Avtorica: Irena Pfundner
Po podatkih ameriške pilotne študije med zdravniki, ki jo je objavila publikacija Sage, je 25 % zdravnikov poročalo, da so v svojem življenju imeli obdobje grizenja nohtov, 2 % med njimi pa je še vedno aktivnih. Skoraj 65 % zdravnikov opaža grizenje nohtov pri svojem delu, jih pa 60 % nikdar oz. zgolj na željo bolnikov povpraša o tem ali pa jim pregleda nohte. Razširjenost med različnimi populacijami niha od 3 do skoraj 47 %, največja naj bi bila med zdravniki. Na splošno je študija pokazala, da je potrebno boljše poznavanje zdravnikov o metodah zdravljenja, ter da obstaja premalo raziskav na tem področju, zlasti o povezavi med onihofagijo, duševnim zdravjem in čustveno deregulacijo.
Onihofagija naj bi bila povezana s slabšo kakovostjo življenja, duševnimi obolenji, povišano ravnjo stresa, socialnimi stiskami in slabšim telesnim zdravjem. Približno četrtina ljudi, ki si grize nohte, obišče zdravnika, samo zdravljenje pa lahko bistveno pomaga pri zmanjševanju razvoja simptomov. Na drugi strani pa dobra četrtina staršev otrok, ki si grize nohte, ne poišče zdravniške pomoči zaradi tega, 70 % jih namreč verjame, da je kaznovanje učinkovita metoda za odpravo te navade.
Grizenje nohtov je proces, ki ga izkusi veliko ljudi, večinoma v otroški dobi. Gre za neke vrste v telo usmerjeno ponavljajoče se vedenje. To vedenje je lahko na lestvici od občasnega benignega vedenja do globoko zakoreninjenega samouničevalnega vedenja. Nekateri otroci torej opustijo to navado sami od sebe, za nekatere pa to postane življenjska navada, ki jo je zelo težko opustiti.
Glavni razlogi za pojav grizenja nohtov
Grizenje nohtov je v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj (DSM-5) razvrščeno kot simptom obsesivno kompulzivne motnje (OKM). To pomeni, da je lahko povezano tudi z drugimi vedenji, ki jih ljudje težko nadzorujejo, kot so pretirano nakupovanje, prenajedanje ali patološko hazardiranje.
Najočitnejše posledice so poškodovana tkiva okrog nohtov in obnohtne kožice. Največkrat grizenje nohtov ne pusti dolgoročne škode, lahko pa se zgodi tudi to. Poleg zateklin in občutljivosti kože so druge posledice še:
Kot pri vsaki navadi in razvadi sta ključnega pomena notranja motivacija in želja po opustitvi navade. Navade se namreč ne razvijejo čez noč, zato je potrebno kar nekaj časa, volje in potrpežljivosti, da jih spremenimo. Lahko da bo delovala že prva metoda, ki jo poskusimo, lahko tretja, lahko kombinacija vseh.
Tule je nekaj preverjenih tehnik, ki lahko pomagajo navado odpraviti ali pa vsaj zmanjšati njeno pojavljanje:
Obravnava grizenja nohtov je torej pogosto osredotočena na razumevanje in obvladovanje osnovnih čustvenih vzrokov. V reviji JAMA Dermatology so objavili rezultate nedavne študije, ki so pokazali, da lahko preprosta in nežna tehnika, imenovana zamenjava navad, ponudi obetavno rešitev za zmanjšanje te navade.
V šesttedenski raziskavi so temeljito preučili 268 posameznikov, ki so se spopadali z navado grizenja nohtov. V okviru študije so udeležencem zagotovili poseben priročnik in poučen film, ki sta ju sistematično naučila, kako oblikovati novo, manj škodljivo navado. Ko so udeleženci začutili potrebo po grizenju nohtov, so jih spodbujali, da se osredotočijo na alternativno vedenje, denimo na nežno drgnjenje konic prstov, dlani ali rok. To tehniko so dejavno vadili, tudi ko niso čutili potrebe po grizenju nohtov, s čimer so gradili temelje za novo, bolj pozitivno vedenje. Rezultati so bili izjemno spodbudni, saj je kar 80 % udeležencev poročalo, da jim je metoda izjemno pomagala pri omejitvi nezaželenega vedenja. Z novim pristopom jim je uspelo pomembno izboljšati dobro počutje.
Grizenje nohtov lahko torej zamenjamo z drugo navado, denimo nežno drgnjenje prsnih konic. Lahko jo zamenjamo z žvečenjem žvečilnega gumija, kar lahko vodi v druge težave, če je tega preveč. Lahko imamo v mislih tudi, da so naše roke čim bolj zaposlene. Pomagamo si lahko z malimi igralnimi pripomočki, kot so rubikova kocka, spinerji, oblikovalne mase, antistresne žogice ipd.
Na Univerzi Montreal so opravili študijo kompulzivnih vedenj, kot je grizenje nohtov in obnohtne kožice, ki je pokazala, da ta vedenja povedo veliko o osebnosti posameznika. Dr. Kieron O’Connor, profesor psihiatrije, je skupaj s sodelavci preučil, kakšne osebnostne lastnosti se skrivajo za grizenjem nohtov. V študijo je bila vključena skupina posameznikov, ki so se soočali s to obliko kompulzivnega vedenja, in kontrolna skupina, ki te težave nima. Sodelujoče so vprašali o njihovih organizacijskih navadah in o doživljanju posameznih čustvenih stanj (dolgčas, jeza, občutki krivde, tesnoba …). Nato so bili izpostavljeni dogodkom, ki so izzvali določena čustvena stanja.
Po podrobnejšem pregledu rezultatov so ugotovili, da so posamezniki, ki si grizejo nohte, nagnjeni k perfekcionizmu. »Menimo, da so posamezniki, s tem ponavljajočim se vedenjem morda perfekcionisti, kar pomeni, da se ne morejo sprostiti in opravljati naloge v ‘normalnem’ tempu. Zato so nagnjeni k frustracijam, nestrpnosti in nezadovoljstvu, ko ne dosežejo svojih ciljev. Doživljajo tudi večjo stopnjo dolgčasa,« je povedal dr. O’Connor. Grizenje nohtov je način uravnavanja in spodbujanja čustev. Kar sproži navado, je v veliki meri frustracija in nestrpnost, zato grizenje nohtov nadomešča konstruktivnejše dejanje.
Blago grizenje nohtov ne zahteva posebne zdravniške pozornosti. V primerih, ko se pojavljajo naslednje težave, pa je vseeno priporočljivo obiskati zdravnika: vraščeni nohti, vnetja kože ali nohtov, razbarvanje nohtov, ukrivljeni nohti, krvavitve okrog nohtov, bolečine in otekline, nohti, ki so prenehali rasti, odebelitev ali stanjšanje nohtov, odstop nohtov od kože. V primerih povečanega stresa in tesnobe ali večkratnih poskusov opustitve navade je vredno razmisliti tudi o pogovoru s psihologom.
A 70 % staršev še kar verjame, da bodo kazni odpravile navado.
B Grizci nohtov so perfekcionisti.
C V večini gre za nenevarno navado.