Pri prekomerno aktivnem sečnem mehurju gre za kronično progresivno motnjo, ki se lahko pojavi že v otroštvu, s starostjo pa pogostost narašča. Vzrok za nastanek te motnje je neznan. Težave se pojavljajo čedalje pogosteje in čedalje močneje in nazadnje lahko močno obremenijo življenje prizadete osebe. Vsaka šesta ženska in vsak šesti moški jo lahko ima. Motnja je prisotna tudi pri 5 % dijakinj, pri ženskah, starejših od 50 let, pa je lahko prisotna celo v 48 %.

Avtorica: Maja Korošak

To je nekaj podatkov z začetka pogovora s prof. dr. Igorjem Butom, dr. med., predstojnikom Oddelka za splošno ginekologijo in ginekološko urologijo Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor.

»Prekomerno aktivni sečni mehur se lahko pojavi v obliki predhodne motnje, v kateri se pojavljajo simptomi in težave, ki takrat še niso tako zelo moteči. Ko pa bolnice vprašamo, ali imajo določene simptome, večkrat izjavijo, da so jih imele tudi že prej,« nadaljuje dr. But. Kakšni so simptomi te motnje? »Najbolj moteč simptom je urgenca, to je močan občutek tiščanja na vodo, zaradi katerega mora bolnica v trenutku opustiti dejavnost, s katero se ukvarja, in steči na stranišče. Ta motnja je prisotna pri vsaki drugi ženski, ki ima prekomerno aktiven sečni mehur,« pojasnjuje dr. But in dodaja, da bolnica včasih do stranišča ne uspe priti pravočasno in ji voda na poti do tja uide. »Takrat govorimo o urgentni inkontinenci, ki nastopa pri 5 % ženske populacije.«

Dva obraza iste motnje

Motnja je seveda zelo moteča, saj se ta urgenca lahko pojavi kjer koli in kadar koli in zelo poslabša kakovost bolnikovega življenja. »Urgenci in inkontinenci se lahko pridruži še tretji simptom, to je pogosto odvajanje vode čez dan, tudi na manj kot pol ure. Bolnice imajo pogosto občutek, da morajo vsako kapljico ‘nesti’ na stranišče. Četrti simptom pa je nokturija, ko mora bolnik vsaj enkrat ponoči na vodo.« Po besedah našega sogovornika obstajata dva obraza iste motnje. »Prvi je ta, da bolnica zelo pogosto hodi na vodo in ima občutek, da ni do konca izpraznila mehurja. Draženje na vodo je stalno prisotno. Druga vrsta pretirano aktivnega sečnega mehurja pa je ta, da bolnica daljši čas normalno funkcionira in nima težav, potem pa se nenadoma pojavi močna urgenca, ko mora nujno na stranišče. Razlikovanje med tema dvema oblikama je pomembno, saj se na zdravljenje različno odzivata.«

Kaj pa moški? »Pri moških je teh težav v mlajših letih manj, po petdesetem letu pa začnejo prevladovati v moški populaciji – zaradi težav s prostato. Z večanjem prostate se povečuje tudi upor pretoku urina skozi sečnico. Mehur se mora zato bolj skrčiti, da se lahko učinkovito sprazni. Ko je mehur bolj skrčen, povečuje pritisk na žile, ki oskrbujejo mehur s krvjo. Posledična slabša prekrvljenost mehurja privede do denervacije in do nastanka motnje.

Iz začetnega kompenzacijskega mehanizma, ki omogoča izpraznjenje mehurja, se torej razvije motnja. Po zdravljenju prostate (bodisi z zdravili bodisi z operacijo) se pritisk na sečnico zmanjša, motnja v delovanju mehurja pa ostane. Mehur se še vedno krči, sečnica pa ni več stisnjena in to privede do uhajanja vode pri moških,« razlaga dr. But in opozori še na cistokelo pri ženskah. »Cistokela (zdrs mehurja) pri ženskah prav tako ustvarja obstrukcijo sečnici in lahko privede do pretirano aktivnega sečnega mehurja.«

