Za astmo je značilno posebno vnetje dihalnih poti, katerega vzrok ni znan. Znano pa je, da to vnetje pospešujejo in s tem poslabšujejo astmo alergeni (npr. izločki hišne pršice, različni pelodi, poklicni alergeni), virusi in nekatere bakterije. Dihalne poti so zožene na začetku bolezni le ob poslabšanju, ki ga sprožijo različni, že omenjeni dejavniki, lahko tudi številne dražeče snovi v zraku ali pa hladen in suh zrak. Ob napredovanju bolezni je vnetje v dihalnih poteh kronično in so dihalne poti stalno zožene. Ob dodatnem sprožilcu vnetja je zoženje še izrazitejše in pride do hujšega poslabšanja astme.

Kateri so simptomi astme? Predvsem so to težko dihanje, kašelj, tiščanje v prsih in piskajoče dihanje. Najznačilnejši simptomi so še nočni kašelj ali nočna dušenja, najpogosteje se to dogaja med tretjo in četrto uro zjutraj. Poleg tega še jutranji kašelj ali jutranja kratka sapa ter težka sapa ob telesnih obremenitvah. Ko se poveča vnetje dihal, se poslabša tudi astma. Nasprotno nam poslabšanje astme kaže na to, da se je astmatsko vnetje v dihalnih poteh okrepilo in da je treba nekaj ukreniti.

Ob astmatičnem napadu

Najtežja in tudi najbolj ogrožajoča izkušnja bolnika z astmo so astmatični napadi. Do astmatičnega napada lahko pride kljub preventivnim ukrepom. Kaj sploh je astmatični napad? Njegovi simptomi so hlastanje za zrakom, razbijajoče srce in občutek dušenja, s piskanjem v prsnem košu ali brez njega. Hudi napadi so redki, a so grozljivi in bolnike močno prestrašijo. Pri hudih napadih dihanje postaja vse težje, vdihi postajajo vse krajši, končno je bolnik izčrpan in se duši, tak bolnik mora nemudoma v bolnišnico. V bolnišnici bolnika sprejme medicinska sestra, ki mu izmeri frekvenco dihanja, srčni utrip in vsebnost kisika v krvi. Bolnik dobi zdravilo za širjenje dihalnih poti s posebno napravo. V določenih primerih mora ostati v bolnišnici več dni, da lahko spet normalno diha, spi in je zmožen vrnitve v domače okolje.

Na astmatični napad običajno vnaprej opozorijo naslednji znaki: zmanjšanje izdiha, kronični kašelj, zlasti ponoči, težko in hitro dihanje, občutek zategnjenosti in nelagodja v prsih, sluz v prsih, ki je ni mogoče izkašljati. Bolnik tudi hitreje kot po navadi ostane brez sape, pridruženi so sopenje, utrujenost in nemir.

Večina bolnikov se napadom astme lahko izogne tako, da se izogiba sprožilnim dejavnikom in da redno jemlje zdravila.

Celoviti pristop zdravljenja

Z dr. Snežno Ulčar iz Specialistične ambulante za pljučne bolezni, alergije in ultrazvok v Kamniku smo se pogovarjali o tem, kako si lahko bolnik čim bolj olajša življenje z astmo in kako ravnati ob astmatičnem napadu. Sama zagovarja celovitejši pristop pri obravnavi astme, saj kot pravi, je telo povezano in noben organ v telesu ni sam zase.

»Stažirati sem začela leta 1989 in takrat smo imeli na voljo bolj malo zdravil. Ko je zdravnik prišel v ordinacijo, so bolniki že čakali pred njo na svoj odmerek aminofilina, ki ga je bilo treba pri bolnikih s težko astmo dajati intravenozno. Spominjam se olajšanja in nasmejanih obrazov bolnikov, ko so iz ambulante odhajali po celonočnem ali celo večdnevnem težkem dihanju in piskanju v pljučih. Do ordinacije so prišli predozirani z zdravili, ki simptomatsko olajšajo dihanje, to sta na primer berodual in ventolin. Delovanje teh dveh zdravil je približno od dve do štiri ure. Bolniki so se tresli, zaznati je bilo visoko frekvenco srca, bili so nemirni in nervozni,« se dr. Ulčar spominja začetkov zdravljenja v osemdesetih letih.

V dobrih tridesetih letih je medicina resnično zelo napredovala tudi na tem področju. »Danes obstajajo zdravila, za katere bi pred leti rekli, da so znanstvena fantastika in s katerimi lahko pomagamo tudi bolnikom z najtežjo astmo.

Zdravniki so življenjski trenerji

Kljub temu smo že pred 20 leti rekli, da je dobro, da je zdravnik tudi psiholog, saj s tem lažje pomaga bolnikom.« Kako naj ravna zdravnik? »Predvsem naj upošteva želje in pričakovanja bolnikov in v njihove roke naj preda odgovornost za njihovo bolezen,« je poudarila dr. Ulčar ter dodala, da bolniku z vprašanji pomagajo osvetliti, kaj se z njimi dogaja.

»Velikokrat pomaga že vprašanje, kdaj so se začeli napadi. Običajno so to življenjske prelomnice in stresni dogodki. Ko ozavestijo, kje tiči vzrok za njihovo bolezen in njihove simptome, jim je veliko lažje. Dobijo zavedanje, kaj se dogaja z njihovim telesom. Ko imaš zavedanje, pa lahko to stanje tudi spreminjaš,« je prepričana zdravnica. Zato so po njenem mnenju zdravniki na neki način tudi življenjski trenerji, ki potrebujejo veliko mero prijaznosti do sebe, do bolnikov in njihovih težav, ter spoštovanja in zaupanja sebi. Predvsem bolniki z astmo potrebujejo varnost in to varnost jim lahko zdravniki in drugo medicinsko osebje dajo, ko so v odnosu do bolnikov mirni, prijazni, nežni, potrpežljivi, se ne branijo, se ne ščitijo, se ne bojijo občutkov krivde, se ne bojijo medicinskih napak, je prepričana naša sogovornica.

