Avtorica: Adrijana Gaber
Koronarna bolezen je bolezen koronarnih žil – to so žile, ki s kisikom oskrbujejo srčno mišico. Najpogostejši vzrok koronarne bolezni je ateroskleroza. Ta lahko povzroči delno ali popolno zaporo koronarnih arterij. Zaradi motene oskrbe s kisikom lahko pride do odmrtja dela srčne mišice in govorimo o srčnomišičnem infarktu. Kadar je oskrba le deloma motena, ima oseba bolečine v prsnem košu – govorimo o angini pektoris. Aterosklerotično obolenje žil se začne že zelo zgodaj, že v mladosti, vendar se pomembna koronarna bolezen razvije kasneje, pri moških okoli 55. leta, pri ženskah pa približno deset let pozneje.
»Ateroskleroza koronarnih arterij ima več vzrokov. Poleg dednosti na razvoj bolezni vplivajo različni, zdaj že dobro poznani dejavniki tveganja, kot so: povečane vrednosti holesterola, visok krvni tlak, sladkorna bolezen, kajenje, čezmerna telesna teža in telesna nedejavnost. Poleg teh dejavnikov pa na razvoj koronarne bolezni vpliva tudi depresija. Ta ne poveča le tveganja za razvoj koronarne bolezni, ampak napoveduje tudi slabši potek bolezni s pogostejšimi zapleti in večjo umrljivost,« je pojasnila dr. Nina Vene.
»Mehanizmi povezave so različni in mnogi verjetno še niso poznani. Obe bolezni sta medsebojno prepleteni in medsebojno neugodno vplivata na zdravje posameznega bolnika. Za obe je značilno kronično sistemsko vnetje, kar lahko izmerimo s posebnimi kazalci vnetja. Višji, kot so kazalci, neugodnejši je potek tako aterosklerotične bolezni kot tudi depresije. V stresnih okoliščinah se spremeni presnova tako maščob kot tudi sladkorjev, ki dodatno okvarijo žilno steno.
Spremenjeno je delovanje celotnega srčno-žilnega sistema, saj se spremeni delovanje avtonomnega živčnega sistema in hormonskega sistema. Delovanje srca je pospešeno, krvni tlak lahko močno niha in dodatno poškoduje žilno steno. Pospešeno je zlepljanje krvnih ploščic, aktivira se sistem strjevanja krvi, kar povečuje možnost nastanka strdkov na aterosklerotični lehah,« razlaga dr. Vene in dodaja, da poleg teh neposrednih učinkov niso nič manj pomembni posredni učinki, saj so za depresivne bolnike značilni neugodni vedenjski vzorci, kot so telesna nedejavnost, pretirano poseganje po hrani, cigaretah in alkoholu. »Neugodni so tudi odnosni vidiki, saj ti bolniki težje navezujejo medsebojne stike, poiščejo pomoč in praviloma tudi slabše sodelujejo pri zdravljenju.«
Kot pove dr. Vene, poleg prirojenih lastnosti in osebnostnih značilnosti na razvoj depresije pogosto vplivajo različne življenjske okoliščine. Na te se občutljivejše osebe intenzivneje čustveno odzivajo. Neredko so v kroničnem stresu zaradi dalj časa trajajočih sporov z najbližjimi in zaradi neizpolnjenih pričakovanj. Več težav imajo pretirano zaskrbljene osebe, črnogledi bolniki in tisti s šibko socialno mrežo.
Po besedah dr. Vene se duševne težave najpogosteje pojavijo takoj po prebolelem miokardnem infarktu ali potrjeni koronarni bolezni. »Razumljivo je, da spoznanje o bolezni bolnika pretrese, le redkokdo je ravnodušen. Pogosto jih je strah prihodnosti, razmišljajo o tem, da življenje ne bo nikoli več takšno kot dotlej. Bolezen doživljajo kot izgubo. Večina bolnikov se v nekaj tednih po diagnozi prilagodi na nove okoliščine in duševne težave postopno izginejo. Kar petini bolnikov pa se bolezni ne uspe prilagoditi in so še več tednov in mesecev anksiozni in depresivni,« razlaga naša sogovornica in izpostavi, da so težave pogosto spregledane ali pozno razpoznane in zato tudi niso dovolj zgodaj zdravljene. »Če jih ne zdravimo, pa je verjetneje, da bodo imele kroničen in neugoden potek,« še doda.
