Spremembe na koži, ki jih povzroča preveč ali premalo pigmenta, so hitro opazne. O hipopigmentaciji govorimo, ko je pigmenta manj, o hiperpigmentaciji pa, kadar ga je glede na kožo v okolici več. Ker je področje motenj pigmentacije izjemno široko, smo se po obrazložitev obrnili na priznanega dermatologa Boruta Žgavca, dr. med., spec. dermatovenerologije, ki nam je izčrpno orisal nekaj značilnih težav pigmentacije kože.

Avtorica: Anja Kuhar Glišić

Pigmenta je lahko premalo ali preveč

Normalna pigmentacija je tista, s katero se rodimo in je odvisna od dednega materiala. Tako imajo denimo svetlejši, rdečelasi ljudje manj oziroma drugačna razmerja pigmentov kot ljudje s temnejšim tenom, začne to široko področje razlagati dermatolog Žgavec. Ko govorimo o motnjah pigmentacije, izraz ‘motnja’ označuje vsako odstopanje pigmenta v primerjavi s povprečjem kože v okolici, kar v grobem lahko razdelimo na dve skupini: ko je pigmenta manj (hipopigmentacija) in ko ga je preveč (hiperpigmentacija).

Spremenjeni predeli kože variirajo od velikosti manj kot 1 milimeter vse do več centimetrov ali decimetrov, vzroki zanje pa so številni, od povsem banalnih do življenje ogrožajočih stanj. Kot pove Žgavec, je treba za vsako motnjo pigmentacije kože postaviti diagnozo, drži pa, da je včasih diagnosticiranje težko, saj se med seboj zelo različne si bolezni lahko kažejo na zelo podoben način.

Melanociti so edine celice v našem telesu, ki so sposobne tvoriti pigment. Z njimi se že rodimo in melanociti nimajo sposobnosti obnavljanja v naravnem okolju. Ko melanocit odmre, ga je izjemno težko nadomestiti z novim.

 

Preberite tudi prispevek: Motnje pigmentacije so običajno le estetska nadloga – ABCzdravja.si

 

Hipopigmentacija oz. zmanjšanje pigmenta glede na okolico

Pri hipopigmentaciji gre za zmanjšano koncentracijo pigmenta glede na ostalo kožo, razloži Žgavec. Oblik je brez števila, ker pa je odmrle melanocite težko nadomestiti, je hipopigmentacije v večini primerov težko zdraviti. Običajno je pomembna terapija kamuflažna, s pomočjo posebnih pudrov in prekrivnih krem, ki se nanesejo na svetlejše lise. Če je hipopigmentacija posledica le motnje delovanja melanocitov in ne odmiranja, pa lahko pričakujemo dobre rezultate.

(a) Vitiligo

Kot razloži dermatolog Žgavec, pri avtoimunski bolezni vitiligo celice našega imunskega sistema (limfociti T) začnejo napadati naše melanocite, saj jih zaradi nejasnega razloga prepoznajo kot tuje.

Na mestih, kjer se po odmrtju melanocitov pigment ne tvori več, nastajajo svetle lise, ki lahko počasi napredujejo in prizadenejo obsežnejša področja. Izguba pigmenta je običajno nepovratna, zato je ključnega pomena, da se bolezen čim prej diagnosticira in se z zdravljenjem začne, dokler so melanociti še živi. Sicer je bolezen predvsem estetske narave in ni nevarna.

(b) Progresivna makularna hipomelanoza

Težava v obliki svetlejših lis, velikih od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov, se običajno pojavi na trupu, trebuhu itd., najpogosteje pri mlajših dekletih, razloži Žgavec. Lise so asimptomatske, niso zelo ostro omejene od okolice, se ne luščijo niti ne srbijo in jih pacienti opazijo običajno šele poleti, ko koža v okolici na soncu porjavi. Vzrok ni še povsem pojasnjen, sumi pa se, da pri bolezni sodelujejo nekateri mikroorganizmi, ki tudi sicer živijo na koži, razlaga Žgavec. Zdravljenje je kompleksno in sestavljeno iz kombinacije lokalnih antiseptikov ter antibiotikov, ki se včasih kombinira s posebnim PUVA-obsevanjem.

