Cianoza – modrikasto obarvanje kože in sluznic

Cianoza ali modrikasto obarvanje kože in sluznic ni bolezen, marveč simptom, ki ima lahko številne vzroke: od bolj nedolžnih, kot je na primer podhladitev, ki jo lahko v določenih primerih relativno hitro in preprosto obvladamo, pa vse do zelo resnih bolezenskih stanj, povezanih z obolenji pljuč ali srca, ki lahko v primeru neukrepanja vodijo celo v prezgodnjo smrt.

O cianozi smo se pogovarjali z vodjo Enote za intenzivno nego in terapijo otrok Klinike za pediatrijo z mariborskega Univerzitetnega kliničnega centra dr. Andrejo Štelcar, dr. med.

Avtorica: Helena Žagar

Morda velja za začetek še enkrat poudariti, da cianoza ni bolezen, temveč simptom. In tako kot velja za druge simptome, na primer slabost, so tudi vzroki za cianozo lahko različni. »Lahko so pljučni, srčni, infekcijski ali kateri drugi,« pojasnjuje dr. Štelcar. Od osnovne bolezni oz. vzroka za nastanek cianoze sta odvisna tudi potek diagnostike in način zdravljenja.

Kaj pravzaprav je cianoza?

Cianoza je modrikasto obarvanje kože in sluznic, do katerega pride zaradi nezadostne količine kisika v krvi. Cianoza se pojavi, ko skozi našo kožo kroži s kisikom revna kri, ki ni rdeče, temveč modrikaste barve. Govorimo tudi o nezadostni oksigenaciji krvi, ki se kaže v nadpovprečno visoki količini reduciranega oz. neoksigeniranega hemoglobina v kapilarni krvi. Od tod modrikasto, včasih pa tudi vijoličasto ali celo črnikasto obarvanje kože in sluznice.

Centralna in periferna cianoza

Ločujemo med centralno in periferno cianozo. Na zunaj se razlika med njima kaže predvsem v delih telesa, kjer pride do pomodritve. »Medtem ko imamo pri centralni cianozi poleg kože modrikasto obarvane tudi sluznice, jezik, nebo, ustnice, lahko so modre tudi očesne veznice, so pri periferni cianozi modro obarvane predvsem akre,« pove sogovornica. Se pa periferna cianoza lahko kaže tudi v pomodritvi konice nosu, ušes, včasih celo ustnic, bradavičk, zapestja in gležnjev. Periferno cianozo imenujemo tudi akrocianoza.

Tako kot so različna mesta pomodritve, sta različna tudi mehanizma nastanka centralne oz. periferne cianoze, pa tudi vzroki zanju. Do centralne cianoze pride, kadar se kri po kratkem spoju pretaka iz venske v arterijsko stran obtoka, zaradi česar je arterijska kri posledično osiromašena s kisikom. Centralno cianozo navadno povzročijo različne vrste hudih pljučnih bolezni (npr. pljučnica, pnevmotoraks, pljučni edem, bronhiolitis, bronhialna astma, pljučna embolija, kronična obstruktivna pljučna bolezen ali KOPB, dihalna stiska, plevralni izliv) oz. določene prirojene napake srčno-žilnega sistema (npr. transpozicija velikih žil, huda aortna stenoza).

Lahko pa do centralne cianoze pride tudi zaradi infekcijskih vzrokov (npr. sepsa, septični šok, meningitis) ali zaradi zastrupitve krvi s strupi, zdravili, hrano. Pri periferni cianozi pa pride do znatne upočasnitve oz. motnje pretoka krvi v kapilarah, zaradi česar tkiva lokalno prejmejo manj kisika, kot ga potrebujejo. Vzroki za periferno cianozo so lahko različni. Pri sicer zdravih ljudeh lahko do akrocianoze pride zaradi izpostavljenosti mrazu, pomanjkanja kisika zaradi bivanja na visokih nadmorskih višinah, pod vodo ali v zatohlem in neprezračenem prostoru. Lahko pa je periferna cianoza tudi posledica oslabljene črpalne sposobnosti srca, tromboflebitisa, artritisa, prisotnosti tumorja v določenem delu telesa itd.

Možne diagnoze, na katere lahko nakazuje cianoza

Na vprašanje, kakšni so spremljevalni simptomi centralne oz. periferne cianoze, dr. Štelcarjeva pojasnjuje: »Pri vseh cianozah so spremljevalni simptomi odvisni od osnovne bolezni.« Spodaj navajamo možne diagnoze, na katere lahko nakazuje cianoza, ter specifične spremljevalne simptome za posamezne diagnoze.

Anafilaktični šok (življenje ogrožajoč alergijski odziv na neko snov oz. alergen)

  • Spremljevalni simptomi: srbenje ali koprivnica; otekanje oči, ustnic in jezika; šibkost ali občutek slabosti; stiskanje v prsih ali grlu; sopenje; kratka sapa; obilno potenje; palpitacije; nenadna, huda stiska; občutek grozeče katastrofe; želodčni krči; slabost; bruhanje ali driska; modrikasta barva kože, ustnic in nohtov.

Atelektaza (delni ali popolni kolaps pljuč zaradi zapore sapnice v pljučih)

  • Spremljevalni simptomi: oteženo dihanje; blaga ali huda bolečina v prsih; suh kašelj.

Hipotermija (nizka telesna temperatura pod 35 °C)

  • Spremljevalni simptomi: drgetanje; bledica; zabuhel obraz; utrujenost in zmedenost; počasno, plitvo dihanje; togost mišic; normalno topli predeli telesa so zdaj hladni; izguba zavesti.

