Iščite po prispevkih
SIBO ali razrast bakterij črevesne flore v tankem črevesju lahko vodi v številne neprijetne simptome in lahko znatno zmanjša kakovost življenja, nezdravljen pa ima SIBO lahko tudi hujše posledice od zgolj težav s prebavo.
Zanimivo je, da SIBO prizadene približno 80 % vseh bolnikov s sindromom razdražljivega črevesa, njegova pojavnost med zdravo populacijo pa ni povsem jasna – toda strokovnjaki so si enotni, da ga je med ljudmi gotovo več, kot ga je diagnosticiranega.
Preberite tudi prispevek: Sindrom razdražljivega črevesa
Kratica SIBO označuje angleški izraz ‘Small Intestinal Bacterial Overgrowth’, kar v prevodu pomeni razrast bakterij črevesne flore v tankem črevesju. Pri tem gre predvsem za bakterije, ki na tem mestu sicer ne prebivajo, pač pa sem zaidejo s hrano in odpadnimi snovmi iz želodca ali debelega črevesa.
Tanko črevo, najdaljši del prebavnega trakta (v dolžino meri približno 6 m), je za zdravje ter stabilnost našega imunskega sistema zelo pomembno. Tukaj se namreč mešajo prebavni sokovi, hranila pa se absorbirajo v krvni obtok. In v nasprotju z debelim črevesom se v tankem običajno nahaja relativno malo bakterij – tudi zaradi prej omenjenih procesov. Ko se bakterije tukaj razmnožijo, motijo absorpcijo hranil, hkrati pa tudi producirajo toksine in povzročajo prebavne težave.
Načeloma govorimo o dveh vrstah oz. tipih SIBO: o hidrogenskem in o metanskem SIBO. Pri prvem bakterije tvorijo vodik (najznačilnejša simptoma sta driska in napihnjenost), pri drugem pa metan (namesto driske bolniki tožijo o zaprtju ter napihnjenosti) – poznamo pa tudi kombinirano obliko obeh vrst, piše Aleksandra Barbarić Kovačić, dr. med.
Na prvi pogled bi ob simptomih SIBO lahko pomislili na številne druge bolezni prebavil, saj so znaki lahko neznačilni.
SIBO simptomi |
---|
Napihnjenost |
Prebavne motnje (driska ali zaprtje) |
Bolečine v trebuhu |
Trebušni krči |
Izguba teka |
Izguba telesne teže |
Slabost |
Mastno blato |
Splošna utrujenost |
Nelagodje po jedi |
Področje SIBO še ni povsem raziskano in tudi vzroki za njegov pojav še niso popolnoma jasni. Predpostavlja se, da do njega pripeljejo npr. spremenjena pH-vrednost črevesa, anatomske anomalije, izzivi imunskega sistema, mišična aktivnost črevesa itd. Nekaj glavnih si bomo ogledali od bližje.
Anatomske anomalije v predelu prebavil lahko privedejo do zatikanja hrane v predelu tankega črevesa. Med takšna stanja sodijo npr. divertikuloza, fistule oz. fizične ovire med dvema deloma črevesa itd.
Pomembno vlogo igrajo tudi različni operativni posegi v predelu abdomna oz. prebavil – med pogostejšimi vzroki za SIBO se tako znajde npr. bariatrična operacija želodca za zmanjševanje telesne teže ter operacije, ki so posledica zdravljenja rakavih obolenj na tem predelu, razjed ipd. Tu so še morebitno obsevanje oz. brazgotinjenje tkiva po njem, pa tudi različne poškodbe predela prebavil.
Svoj lonček pristavijo še kronične bolezni, kot so lupus, HIV, skleroderma, sladkorna bolezen, ciroza, gastropareza, okužba s H. pylori, težave s ščitnico, parkinsonova bolezen ter kronične prebavne bolezni, kot npr. chronova bolezen, celiakija itd., ki vplivajo na stanje črevesa, uravnavanje bakterij, absorpcijo snovi itd. Zanimivo, strokovnjaki ocenjujejo, da naj bi kar okrog 80 % bolnikov s sindromom razdražljivega črevesa trpelo za SIBO.
Tudi ta lahko vplivajo na pojav SIBO, pri tem prednjačijo predvsem določeni antibiotiki, namenjeni prebavilom, narkotiki ter zaviralci protonske črpalke, kar zmanjšuje kislino, ki bi uravnavala razrast bakterij.
SIBO se pogosteje pojavi pri starejših ljudeh, ki proizvajajo manj želodčne kisline (ki uravnava tudi bakterije), ki imajo že pregovorno počasnejšo prebavo (zaradi česar lahko v tankem črevesu zastaja hrana) in pri katerih je pojav divertikuloze pogostejši, uživajo pa tudi več zdravil. Pogosteje, čeprav ni še povsem jasno, zakaj, se pojavlja tudi pri ženskah, kar enajstkrat bolj pa naj bi bili za SIBO dovzetni ljudje s prekomerno telesno težo, še kažejo raziskave.
Opozoriti velja še, da tudi čezmerno uživanje alkohola lahko vpliva na pojav SIBO, pri čemer nimamo nujno v mislih le zgoraj omenjene ciroze, pač pa poškodbe samega mikrobioma, kar vodi v disbiozo (preveč škodljivih ali premalo ‘dobrih’ bakterij), splošno vnetje, šibkejši imunski sistem in poškodbe sten tankega črevesa.