(c) Pityriasis versicolor

Bolezen pityriasis versicolor ljudje pogovorno pogosto nepravilno poimenujejo ‘kožna plesen’, nadaljuje Žgavec. Težava nase opozarja v obliki svetlih lis, na katerih se pojavi drobno luščenje kože, najpogosteje pa se pojavi na hrbtu, ramenih in podlakteh. Povzroča jo pomnožitev kvasovk Malassezia furfur, sicer običajnih prebivalk naše kože. Zaradi izločanja posebne substance moti tvorbo pigmenta.

Njeno poimenovanje ‘versicolor’ pomeni ‘obrat barve’, razloži Žgavec, poznamo pa dve obliki – belo (alba) in rumenkasto (fusca). V poletnih mesecih tako nase opozarja s svetlimi lisami, ki na porjaveli koži pridejo še bolj do izraza; v zimskih mesecih, ko je okoliška koža običajno svetla, pa lise delujejo rumenkasto rjavo. Težavo, ki ni prenosljiva, se pa rada ponavlja, zdravimo z antimikotiki.

(d) Pityriasis alba

Čeprav ime naslednje motnje pigmentacije kože nakazuje na sorodnost s težavo pityriasis versicolor, nimata nič skupnega, pravi Žgavec, saj gre za povsem drugačno bolezen z drugačnim mehanizmom. Pityriasis alba označuje težavo, ki se pogosto pojavlja pri otrocih pa tudi pri odraslih, predvsem pri atopikih. Svetle lise, na katerih prihaja do blagega luščenja, se pojavljajo največkrat na licih, nadlakteh, podlakteh, stegnih ipd. Zdravimo jo z mastnimi kremami in posebnimi dermatološkimi zdravili.

Izraz ‘atopiki’ označuje ljudi, ki so bolj nagnjeni k različnim reakcijam imunskega sistema, razlaga Žgavec, pogosteje jih prizadenejo seneni nahod, astma in atopijski dermatitis, zanje pa je značilna suha koža, do katere pride zaradi stanjšane in spremenjene epidermalne lipidne bariere. Gre za posebno pregrado iz maščob tik pod roženo plastjo kože, ki nas ščiti pred izgubljanjem vode in je pri atopikih tanjša, zaradi česar prihaja do izgube več vode preko kože in posledično suhe kože.

(e) Postinflamatorne hipopigmentacije

Do izgube pigmenta v primerjavi z okoliško kožo lahko privedejo tudi različna vnetja, kot so luskavica, ekcemske reakcije, hiemalni (zimski) dermatitis ipd., dodaja Žgavec.

(f) Maligna obolenja

Motnje pigmentacije so lahko povsem nedolžne, lahko pa pokažejo zobe in ena takšnih je hipopigmentirana oblika mycosis fungoides, oblika primarnega kožnega limfoma T-celic. Maligno obolenje se predvsem pri mlajših bolnikih lahko kaže v obliki belkastih lis, in čeprav je k sreči dokaj redko in ni visoko agresivno, nezdravljeno lahko ogrozi življenje pacienta. Tudi nekatere oblike bazalno celičnega karcinoma lahko nase opozarjajo v obliki svetlejših lis.

Hiperpigmentacija oz. povečana količina pigmenta glede na okolico

Hiperpigmentacij, najpogosteje v obliki rjavkastih lis, poznamo veliko število različnih vrst, pravi Žgavec in nadaljuje, da v ožjem smislu pri hiperpigmentacijah govorimo o stanjih, ki zapustijo povečano količino pigmenta, pri čemer povrhnjica in druge strukture ob tem niso bistveno spremenjene; v širšem smislu pa so lahko hiperpigmentacije posledica tumorskih razraščanj, ko pride do razmnoževanja melanocitov. Kadar se rast ustavi, govorimo o benignih tvorbah (npr. materino znamenje), lahko pa gre za maligne rašče oz. kožnega raka, pri katerem je najhujša oblika melanom.

Preden se lotimo zdravljenja tako hipo- kot hiperpigmentacij, je treba postaviti diagnozo, ugotoviti vzrok spremembe in šele nato določiti zdravljenje, še dodaja Žgavec.

