Bolečina je po eni strani nujna, saj nas opozarja in varuje pred škodljivimi vplivi, po drugi strani pa ni nujna, saj jo lahko dandanes v veliki večini primerov dobro obvladujemo in lajšamo.
Ti pridevniki pomagajo bolj natančno opisati naravo bolečine, kar je lahko koristno pri diagnozi in izbiri ustreznega zdravljenja.
»Bolečina je neprijetna senzorična in čustvena izkušnja, povezana s pravo ali možno okvaro tkiva. Vedno je subjektivna, pogojena z izkušnjami in individualno različna. Bolečinski prag je najmanjša jakost dražljaja, pri katerem oseba zazna bolečino, bolečinska toleranca pa je največja jakost dražljaja, ki ga je oseba sposobna ali ga še želi prenašati. Bolečina nas opozarja in varuje pred škodljivimi vplivi in je zato nujna.
Zaznavanje bolečine in odgovor na dražljaj, ki okvari tkiva, je bistvenega pomena za preživetje vseh organizmov,« pojasni prim. Majda Šarman, dr. med., spec. anest., reanim. in perioperativne intenzivne medicine. Čeprav je bolečina po svoje nujna, pa nikomur ni treba trpeti bolečin. Strokovnjaki zatrjujejo, da je večino bolečin mogoče ublažiti z zdravljenji, ki so že na voljo, med katera pa sodijo tudi zdravila, ki jih lahko vzamete kar sami doma. Zato bolečina po drugi strani ni nujna, saj jo lahko v večini primerov lajšamo.
Akutna bolečina nastane nenadno in hitro doseže svoj vrh. Resnost bolečine je odvisna od obsega tkivne okvare. Bolečina je simptom poškodovane oziroma okvarjene strukture in po odstranitvi vzroka ali zacelitvi izgine.
Kronična bolečina je opredeljena kot bolečina, ki traja šest mesecev ali dlje in se ponavlja nekajkrat na mesec, njena jakost pa je na številčni lestvici za ocenjevanje jakosti bolečine od 0 do 10 ocenjena s 5 ali več.
Leta 2019 je bila izvedena raziskava o razširjenosti kronične bolečine v Sloveniji in ugotovili so, da takšno kronično bolečino občuti 22 % odraslih Slovencev, starih od 18 do 75 let,« pojasni prim. Majda Šarman.
Opiše še nekatere značilnosti akutne in kronične bolečine: »Akutna bolečina je biološko koristna, dobro definirana, kratkotrajna, ima jasen stresni odziv, povzroča tesnobo, vendar je ozdravljiva, v nasprotju s kronično bolečino, ki ni biološko koristna in nima jasnega stresnega odgovora. Kronična bolečina je dolgotrajna, slabo definirana, zaradi frustracije pa se ji lahko pridružijo še depresija, nevroza ali psihoza.«
Poznamo več vrst kronične bolečine. Med Slovenci so najpogostejše bolečine v križu; kar 63 % jih tare ta težava. Polovica ljudi ima kronične bolečine v sklepih, 43 % v okončinah, 34 % v mišicah, 29 % jih ima glavobole, bolečine v trebuhu pa 18 % Slovencev oziroma Slovenk. Kronična bolečina je za 1,5-krat pogostejša pri ženskah. Vpliva na bolnikove socialne odnose in ekonomsko stanje. Pomembno je, kakšen je naš odnos do bolečine. Najprej si je treba priznati, da boli. Bolečina je resnična, čeprav je subjektivna. Nikomur je ne morete pokazati, lahko pa jo opišete in ocenite.
Preberite tudi prispevek: Bolečina ”v jetrih”
Preberite tudi prispevek: Ko nam bolečine v vratu ne dajo miru
Vprašalnik je zanesljivo in preverjeno ocenjevalno orodje, ki meri vpliv bolečine na posameznikovo življenje, odzive okolice na njihovo izražanje bolečine ter pogostost udeleževanja v določenih dejavnostih dnevnega življenja. Vprašalnik je priporočljiv za ocenjevanje pacientov s kronično bolečino. Obstaja več vrst vprašalnikov, večrazsežnih in kratkih ter drugih ocenjevalnih metod bolečine. Najpreprostejša je, da jakost bolečine ocenimo s številkami od nič do deset.
Manjšo bolečino lahko opišemo s številkama od ena do tri, srednje močno bolečino do tri do šest, močno bolečino s sedem in osem, številki devet in deset pa pomenita neznosno bolečino. Pri slednji komunikacija včasih tudi ni več mogoča. Pri spremljanju zdravljenja pacienta je pomembno ocenjevanje njegovega dojemanja jakosti, kakovosti in razporeditve bolečine. Zmanjšanje bolečine je glavni cilj obravnave in je tudi najpogosteje ocenjevan izid obravnave. Poleg fizioloških učinkov bolečine pa je pomemben tudi duševni vidik doživljanja bolečine,« opozori primarijka Majda Šarman.
