Da je dvom o cepljenju še vedno močno zakoreninjen v naši družbi, je pokazala epidemija novega koronavirusa, ki je razgalila številne strahove in pomanjkanje transparentnosti, obenem pa poskrbela za širjenje lažnih in nepreverjenih informacij na spletu. Ne le cepljenje odraslih, tudi kar se obveznega cepljenja otrok tiče, je prisotnih kar nekaj dvomov, strahov, tudi dezinformacij. Zdravniki se v zadnjih letih vse pogosteje soočajo s težavami necepljenja, saj vedno več staršev dvomi o učinkih le tega, potrebujejo več informacij ali pa se cepljenju na splošno izogibajo. Zakaj je tako in kaj o tem pravi statistika, smo preverili iz prve roke.

Avtorica: Nika Arsovski

Ob začetku velja omeniti, da se omenjeni podatki nanašajo na cepljenje predšolskih otrok, prav tako pa je prispevek spisan na podlagi strokovnih analiz in ugotovitev, katerih viri so ob tem navedeni.

Strah pred nezaželenimi učinki

Nekateri zdravstveni delavci zaznavajo izrazito nasprotovanje cepljenju, spet drugi opažajo prisotnost dvomov pri starših in številne z njim povezane strahove. Ti se nanašajo predvsem na stranske učinke. V ta namen sta raziskovalna skupina Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani že pred časom izdali publikacijo Cepljenje: Stališča in odnos ključnih javnosti do cepljenja v Sloveniji. Izsledki, objavljeni v publikaciji, temeljijo na ugotovitvah izpred časa epidemije, saj je bila raziskava narejena med letoma 2015 in 2017, stališča posameznikov pa se odtlej niso bistveno spremenila, temveč je dvomov in strahov le še več. V eni izmed raziskav so k sodelovanju povabili 46 slovenskih zdravnikov z vseh koncev države, ki v okviru svojega dela tudi cepijo otroke ali mladino (pediatri, šolski zdravniki, zdravniki družinske in splošne medicine). Ti so iz lastnih izkušenj povedali, da je staršev, ki absolutno odklanjajo cepljenje, še vedno relativno malo, okvirno 4 %. Se pa številke iz leta v leto povečujejo.

»Tisti starši, ki se ne odločajo za cepljenje otrok, najpogosteje navajajo strah pred neželenimi učinki; redkeje dvomijo v učinkovitost cepljenja ali imajo druge pomisleke glede cepljenja,« so nam zagotovili na NIJZ. V raziskavi so opazili porast staršev, ki imajo pomisleke in dvome v povezavi s cepljenjem. Ti se nanašajo predvsem na stranske učinke cepiv, strahu pred cepljenjem sploh pri prvem otroku … Omenjeni starši pogosto navajajo dejstva prijateljev ali staršev v šoli, ki zavračajo cepljenje, ali pa izražajo slabe izkušnje s predhodnimi cepljenji pri otroku oz. bližnjih, spet druge je preprosto strah cepljenja in izražajo nezaupanje v farmacevtsko industrijo. Po večini potrebujejo le pogovor, s katerim lahko razčistijo posamezne dileme, pogosto pa se zatem odločijo za cepljenje.

Kakšna je precepljenost slovenskih otrok?

Katera cepljenja vključuje program cepljenja in zaščite z zdravili za predšolske otroke? Leta 2021 je bilo za otroke ob dopolnjenem tretjem mesecu starosti v ta program vključeno cepljenje s cepivom proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence B, otroški paralizi in hepatitisu B s tremi odmerki cepiva. Med 11. in 18. mesecem sledi obvezna revakcinacija (tretji odmerek), poleg tega je za otroke ob dopolnjenih 11 mesecih starosti potrebno opraviti še cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Cepljenje proti pnevmokoknim okužbam je za zdaj le priporočljivo.