(a) Melazma

Ena najpogostejših oblik hiperpigmentacije se pojavlja predvsem pri ženskah, največkrat na obrazu, redkeje na podlakteh in drugih mestih, opiše situacijo Žgavec. Povzročajo jo različni dejavniki, med katerimi sta najpomembnejša vpliv ženskih hormonov in vpliv sončnih žarkov. Pogosto se pojavi med nosečnostjo, pa tudi pri ženskah na kontracepcijski terapiji. Melazma je sicer nenevarna težava, ki pa je estetsko lahko zelo moteča. Žal je trdovratna in jo je izredno težko zdraviti, predvsem je treba imeti veliko potrpljenja, pravi Žgavec. Zdravljenje zajema kombinacijo različnih tehnik, od uporabe laserja, pilingov, celo tablet, krem ipd., vključno z zaščito pred soncem – pa tudi z zaščito pred vidno svetlobo, ki jo oddajajo luči, računalniki, tablice ipd. Izjemno redko izgine sama od sebe.

(b) Postinflamatorne hiperpigmentacije

Do pojava temnejših lis na koži lahko pride po različnih vnetjih. Ena takšnih je melazmi podobna težava berloque dermatitis, opisuje Žgavec. Običajno se pojavlja na mestih, na katerih uporabljajo kemične substance, kot so parfumi, kreme, šminke ipd. Za zdravljenje se uporabljajo različne kreme, lahko pa izgine tudi sama od sebe. Postinflamatorne hiperpigmentacije lahko sicer za sabo pustijo številne kožne bolezni.

(c) Hiperpigmentacija zaradi hemosiderina

Če so prej omenjene hiperpigmentacije povezane z melanociti in njihovim pigmentom – melaninom, pa lahko do zabarvanja kože pride tudi zaradi drugega pigmenta – hemosiderina. Ta rjavkasti pigment nastane iz hemoglobina, najpomembnejše sestavine rdečih krvničk, in do tovrstnih hiperpigmentacij najpogosteje pride na spodnjih okončinah. Običajno se pojavijo zaradi prestopanja eritrocitov iz žilja v kožo. To se lahko zgodi kot posledica različnih vnetij, venskega popuščanja in krčnih žil, različnih poškodb kože, opeklin, različnih krvavitev v kožo ipd., pogosteje pa se pojavljajo pri pacientih, ki jemljejo antikoagulacijsko oz. antiagregacijsko terapijo (zdravila, ki zmanjšujejo strjevanje krvi). Večinoma gre za estetske motnje, zdravljenje pa pogojuje pravilna postavitev diagnoze.

(d) T. i. starostne pege

T. i. ‘starostne pege’ so rjavkaste lise, ki jih najpogosteje najdemo na mestih, izpostavljenih soncu, kot so hrbtišča dlani, obraz, zgornji del hrbta oz. ramena ipd. Kot pove Žgavec, gre pri poimenovanju ‘starostne pege’ za neustrezen izraz, saj za težave ni kriva starost, temveč poškodbe povrhnjice zaradi UV-žarkov.

V nasprotju z ostalimi hiperpigmentacijami v ožjem smislu, ki nimajo bistvenega vpliva na okoliške strukture, gre pri t. i. starostnih pegah za spremembe tudi v povrhnjici. Ob stiku s soncem se naše celice poškodujejo, zato koža porjavi, vendar kmalu dobimo nazaj svojo kožno barvo. Kadar pa so celice poškodovane, ne zmorejo več razgraditi pigmenta, ki se v njih nabira, zato se ta začne kopičiti v obliki lise. Ta se v naslednji fazi lahko tudi zadebeli, včasih v njej nastanejo rakaste celice, kar dermatologe najbolj skrbi, obrazloži Žgavec in doda, da je v primeru številnih starostnih peg tudi vznik kožnega raka bistveno višji.

 

Preberite tudi prispevek: Koža po petdesetem – ABCzdravja.si

 

(e) Ostali vzroki

Na pojav hiperpigmentacij lahko vplivajo tudi različna maligna obolenja, denimo oblika melanoma, ki ga imenujemo lentigo maligna, ki lahko v začetku spominja na t. i. ‘starostne pege’. Lahko pa so različne hiperpigmentacije tudi posledica laserskega odstranjevanja dlak pri nestrokovnjakih, različnih sistemskih obolenj (npr. hemokromatoza, addisonova bolezen ipd.) ipd.

ABC

A Hipopigmentacija pomeni zmanjšanje pigmenta glede na okolico.

B Hiperpigmentacija imenujemo težave zaradi povečane količine pigmenta glede na okoliško kožo.

C Pred zdravljenjem je treba postaviti ustrezno diagnozo, ki je osnova za pravilen izbor zdravljenja.