Ko se razrastejo bakterije v tankem črevesu, začnejo onemogočati pravilno razgradnjo in absorpcijo hranil, maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin, nepopolna razgradnja pa lahko tudi poškoduje občutljivo sluznico tankega črevesa.
Nepopolna razgradnja maščob vpliva tudi na absorpcijo v maščobi topnih vitaminov (A, K, D, E) – izpostavimo denimo samo vitamin B12, ki je ključen za normalno delovanje živčnega sistema in krvnih celic. Če je motena absorpcija kalcija, nezdravljena bolezen lahko vodi v osteoporozo in ledvične kamne.
Poleg nedohranjenosti in nepreskrbljenosti s številnimi vitamini in minerali lahko pride tudi do alergij na različna živila, anemije, neravnovesja elektrolitov itd.
Aleksandra Barbarić Kovačić, dr. med., kot mogočo posledico nezdravljenja SIBO omenja tudi tesnobo in panične napade.
Preberite tudi prispevek: Kateri vitamini so pomembni za kakovostno delovanje našega telesa?
Če vaš zdravnik posumi, da trpite za SIBO, vas bo verjetno poslal na pregled k specialistu gastroenterologu. Za diagnosticiranje SIBO je na voljo več različnih preiskav. Krvne preiskave povedo, kakšno je stanje v telesu glede absorbiranja hranil, ali je prisotna anemija, pomanjkanje različnih vitaminov itd. Preiskave blata analizirajo mikrobiom, različna slikanja pripovedujejo o anatomiji črevesa; v redkejših primerih se lahko zdravnik specialist odloči tudi za endoskopski poseg, pri katerem odvzamejo vzorce kultur tankega črevesa. Ena od lažjih in relativno zanesljivih preiskav pa je še vedno preprost dihalni test oz. laktuloza dihalnega testa.
Pri slednjem, tako razloži Aleksandra Barbarić Kovačić, dr. med., mora biti bolnik prej tešč, na testu mora popiti mlečni sladkor oz. laktulozo, na kateri se hranijo bakterije, nato pa se analizira zrak, izdihan v naslednjih urah v posebne epruvete. Prisotnost metana ali vodika v izdihanem zraku je tako lahko podlaga za določanje, ali gre za SIBO ali ne.
Dobra novica je, da je v večini primerov SIBO ozdravljiv, čeprav se v določenem deležu rad ponovi. Pomembno je, da spravimo bakterije v tankem črevesu spet v ravnovesje, pri čemer gre za zdravljenje na treh ravneh: zdravljenje razrasta prisotnih bakterij, zdravljenje zapletov SIBO in zdravljenje osnovnega vzroka bolezni. Običajno se SIBO zdravi z antibiotiki – izbira slednjih je odvisna od tipa, torej ali gre za metansko ali hidrogensko obliko.
Pomembno na sam potek zdravljenja in vzdrževanje zdravega mikrobioma vpliva tudi prehrana. Čeprav ni trdnih dokazov o tem, da bi določena oblika prehrane prispevala ali poslabšala SIBO, se v splošnem priporoča strožji dietni režim v obdobju zdravljenja z antibiotiki ter prilagojena prehrana v kasnejšem obdobju – tako čez prst je pametno najprej odpraviti uživanje sladkih pijač in slaščic. Prehrana naj bo uravnotežena in polna hranil, v prvem obdobju velja paziti pri uživanju ogljikovih hidratov.
Seveda niso ogljikovi hidrati kar vsepovprek škodljivi, je pa smotrno nekatere omejiti ali za nekaj časa ukiniti – seveda po posvetu s svojim zdravnikom specialistom ter prehrano določiti v skladu s spremljajočo boleznijo (npr. celiakijo, chronovo boleznijo itd.). Specialist lahko svetuje tudi uživanje prehranskih dopolnil.
Priporočljivo je uživanje manjših obrokov večkrat dnevno, smiselno pa je tudi opuščanje kajenja in uživanje alkohola.
Pri zdravljenju SIBO se pogosto omenjajo še prebiotiki in probiotiki, pri čemer se na slednjih med strokovnjaki še vedno lomijo kopja – medtem ko so nekatere raziskave pokazale, da naj bi ugodno vplivali na zdravljenje SIBO, naj bi ga po drugih poslabšali ali celo povzročili – zato bomo morali na področju probiotikov za zaključke še počakati na nadaljnje raziskave.
Preberite tudi prispevek: probiotiki, prebiotiki, postbiotiki
Za konec naj omenimo še enega najnovejših in še ne povsem raziskanih postopkov – transplantacija fekalne mikrobiote (FMT), pri kateri gre za transplantacijo črevesne flore darovalca skozi rektum – vendar raziskave še niso zaključene in nekatere so pokazale celo, da vse skupaj lahko poslabša ali celo povzroči SIBO.
Ker pa se osnovni vzrok, ki vodi v razvoj SIBO, pogosto skriva nekje druge, je ključno predvsem, da se po prvih dveh fazah posvetimo osnovnemu vzroku bolezni in tako zagotovimo dolgotrajno uspešnost.