to metotreksat, lahko pa tudi retinoidi ali ciklosporin. Če se bolnik na konvencionalno terapijo ne odziva dobro oz. se bolezen ne izboljša, če ima ob zdravljenju neželene pojave ali pa ima kontraindikacije za tovrstno zdravljenje, uvedemo novejša, biološka zdravila.«
Zdravljenje je torej stopenjsko, kar pomeni, da se začne z lokalno terapijo, v primeru zmerne ali težke bolezni se bolniku ponudi tudi sistemska terapija. Kot pove naša sogovornica, se sistemsko zdravljenje po smernicah praviloma začne s konvencionalnimi zdravili. »Če to ne zadostuje ali se pojavijo neželeni učinki ali bolnik tovrstne terapije ne prenaša, pa uporabimo novejša zdravila. Sem spadajo biološka zdravila, ki jih bolniku dajemo v obliki subkutanih injekcij, eno od njih pa v obliki infuzije, ter mala molekula apremilast, ki se uporablja v obliki peroralnega zdravljenja. Biološka zdravila apliciramo enkrat na teden pa vse do enkrat na tri mesece, odvisno od vrste zdravila, ki ga bolnik prejema. Običajno bolnika poučimo, da si zdravila aplicira doma sam.«
Naša sogovornica še pove, da biološka zdravila delujejo tarčno, torej na točno določene molekule oziroma interlevkine, ki imajo pomembno vlogo pri patogenezi luskavice. To so zaviralci faktorja tumorske nekroze alfa (TNF-alfa) ali pa zaviralci interlevkina 23 ali zaviralci interlevkina 17. Ti interlevkini imajo pomembno vlogo pri vnetju in njegovem vzdrževanju. Ker zdravila delujejo tarčno, tudi ni pričakovati veliko neželenih učinkov oziroma jih je lahko pričakovati manj kot pri kakšnih drugih vrstah sistemskih zdravil, še izpostavi dr. Starbek Zorkova.
Zakaj je pomembno zgodnje zdravljenje? »Novejše raziskave kažejo, da pri tistih bolnikih, kjer začnemo ustrezno sistemsko (biološko) zdravljenje v prvih letih po pojavu bolezni, z večjo verjetnostjo dosežemo popolno izčiščenje kože in dobimo t. i. »superresponderje«. Pri bolnikih, kjer zdravljenje začnemo zgodaj, z veliko verjetnostjo lahko dosežemo popolno izčiščenje kože, ki vztraja skozi daljše obdobje. Nakazujejo se tudi možnosti, da bi s tovrstnimi zdravili lahko podaljšali časovni interval zdravljenja (aplikacijo zdravila bi z npr. z dveh mesecev zamaknili na štiri ali šest mesecev) ter ob tem še vedno dosegali popolno izčiščenje kože ali morda v prihodnosti celo dosegli, da bi vnetni odgovor pri luskavici zavrli do te mere, da se bolezen tudi po prenehanju zdravljenja ne bi več ponovila,« pojasnjuje dr. Starbek Zorkova in dodaja, da je zgodnje zdravljenje pomembno tudi zaradi tega, ker z umirjanjem sistemskega vnetja preprečujemo tudi pojavljanje pridruženih bolezni.
Kaj lahko bolnik sam naredi za boljše obvladovanje bolezni?
A Luskavica ne pomeni le sprememb na koži, ampak gre za vnetje, ki lahko poteka po vsem telesu.
B Nekatera sistemska zdravila uspešno umirjajo sistemsko vnetje in razvije se tudi manj pridruženih bolezni.
C Biološka zdravila delujejo na interlevkine, ki imajo pomembno vlogo pri vnetju in njegovem vzdrževanju.