Diagnosticiranje

Katere diagnostične metode se uporabljajo pri sumu na prekomerno aktiven sečni mehur? »Diagnostika je klinična, drugih diagnostičnih metod nimamo. Pomembna je natančna anamneza z vprašalniki. Kadar je motnja kompleksnejša ali kadar gre za mlade osebe ali če motnja ostane po neuspešni terapiji uhajanja vode, pa si pomagamo z urodinamskimi preiskavami. Poglavitna metoda tu je cistometrija, pri čemer mehur napolnimo z vodo in pogledamo, kako se mehur odziva na to. Imamo dva katetra, eden je nameščen v sečnici in mehurju, drugi pa v črevesju ali v nožnici, ki simultano merita pritiske. Pritisk v črevesju se ne spreminja, v mehurju pa se lahko bistveno spremeni. Če se, pomeni, da je mehur nemiren in lahko potrdimo diagnozo prekomerno aktivnega sečnega mehurja.«

Zdravljenje in samozdravljenje

Po besedah dr. Buta je na začetku treba izključiti vnetje mehurja, saj je tudi to lahko vzrok za povečano aktivnost mehurja, predvsem pri starejših ženskah. Mlajše ženske v tem primeru čutijo pekoč občutek med pogostejšim odvajanjem vode, pri starejših pa se lahko kaže samo kot uhajanje vode, pekoči občutek ni nujno prisoten. In če ugotovijo, da ne gre za vnetje mehurja? »V tem primeru priporočamo vedenjsko terapijo in prilagoditev življenjskega sloga ter vnos zadostne količine tekočine.

Nekateri bolniki z motnjo v delovanju mehurja namreč raje ne pijejo, saj menijo, da bodo s tem preprečili uhajanje. To seveda ni prav, saj je seč tako bolj koncentriran in še bolj draži mehur in sečnico. Nekateri drugi pa pretirano povečajo vnos vode, da bi povečali diurezo, a si s tem težavo le povečajo. Priporočamo, da človek spije 23 mililitrov tekočine na kilogram telesne teže, kar okvirno pomeni liter in pol do dva litra tekočine dnevno. V tekočino prištevamo tudi čaj, juho, kavo …«

Kateri pa so naslednji ukrepi? »Naslednji korak je zmanjšanje telesne teže pri ljudeh s povečano telesno maso. Dokazane so povezave med metabolnim sindromom pri ženski in prekomerno aktivnostjo mehurja. Če se telesna teža zmanjša za približno osem do deset odstotkov, se težave z mehurjem prepolovijo. Če je torej indeks telesne mase večji od 30, je treba težo zmanjšati. To je v primerih povišane telesne teže prvi ukrep pri zdravljenju. S tem se zmanjša tudi obremenitev hrbtenice, kar dodatno pripomore k zmanjšanju njegove aktivnosti. Naslednji ukrep, seveda pri kadilcih, je opustitev kajenja. Kajenje namreč lahko neposredno vpliva na krčitev mehurja, poleg tega lahko vpliva na nastanek raka mehurja.«

Trening mehurja

Kako si lahko še sami pomagamo? »Med nadaljnjimi ukrepi je tudi omejitev uživanja pravega čaja in kave, uživamo tudi manj gaziranih pijač in cirusov. Obvezni korak je trening mehurja. To pomeni, da skušamo mehur zavestno navaditi na točno določene časovne intervale odvajanja vode. Na vodo sprva gremo na 90 minut, interval pa podaljšujemo za petnajst minut. Cilj treninga je, da na vodo gremo le na tri ure in pri tem odvedemo približno 300 mililitrov seča. Predpogoj je, da spijemo vsaj liter in pol tekočine na dan. V vmesnem času se bodo seveda pojavljali pritiski na vodo. Te je treba zadušiti.

To naredimo tako, da prekrižamo noge in jih skrčimo, pri tem pa skušamo s stiskom mišic medeničnega dna preprečiti, da bi voda ušla. Pritisk na vodo namreč doseže vrh že po petnajstih sekundah, v naslednjih 20 do 25 sekundah pa sledi popuščanje tega pritiska, dokler se stanje povsem ne umiri. Če v prvih petnajstih sekundah, ko pritisk narašča, tečemo na stranišče, obstaja velika verjetnost, da nam bo voda medtem ušla. Pritisk na vodo se lahko prepreči tudi tako, da stopimo na prste in ob tem močno stisnemo glutealne (zadnjične) mišice,« potek treninga razlaga dr. But in še pove, da ženske ta trening večkrat nerade izvajajo, saj se pogosto lahko zgodi, da jim ne uspe in jim voda medtem uide. Vendar je treba vztrajati.

