Avtorica: Vesna Mlakar
Človek se rodi kot popolnoma nemočno in nebogljeno bitje, zato že od rojstva za svoj obstoj in razvoj potrebuje sodelovanje drugih ljudi. V najzgodnejšem otroštvu je obstoj odvisen od nege in skrbi pomembnih drugih oseb, praviloma staršev. Martina Medved poudarja, da se začne odnos med mamo in hčerjo graditi že ob rojstvu. »Otroški možgani se začnejo razvijati ob sinhronizaciji z maminimi možgani, saj se njena čutenja prenašajo tudi na otroka.
V odnosu mama–hči je mamina odgovornost, da v času hčerinega odraščanja prisluhne njenim potrebam in njenim čustvom, kar pomeni, da jih ne predrugači oziroma interpretira po svoje. S tem bi lahko hčeri nehote vlila občutek, da ‘čuti narobe’ oziroma ‘da je z njo nekaj narobe’. Varen in zaupljiv odnos se vzpostavlja v dialogu, ko je mama tako telesno kot čustveno prisotna. To pomeni, da se za hčer pristno zanima, jo tudi sliši in ne le posluša in se jo trudi spoznati,« pojasni terapevtka.
Hčere, ki z mamo vzpostavijo zaupen odnos, se tudi v času pubertete z njo lažje pogovarjajo in jo prosijo za nasvet. »To je še posebej pomembno zato, ker dandanes spolno dozorevanje mladostnikov poteka veliko prej kot včasih, navezovanja odnosov v živo pa je vse manj, saj to poteka veliko bolj preko zaslonov. Naenkrat pride do nenadnih telesnih in hormonskih sprememb, vse bolj intenzivna čustvena stanja pa lahko vodijo v nepredvidljivost, strah in čustveni vihar. Zato je pomembno, da je mama v takšnem prelomnem obdobju ob svoji hčeri, da ji zmore te spremembe pojasniti in ‘prevesti’ v njej smiseln jezik.«
Pomanjkanje zdravih medosebnih odnosov v družini je eden ključnih dejavnikov nastanka neprimerne oziroma motene seksualne identitete posameznika. Terapevtka svetuje, naj da mama hčeri vedeti, da je edinstvena, pomembna in ljubljena. »Prav s tem ji bo predala sporočilo, da je hči sprejeta točno takšna, kot je, s čimer bo tudi lažje poglobila ljubezen do sebe. Pomembno je, da se mama ne izogiba temam, kot so zaljubljenost, ljubezen, spolnost, intima, temveč da naslovi te teme kot popolnoma normalne. Bolj kot bo imela mama odprt in sprejemajoč odnos do teh tem oziroma bolj kot bodo zanjo ‘normalne’, bolj normalen odnos do teh tem bo razvila tudi hči.
Pomembno je, da mama hčeri ovrednoti, da je njeno doživljanje popolnoma normalno; nič ni narobe, če ob tem podeli tudi kakšno svojo izkušnjo iz tega obdobja. Če mama čuti odpor do teh tematik, je dobro, da sama pri sebi razišče ta odpor in kaj ga povzroča. Kakšen je njen odnos do svojega telesa in do spolnosti? Če je mama dovolj odprta, da raziskuje svoj odpor oziroma si odgovori na določena odprta vprašanja, pozdravi svoje stiske ali odprte rane. Hkrati pa se približa hčeri kot nekdo, ki je njen starš, vzgojitelj, pa tudi zaupna oseba. Pridigarska drža lahko prekine zaupen odnos mama–hči,« še opozarja Medvedova.
Ivana Jevtić-Đorđević pove, da pridejo mladostnice na prvi ginekološki pregled običajno z mamo. Hkrati pa poudari, da so po 15. letu starosti v ambulanti z ginekologinjo same in da so vsi podatki po tem letu zaupni. Razen seveda, če dekle želi drugače. »Pomembno je tudi povedati, da ne naredimo ginekološkega pregleda pri prvem obisku, če dekle ni imelo spolnih odnosov in nima težav. V tem primeru se samo pogovorimo in svetujemo,« pojasni ginekologinja Ivana Jevtić-Đorđević. Odločitev o tem, katera metoda zaščite je najustreznejša, v množici informacij in različnih oblik zaščite ni vedno najlažja. Vsekakor je najboljša preventiva pred spolno prenosljivimi boleznimi in neželeno nosečnostjo predvsem vzdržnost.
Poleg neželene nosečnosti je treba misliti tudi in predvsem na prenos spolno prenosljivih bolezni, pred katerimi se najzanesljiveje zaščitimo s kondomom. Žal tudi kondom ni povsem varna zaščita. Pravilna uporaba kondoma pri spolnih odnosih sicer zelo omeji tveganje, je pa zelo priporočljivo imeti odnose s partnerjem, ki ga poznamo in mu zaupamo. Tveganje zelo zmanjšamo, če imamo spolne odnose le z enim partnerjem, ki nima spolnih odnosov z drugimi in nima spolno prenosljivih okužb.