»Medtem ko je zdravljenje akutne bolečine običajno s strokovnega stališča enostavnejše in jo lahko obvlada kar zdravnik družinske medicine sam, pa se pri zdravljenju kronične bolečine vključujejo tudi klinični specialisti različnih strok; najpogosteje ortopedi, nevrologi, fiziatri, revmatologi, anesteziologi in drugi. Bolniki si skušajo pomagati tudi z alternativnimi metodami zdravljenja, najpogosteje z masažami.
V zdravljenje vključujejo tudi fizioterapevte, akupunkturo, kiropraktike, bioenergetike, bioresonanco, manualno medicino, homeopatijo in drugo,« pojasni Majda Šarman. Pove še, da so najpogostejša zdravila za lajšanje tako akutne kot kroničnih bolečin paracetamol in nesteroidna protivnetna zdravila. »V že omenjeni raziskavi iz leta 2019 je večina anketirancev poročala, da so za zdravljenje kronične bolečine prejemali le eno zdravilo oziroma en analgetik.
Znano pa je, da je za učinkovitejše lajšanje kronične bolečine potreben tako imenovan multidisciplinaren pristop; to pomeni uporabo kombinacije zdravil in nefarmakoloških metod. Pomemben del učinkovitega zdravljenja pa je tudi izobraževanje bolnikov. Znano je, da skoraj dve tretjini bolnikov zdravil ne jemlje v skladu z navodili, temveč po potrebi ali po občutku.«
Duševnost lahko globoko vpliva na občutke telesa. Rentgenske slike možganov ljudi, ki jih kaj boli, kažejo, da ob bolečini postanejo dejavna območja možganov, ki nadzorujejo občutke, pa tudi tista, ki uravnavajo čustva in miselne procese. Občutek bolečine povzročajo živčni sunki, ki potujejo z bolečega mesta v možgane in beležijo ostro ali topo bolečino ali zbadanje. Bolečine so tako močno povezane s čustvi, da včasih po njihovi sprostitvi bolečine izginejo same od sebe. »Duševna bolečina – to podcenjeno in prepogosto spregledano stanje – nam sporoča, da je naša osebnostna integriteta porušena.
Zgodi se predvsem na dva načina: kadar naše medosebne potrebe, na primer po varnosti, ljubezni ali pripadanju, niso zadovoljene, in kadar drugi prestopajo naše meje, na primer, z vsiljevanjem, ustrahovanjem ali nasiljem. V prvem primeru je tako nečesa premalo, v drugem preveč, v obeh primerih pa je porušeno naše osebnostno ravnovesje, ki je pogoj za duševno stabilnost. V psihoterapiji klienta oziroma klientko spodbujamo, da svojo duševno bolečino ozavestijo in prepoznajo vzroke zanjo. To so pogosto boleče izgube ali nasilje, ki ostaja prikrito. O duševni bolečini je zelo pomembno spregovoriti, saj je del človeškega življenja in jo lahko zdravimo. Oklepanje ali ignoriranje vodi v psihosomatske bolezni in občutek kroničnega trpljenja,« pojasni dr. Romana Kress.
Preberite tudi prispevek: Duševno zdravje Slovencev
Raziskava o kronični bolečini iz leta 2019 potrjuje, da večina ljudi ne uživa predpisanih zdravil skrbno in dosledno. V tem primeru, še zlasti takrat, ko so bolniku predpisana določena močna zdravila, se lahko razvije zasvojenost. Zasvojenost z zdravili se večinoma nanaša na zdravila, ki vplivajo na živčevje: preprečujejo duševne stiske, odpravljajo nespečnost, blažijo telesne bolečine, ustvarjajo boljše razpoloženje oziroma zmanjšujejo vznemirjenost in posledice stresa. Kot za ostala tudi za protibolečinska zdravila velja, da lahko samovoljno jemanje ogroža telesno ali duševno zdravje in tudi socialno stanje posameznika.
Razloge lahko iščemo tako med zdravniki kot tudi med bolniki. Pri zdravnikih bi bili lahko razlogi slednji:
Zadnje ter navedbe strahov veljajo tudi za bolnike.
A Bolečina je subjektivna, pogojena z izkušnjami in individualno različna.
B Zdravljenje kronične bolečine pogosto zahteva kombinacijo različnih pristopov.
C Duševna bolečina je (pre)pogosto podcenjena in spregledana.