Astma ni samo astma

Telo ni samo telo in posamezni organ ni ločen od celote. Tudi astma ni samo astma, je prepričana dr. Ulčar. »Osebe z astmo si lahko veliko pomagajo že same z raziskovanjem sebe, svojih vzorcev in navad, prepričanj glede svoje bolezni. Ob tem je pomembno zdravo črevo, saj če to ni zdravo, pride do različnih vnetij v telesu, ki lahko sprožajo različne bolezni. Zdravje črevesja lahko ohranimo oziroma vzpostavimo s primerno prehrano, pa tudi s probiotiki in prebiotiki, ki jih kupimo v lekarni in nam jih predlaga strokovno usposobljeno osebje.

Poleg tega je treba telesu dati ustrezno količino vitaminov, predvsem vitamina D3: ob pomanjkanju vitamina D3 je astma lahko hujše oblike. Ker hrana ne vsebuje več dovolj antioksidantov, je priporočljivo kupovati sadje in zelenjavo pri lokalnih kmetih, lahko pa si bolniki z astmo pomagajo tudi s prehranskimi dodatki primerne kakovosti.« Dr. Ulčar svetuje tudi to, da se bolnik vpraša, katera čustva poslabšajo astmo: lahko so to žalost, jeza, razočaranje, strah.

»Predvsem pa naj bolnik, ko dobi astmatični napad, ostane miren, pri roki naj ima olajševalec (ventolin ali berodual), naredi naj dva do štiri vdihe olajševalca, najbolje prek nastavka za inhaliranje. Če se dušenje ne izboljša, ob hujšem dušenju lahko vzame ta zdravila spet čez 15 do 30 minut. Če ne pomaga, naj pokliče osebnega zdravnika ali nujno medicinsko pomoč.«

Redno jemanje zdravil

Vsekakor je pomembno redno jemanje preventivnih zdravil. »Zdaj so na voljo res dobra zdravila, ki so običajno kombinacija inhalacijskega kortikosteroida in dolgo delujočega bronhodilatatorja, lahko pa tudi posamezno, kakor predpiše zdravnik. V zvezi s kortikosteroidi je napisanih veliko o stranskih učinkih in bolniki se jih bojijo. Najpogostejši stranski učinki pri inhalatornih kortikosteroidih so hripavost in glivice v ustni votlini. To se da zelo hitro odpraviti, po navadi že samo z izpiranjem ust z vodo, v katero dodamo kis ali limono, če to ne pomaga, zamenjamo zdravila.

Po drugi strani ta zdravila zdravijo astmatsko vnetje v dihalnih poteh in zato ne pride do preoblikovanja dihalnih poti, ki pa se lahko pojavi v letih nejemanja ali nerednega jemanja zdravil.« Kako so videti preoblikovane dihalni poti? »Dihalne poti se zožijo in ostanejo zožene, ne razširijo se niti po aplikaciji zdravila. Bolniku upade pljučna funkcija, vedno težje diha, najprej ob težjih naporih, potem pa tudi v času brez napora oziroma manjšega napora. Zdravljenje vnetja dihalnih poti je zato izjemnega pomena,« poudarja dr. Ulčar.

Drugi način zdravljenja astmatičnega vnetja je z zdravili antilevkotrieni, ta delujejo na določeno pot citokinskega vnetja. »Pri teh zdravilih naredimo dvomesečni poskus, in če pomaga, jih uporabljamo naprej. Pri nekaterih bolnikih ne delujejo in jih ukinemo. Pomagajo predvsem pri bolnikih, ki imajo pridruženo preobčutljivostno vnetje nosne sluznice ali astmo pri naporu. Vsa ta zdravila se lahko uporabljajo tudi pri otrocih, le da so odmerki nižji.«

Za bolnike s težko astmo, ki nam je ne uspe urediti z zgoraj omenjenimi zdravili, pridejo v poštev tudi novejša biološka zdravila.

Preventivno delovanje in razmišljanje

Bolnik z astmo naj ima pri sebi merilnik pretoka zraka (PEF-meter), s katerim nadzoruje pljučno funkcijo, priporoča naša sogovornica. »Pri pulmologu dobi tudi navodila, kako ukrepati v primeru poslabšanja astme. Vsekakor pa sta potrebna preventivno delovanje in razmišljanje. Izogibati se je treba sprožilcem astmatskega vnetja, ki so najpogosteje alergeni, snovi, na katere je bolnik preobčutljiv in so v zraku in v hrani. Stanje lahko poslabšajo tudi kajenje, okužbe z virusi, bakterijami in tudi z glivicami, poslabša pa ga lahko tudi stik s strupenimi dejavniki okolja (izpušni plini, delci v zraku), čustvene reakcije in stres, perfekcionizem, želja imeti nadzor nad vsem, kar se dogaja v življenju. Dr. Ulčar izpostavi še zanimivost, da okužba s koronavirusom redko poslabša astmo in da imajo alergiki blažje oblike okužbe s tem virusom. Vendar pa v ordinaciji opaža, da pri ljudeh, ki prej niso imeli simptomov astme, po okužbi s koronavirusom pride do preobčutljivosti dihalnih poti.

Dr. Snežna Ulčar na koncu še polaga na srce, naj se ljudje zavedamo, da je naše telo pomembno za nas, da ga potrebujemo za to, da živimo. Spoštujmo in negujmo ga, skrbimo zanj, bodimo hvaležni zanj. In tudi telo nam bo hvaležno.