Spolno prenosljive okužbe so infekcijske bolezni in se skoraj vedno prenašajo s spolnim stikom. V zadnjem času so spolno prenosljive okužbe v porastu. Okužbe povzročajo bakterije, virusi, glive praživali in ektroparaziti. Včasih so jih imenovali venerične bolezni, nato spolno prenosljive bolezni, danes pa govorimo o spolno prenosljivih okužbah. S tem izrazom poudarimo dejstvo, da veliko okužb poteka brez simptomov. Okužba se torej ne pokaže kot bolezen, lahko pa pusti trajne posledice na notranjih reproduktivnih organih. Ivana Jevtić-Đorđević našteje najpogostejše okužbe pri mladostnikih: klamidijalna okužba (Chlamydia trachomatis), okužbe s humanimi papilomavirusi (HPV), sledijo jim okužbe s herpes virusi.
Naraščajo pa tudi okužbe z gonorejo in sifilisom. Mladi do 25. leta starosti so najbolj izpostavljeni tveganju za spolno prenosljive okužbe. Pomembno se je zavedati tudi, da imajo različne vrste spolnih praks v povprečju različno tveganje za prenos okužbe.
Preberite tudi prispevek: Možnost za okužbo močno poveča pogosto menjavanje spolnih partnerjev – ABCzdravja.si
Na kakovost, torej na količino in videz izcedka iz nožnice, posredno vpliva spreminjanje ravni hormona in njegove ciklične spremembe. Po koncu menstrualne krvavitve je izcedek komaj opazen, bolj redko prozoren, brez vonja. Ko se ženska približuje sredini cikla, postane vsak dan močnejši, bolj viskozen, raztegljiv, brezbarven in včasih tudi izjemno močan, zato imajo ženske občutek visoke vlažnosti. Z zaključkom ovulacije in vstopom v drugo fazo cikla postaja še intenzivnejši, bele barve, vendar brez vonja. »Količina izcedka je pri vsaki ženski različna, ene ga imajo več, druge manj.
Normalno je, da je izcedek močnejši pred ali po menstruaciji. Če pride do spremembe v barvi, vonju ali konsistenci izcedka, oziroma če je izcedek zelenkast, rumenkast, smrdeč, sirast, če so prisotne bolečine ali srbečica spolovila, pa je potreben pregled pri ginekologu. Vzroki za srbečico spolovila so poleg vnetij tudi različne kožne bolezni, tako imenovane dermatoze, in sicer ekcemi, dermatitisi, psoriaza, lichen, sramne uši, zajedavci in drugo,« pojasni ginekologinja Ivana Jevtić-Đorđević.
Pravočasna in učinkovita spolna vzgoja lahko prepreči ali zmanjša število spolno prenosljivih okužb. Cilj spolne vzgoje je mladostnike pripraviti na njihove telesne in duševne spremembe, tako da bodo nanje ustrezno odgovorili ter oblikovali ustrezne spolne navade. Mladostniku je treba v zvezi s spolnostjo predstaviti veliko več informacij kot zgolj osnovne zakonitosti razmnoževanja. Spolna vzgoja (pre)pogosto pokriva le področje anatomije in fiziologije ter mladostnike pripravi na nočne izlive, menstruacijo in nosečnost. Zelo malo pa mladostniki izvedo o samih spolnih odnosih, njihovi čustveni in čutni plati. Po mnenju srednješolcev so najprimernejši vir informacij o spolnosti zdravstveni delavci, temu sledijo internet, prijatelji in šele nato starši.
»Mama je tista, ki z odnosom do svojega telesa in vsega, kar je povezano z ljubeznijo in spolnostjo, hčeri postavi zgled, kako naj tudi ona sama do svojega telesa vzpostavi ljubeč, dostojanstven in spoštljiv odnos. To je povezano tudi z vprašanji o postavljanju lastnih meja. Hči naj bo podučena o nedotakljivosti lastnega telesa ter o tem, kateri dotiki so dovoljeni in kateri ne oziroma kako zaznati, da se prekoračijo meje,« svetuje Martina Medved, zakonska in družinska terapevtka – stažistka.
»Pomembno je, da smo karseda vključeni mladostnikov proces samoraziskovanja. To pomeni, da jim ne vsiljujemo knjig, priročnikov ali čtiva na silo, temveč prelistamo knjige skupaj. Pomembno je, da mama hčer informira o menstruaciji, spolnem odnosu, o pomenu čustvene vpletenosti v spolni akt, o možnosti spočetja novega življenja in o odgovornosti – do sebe in do drugega. Mama naj bo hčeri na razpolago za vprašanja in morebitno spremstvo h ginekologu. Vselej pa naj bo iskrena. Tudi če ne bo poznala odgovora na vsako vprašanje, lahko nekatere informacije oziroma odgovore s hčerjo poiščeta skupaj.«
A Puberteta je čas velikih telesnih in duševnih sprememb.
B Mladostnika spolno vzgaja celotna okolica, pomembno vlogo pri tem pa imajo starši.
C Cilj spolne vzgoje je varno spolno vedenje in zaščita pred neželenimi posledicami.