Zdravljenje z zdravili

Ali se za zdravljenje prekomerno aktivnega sečnega mehurja uporabljajo tudi zdravila? Dr. Igor But: »Če trening ne zadostuje, potem lahko uporabimo zdravila, ki so zlati standard zdravljenja prekomerno aktivnega sečnega mehurja in delujejo na dva načina. Prvi način je ta, da se mehur sprosti, drugi način pa ta, da se prepreči krč mehurja. Prvo zdravilo deluje na sproščanje mehurja in se tako v njem lahko nabere čim več vode. Druga zdravila se uporabljajo za zdravljenje pri bolnicah, ki sicer ne čutijo nenehnega tiščanja na vodo, pač pa nenadoma začutijo urgenco odvajanja vode. Zdravila torej delujejo tako, da ta nenadni pritisk zmanjšajo. Včasih je treba kombinirati obe vrsti zdravil. Bolnica zvečer vzame zdravilo proti krčenju mehurja, da tako mirneje preživi noč. Zjutraj pa vzame zdravilo za sproščanje mehurja in tako čez dan občuti manj tiščanja.«

Ali imajo ta zdravila tudi stranske učinke? »Žal jih imajo in vsi bolniki teh zdravil ne prenašajo enako dobro. Zdravilo za sproščanje mehurja ima manj teh stranskih učinkov, le nekoliko poviša frekvenco bitja srca, nekoliko zviša krvni tlak. Druga zdravila dajejo občutek suhih ust, povzročajo glavobole, motnje vida, zaprtje. Poleg tega ne učinkujejo takoj, ampak začenjajo delovati šele čez približno deset dni, stranski učinki pa se pokažejo že prej. Tako se bolnikom zdi, da zdravila ne pomagajo in zato opustijo zdravljenje.« Se to zgodi pogosto? »Opustitev zdravljenja je izjemno visoka, vsaka druga bolnica z jemanjem zdravil preneha že po enem mesecu. Dodaten problem vidim v tem, da je veliko zdravil tako tudi zavrženih.«

Pravi učinek zdravil se pokaže po enem mesecu.

Uspešnost zdravljenja pa se po besedah našega sogovornika ocenjuje po treh mesecih. »Zelo majhna verjetnost je, da bi se motnja pozdravila po trimesečni terapiji, a vendarle v nekaterih primerih bolnica delovanje mehurja lahko nadzoruje le še s treningom. Če je terapija razmeroma uspešna, potem se zdravilo lahko jemlje še nadaljnje tri mesece. Če se zdravila predčasno prenehajo jemati, se simptomi motnje lahko ponovno začenjajo pojavljati in to že po nekaj dnevih.« Dr. But še dodaja, da je zelo možno, da se težave tudi po uspešno končani terapiji ponovno pojavijo v hladnih jesenskih in zimskih mesecih. Takrat se zdravila lahko ponovno uvedejo.

Če zdravljenje z zdravili kljub vsemu ni popolnoma uspešno, uporabijo metodo elektromagnetne stimulacije. Ena od metod zdravljenja je tudi z vbrizganjem botulinum toksina v mehur, kar povzroči paralizo mehurja. Voda pri tem ne uhaja, a tudi normalno odvajanje ni več mogoče, le s posebno cevko. Pomanjkljivost metode z botulinum toksinom je tudi ta, da deluje približno šest mesecev, po tem času se težave ponovijo. Nadaljnja metoda je kirurška, pri kateri povečajo velikost mehurja, a se uporablja v skrajnih primerih.

Dr. But za konec še pove, da težave s prekomernim sečnim mehurjem ne težijo le posameznih bolnikov, pač pa predstavljajo problem tudi za državo. »Za našo državo ni zbranih podatkov, v ZDA pa so izračunali, da so stroški tega zdravljenja okoli 80 milijard dolarjev, v Nemčiji na primer več kot milijardo evrov. Zato je pomembno, da se vsi, ki to težavo imajo, zavedajo, da lahko največ naredijo sami zase. Vsi, ki pa zdravljenje z zdravili že prejemajo, naj vztrajajo do konca in naj zdravil predčasno ne opustijo.«

Če želite več informacij s področja uroginekologije, lahko pogledate na spletno stran https://uro-ginekologija-but.si.

ABC

A Najbolj moteč simptom pretirano aktivnega sečnega mehurja je urgenca.

B Vedenjska terapija in sprememba življenjskega sloga sta najpomembnejša ukrepa zdravljenja.

C Zdravila imajo precej stranskih učinkov in učinkujejo počasi, zato jih bolniki pogosto prenehajo jemati predčasno.