Kronična obstruktivna pljučna bolezen ali KOPB

  • Spremljevalni simptomi: kratka sapa; sopenje; trdovraten kašelj z izkašljevanjem sluzi, posebej zjutraj; lahko bolečina v prsih, otekanje spodnjih udov in gležnjev.

Pljučnica

  • Spremljevalni simptomi: visoka vročina; kratka sapa; kašelj z izmečkom; bolečina v prsih; utrujenost.

Pljučni edem (nabiranje tekočine v prsih)

  • Spremljevalni simptomi: zelo kratka sapa; hitro dihanje; bledica; čezmerno potenje; modrikasti nohti in ustnice; kašelj s penastim izmečkom; sopenje; anksioznost in nemir.

Pnevmotoraks (kopičenje zraka med opnama, ki pokrivata pljučno in prsno votlino)

  • Spremljevalni simptomi: bolečina v prsih, ki se lahko razširi v trebuh ali ramo; kratka sapa; suh kašelj.

Popuščanje srca

  • Spremljevalni simptomi: kratka sapa; utrujenost; potreba po več blazinah pri spanju; šibkost; kašelj; srčne palpitacije; otekanje spodnjih udov, gležnjev in trebuha; pogosto uriniranje ponoči; prebavne težave; slabost in bruhanje; izguba teka.

Septični šok (hud padec krvnega tlaka zaradi prisotnosti mikroorganizmov ali njihovih toksinov v krvnem obtoku)

  • Spremljevalni simptomi: slabost in bruhanje; izčrpanost; driska; nenadna visoka vročina; mrzlica; hitro dihanje; glavobol; zmedenost ali agitiranost; zmanjšano izločanje urina; lahka zlatenica ali kožni izpuščaj; roke in noge so lahko nenavadno hladne.

Diagnostika in zdravljenje

Cianoza je simptom patologije v telesu bolnika. Zato sta potek tako diagnostike kot zdravljenja odvisna od osnovne bolezni. Zagotovo bo zdravnik najprej začel z zbiranjem anamneze: bolnika bo vprašal, kdaj se je cianoza kože pojavila, v kakšnih okoliščinah se je pojavila, kje se pojavlja, ali je trajna ali paroksizmalna ipd. »Sledijo klinični pregled celotnega telesa, morda meritev periferne saturacije, laboratorijske preiskave, rentgensko slikanje, ultrazvok srca …

Delamo tudi poskus s kisikom: bolniku dovajamo 100-odstotni kisik in spremljamo saturacijo, tj. nasičenost krvi s kisikom. Če cianoza kljub dovajanju 100-odstotnega kisika vztraja, gre gotovo za hudo prirojeno srčno napako. Je pa natančen potek diagnostike odvisen, kot sem že dejala, od specifičnega vzroka za pojav cianoze.«

Tudi pri zdravljenju cianoze se bo zdravnik usmeril v osnovno bolezen in jo zdravil. »Zagotovo bo prvi ukrep terapija s kisikom (bolniku omogočimo vdihavanje kisika, s čimer se poveča njegova koncentracija v krvi), saj lahko na podlagi te tudi diferencialno ločimo, ali vzrok za cianozo tiči v srcu, pljučih ali kje drugje,« pove dr. Štelcar.

Poleg zdravljenja s kisikom se uporabljajo tudi druge metode zdravljenja, npr. zdravljenje z zdravili oz. z operativnim posegom, je pa izbor metode zdravljenja odvisen od osnovne bolezni. Cilj terapije z zdravili je izboljšanje oskrbe telesa s kisikom in njegove dostave tkivom. Za to se bolnikom predpisujejo zdravila, ki povečajo pljučno in srčno aktivnost, normalizirajo pretok krvi skozi žile, izboljšajo reološke lastnosti krvi in povečajo eritropoezo (npr. antihipoksanti, bronhodilatatorji, respiratorni analeptiki, srčni glikozidi). Če pa je vzrok za cianozo srčna napaka, se je le te pogosto mogoče znebiti le s pomočjo kirurškega posega.

Na vprašanje, kdaj mora cianotična oseba obiskati zdravnika, Štelcarjeva odgovarja: »Če gre za centralno cianozo, mora oseba nemudoma obiskati zdravnika. Ker pa laiki težko ločujejo med centralno in periferno cianozo, priporočamo, da vsaka oseba, pri kateri cianoza vztraja kljub določenim ukrepom, poišče zdravniško pomoč.«

Cianoza pri dojenčkih

Pri dojenčkih so navadno vzrok za cianozo hude prirojene srčne napake ali pljučne bolezni, razloži Štelcarjeva. Je pa tudi res, da dojenčki lahko pomodrijo ob zelo močnem joku (otrok vdihne malo zraka, izdihne pa veliko); lahko se pojavi podhladitev med kopanjem ali oblačenjem otroka; do obarvanosti kože lahko pride med dojenjem, ko postanejo otrokove površinske žile bolj vidne. »Ne glede na vzrok je potrebno vsako cianozo pri otroku obravnavati, kadar kljub ukrepom, kot je segrevanje, prenehanje joka itd. cianoza vztraja,« zaključi dr. Štelcar.

ABC

A Cianoza se pojavi kot posledica nezadostne količine kisika v krvi.

B Cianoza je simptom, vzroki zanjo pa so lahko različni: pljučni, srčni, infekcijski ali drugi.

C Diagnoza in potek zdravljenja cianoze sta odvisna od osnovne bolezni.

Skip to content