Da so se dvomi in strahovi v času epidemije novega koronavirusa le še poglobili, kažejo številke iz leta 2021 (Precepljenost predšolskih otrok v Sloveniji v letu 2021, Center za nalezljive bolezni, NIJZ). V tem letu so namreč pri nekaterih otroških cepljenjih zabeležili slabšo precepljenost kot v minulih letih. Del gre pripisati zamiku izvajanja cepljenja zaradi ukrepov in omejitev (karantene, izolacije …), povezanih z epidemijo, del pa tudi porastu nezaupanja v učinek cepiv in strahove v povezavi s stranskimi učinki. Pri predšolskih otrocih so v letu 2021 zabeležili 86,4 % polno cepljenih otrok s cepivom proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence B (Hib), otroški paralizi in hepatitisu B, medtem ko je bil delež cepljenih otrok leto poprej 95,2% (precepljenost s tretjim odmerkom cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s Hib). Cepljenih proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s prvim odmerkom cepiva je bilo leta 2021 več kot leto poprej, 95,3 % (napram 94,3%), medtem ko se še vedno le nekaj več kot polovica staršev odloča za cepljenje proti pnevmokoknim okužbam – 58,2 % (2021) in 69,7 % (2020).

Mame v raziskavi izrazile velik dvom o cepljenju

Spet druga raziskava v sklopu publikacije je pokazala, da manj kot polovica slovenskih mater zaupa v cepljenje in cepiva (Prva velika nacionalna raziskava o cepljenju, v katero je bilo vključenih 1700 slovenskih mater majhnih otrok). Pri iskanju informacij sicer še vedno najbolj zaupajo izbranim zdravnikom (pred epidemijo), medtem ko je delež mater, ki so oklevale pri cepljenju leta 2016, znašal 16 %. Kljub temu je bil delež otrok, ki niso bili cepljeni, le majhen, je pa zanimivo, da je kar 13 % mam priznalo, da njihovi otroci ne bi bili cepljeni, če bi se rednemu cepljenju znale izogniti. O tem, da bi otroke cepile, tudi če cepljenje ne bi bilo obvezno, je poročalo le 56 % mater, kar 23 % pa je bilo glede tega neodločenih. Mame so v raziskavi izrazile velik dvom o cepljenju, le 47 % jih je izrazilo zaupanje, presenetljivo visok pa je bil delež neopredeljenih (34 %).

Raziskava je kot pomemben dejavnik omenila tudi samozadostnost oz. nezavedanje nevarnosti. Pri tem gre za nizko zavedanje o tveganju in posledicah bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem. Uspeh programa cepljenja ima paradoksalno lahko za posledico samozadostnost in ne nazadnje oklevanje pri cepljenju, saj posamezniki tehtajo med tveganji zaradi cepiv in tveganji zaradi bolezni, ki niso več pogoste, je ugotovila tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Raziskava je pokazala, da so udeleženke raziskave še vedno najbolj zaupale mnenju zdravnika, več kot polovica jih je zaupala tudi objavam na spletnih straneh, precej manj tistih, ki so zaupale informacijam na spletnih forumih in družbenih omrežjih.

Na Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) smo se obrnili za več informacij s področja cepljenja. Kot so nam potrdili, je dostopnih več dokumentov in gradivo, na katerega se lahko ob pojasnilih v povezavi s cepljenjem naslonijo pediatri oz. šolski zdravniki, ki izvajajo cepljenja po programu. Za starše so na NIJZ pripravili tudi knjižico Cepljenje otrok, ki vsebuje pojasnila in odgovarja na morebitna vprašanja, s čimer želijo zmanjšati tok nepreverjenih informacij in sam dvom o cepivih.

Zakon o nalezljivih boleznih

Kot omenjeno obvezno cepljenje vključuje cepljenja proti hemofilusu influence B, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Kot so nam potrdili na NIJZ, zaenkrat ne vidijo potrebe po dodatnih obveznih cepljenjih.

Kakšen pa je postopek v primeru, da starši nasprotujejo cepljenju otrok?

Po Zakonu o nalezljivih boleznih je zdravnik, ki opravlja cepljenje, primoran s pregledom osebe, ki se cepi, in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo. Med razlogi za opustitev cepljenja so tako alergije na posamezne sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva ali bolezen oz. zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. V omenjenih primerih zdravnik poda predlog za opustitev cepljenja, poleg zdravnika pa lahko predlog oddajo tudi starši oz. skrbniki osebe. Predlog za opustitev cepljenja se pošlje ministrstvu, pristojnemu za zdravje, po členu 22.b Zakona o nalezljivih boleznih pa pristojno ministrstvo določi Komisijo za cepljenje, ki preuči predloge za opustitev cepljenja. Starši oz. zakoniti zastopnik lahko poda zahtevo za razgovor pred komisijo. Med postopkom komisija poda strokovno mnenje o tem, ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja ali ne, in ga pošlje ministru, pristojnemu za zdravje, najpozneje 90 dni od prejema predloga za opustitev cepljenja.

Učinkovitost cepiv v sklopu obveznega cepljenja

Iz prve roke smo se o boleznih, ki jih pri otrocih lahko preprečujemo s cepljenjem, pozanimali tudi pri Mojci Rožič, dr. med., vodji Dejavnosti za otroke Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, UKC Ljubljana. »Cepljenje ima dva učinka. Prvi je zaščita posameznika, saj cepljenje v nekaterih primerih v celoti prepreči bolezen, v drugih vsaj poskrbi za lažji potek le te pri cepljenih osebah. Drugi pomemben učinek cepljenja je čredna imunost, kar pomeni, da je precepljenost populacije zadostno visoka, da se primeri bolezni pojavljajo zelo redko in so tako posledično zaščitene tudi osebe, ki jih zaradi osnovnih stanj/bolezni ne moremo cepiti. Tudi v primeru cepljenja proti gripi ali rotavirusni okužbi preprečimo vsaj težji potek bolezni. S cepljenjem proti pnevmokoknim okužbam preprečujemo predvsem invazivne okužbe s pnevmokoki. S cepljenjem lahko učinkovito preprečujemo tudi klopni meningoencefalitis in norice,« pojasnjuje sogovornica.

Primeri bolezni, ki so vključene v program obveznega cepljenja in zaščite z zdravili izredno redki oz. jih praktično ni. Za oslovskim kašljem –proti katerem je cepljenje del obveznega cepljenja – zbolijo predvsem necepljeni dojenčki ali otroci ob vstopu v šolo in kasneje mladi odrasli, pri katerih imunost po cepljenju že upade. Cepljenje proti noricam je prav tako priporočeno za posamezne skupine, njim cepljenje krije zdravstveno zavarovanje. Zato pa vsakoletno na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja zdravijo več otrok z boleznimi, proti katerim imamo učinkovita cepiva, vendar cepljenje ni del obveznega cepilnega programa in se starši sicer zdravih otrok za ta cepljenja odločajo sami (cepljenje proti gripi, noricam, okužbi z rotavirusi, klopnem meningoencefalitisu, pnevmokoknim in meningokoknim okužbam),« opozarja dr. Rožič, ki s svojimi besedami lepo povzema to, da nista pomembna le sama učinkovitost cepiv in ustrezen sistem izvajanja, temveč mora obstajati tudi zaupanje populacije/družbe v program cepljenja in varnost cepiv.

Delež otrok, ki niso bili cepljeni, je bil majhen, je pa zanimivo, da je kar 13 % mam priznalo, da njihovi otroci ne bi bili cepljeni, če bi se rednemu cepljenju znale izogniti. O tem, da bi otroke cepile, tudi če cepljenje ne bi bilo obvezno, je poročalo le 56 % mater, kar 23 % pa je bilo glede tega neodločenih. Mame so v raziskavi izrazile velik dvom o cepljenju, le 47 % jih je izrazilo zaupanje, presenetljivo visok pa je bil delež neopredeljenih (34 %).

ABC

A Najpogostejši strah staršev so nezaželeni učinki cepiv.

B Starši pri iskanju informacij še vedno najbolj zaupajo izbranim zdravnikom.

C Na NIJZ trenutno ne razmišljajo o uvedbi dodatnih obveznih cepljenjih.