Kakšna bolezen je depresija, kakšni so simptomi in kako dolgo morajo trajati, da lahko govorimo o bolezenskem stanju? Med poglavitne znake depresije, ki morajo neprekinjeno trajati najmanj dva tedna, uvrščamo depresivno razpoloženje (žalost, pobitost in občutek praznine), pomanjkanje interesa (izguba veselja do vsega, kar je pred tem osebo veselilo in zanimalo, brezvoljnost), občutke razvrednotenja in manjvrednosti ter občutki krivde. Pojavijo se lahko strah pred smrtjo in misli na samomor, težave pa so še v utrujenosti in izgubi energije, težave v sposobnosti mišljenja, v koncentraciji in odločitvah, v pretiranem nemiru ali pa upočasnjenosti. Poleg tega lahko pride do sprememb teka s pridobivanjem telesne mase ali hujšanjem in značilne so tudi motnje spanja.
Poleg teh so pri bolnikih pogosto prisotni tudi številni telesni simptomi, kot so bolečine v prsih, razbijanje srca, težko dihanje, znojenje, omotica in vrtoglavica, glavoboli in kostno-mišične bolečine.
Simptomi so raznoliki in se med bolniki lahko zelo razlikujejo, še pove zdravnica. »Tudi pri posameznem bolniku se lahko sčasoma spreminjajo. Zelo pogosto so pri bolnikih s koronarno boleznijo v ospredju telesni simptomi, medtem ko čustvenih in mišljenjskih težav ne zaznavajo. To lahko zavede zdravnika, da simptome pripiše telesni bolezni. Neredko se bolniki z depresijo bojijo stigmatizacije in skrivajo svoje težave.«
Kadar kljub edukaciji bolnikov, ki vključuje informacije o bolezni, o poteku in posledicah ter možnostih zdravljenja, in psihološki pomoči, depresivni simptomi vztrajajo več tednov, ne gre za prehodne motnje, ki bodo minile same po sebi. Takrat je treba koronarnega bolnikazdraviti tudi zaradi depresije. »Če depresije ne začnemo zdraviti dovolj zgodaj, je večja verjetnost, da bo imela kroničen potek. Zdravljenje depresije je dolgotrajno. Če se bolezen ponavlja, je potrebno trajno zdravljenje.«
Kako pa poteka zdravljenje depresije? »Zdravljenje lahko poteka tako z zdravili kot s psihoterapijo. Večina bolnikov je zdravljena z antidepresivi. Ti so za bolnike s koronarno boleznijo varni in jih lahko kombiniramo z drugimi zdravili, ki jih bolnik potrebuje za zdravljenje koronarne bolezni. Pomembno je vedeti, da učinki zdravljenja niso takojšni, ampak nastopijo šele po nekaj tednih. Neželeni učinki so nenevarni, blagi in minejo v enem do dveh tednih. Zdravila ne povzročajo odvisnosti. Ko ima bolnik predpisana zdravila, je pomembna edukacija o delovanju zdravil in pomenu zdravljenja, saj bo na ta način bolnik lažje sprejel zdravljenje in pri njem sodeloval. Kadar je bolnik samomorilno ogrožen, je nujno potrebno bolnišnično zdravljenje,« še poudari dr. Nina Vene in nadaljuje, da bolniku poleg zdravil lahko pomagajo tudi različne psihoterapevtske metode, ki pa zahtevajo veliko časa in dejavno sodelovanje bolnika.
Dr. Vene tudi priporoča, naj se bolnik, če je le mogoče, vključi v klub koronarnih bolnikov. »Tu poteka telesna vadba pod strokovnim vodstvom. Ob vadbi bolnik lahko okrepi samozavest in se ne boji telesnih naporov. Poleg tega se o svojih težavah lahko pogovori z drugimi bolniki in strokovnim osebjem. V Koronarnem klubu Ljubljana v okviru Integriranega programa opolnomočenja bolnikov poteka tudi psihosocialna podpora bolnikom.«
Koronarna društva in klubi
Zveza koronarnih društev in klubov Slovenije združuje 17 koronarnih društev in klubov in ima trenutno 3836 članov. V Sloveniji delujejo v 84 krajih in vodijo delo 150 vadbenih skupin. Koronarni klub Ljubljana poleg drugega bolnikom s koronarnimi boleznimi v okviru tako imenovanega Integriranega programa opolnomočenja bolnikov ponuja tudi psihosocialno podporo. To lahko poteka v obliki individualnih pogovorov pa tudi v skupinah, bolniki se lahko udeležujejo tudi predavanj. http://www.koronarni-klub-lj.si/.
V Zvezi prav te dni zaključujejo postopke za uvedbo integriranega programa opolnomočenja srčno-žilnih bolnikov tudi v druga društva in klube. V januarju so vodje strokovnih svetov, vodje aktivov vaditeljev in predsedniki društev prejeli osnovno gradivo za implementacijo – brošuro s povzetki novega programa, ki jo je pripravila projektna skupina iz KK Ljubljana. Dodatne informacije o delovanju društev in klubov koronarnih bolnikov lahko dobite na spletni strani https://zkdks.si/.
A Poleg drugih dejavnikov na razvoj koronarne bolezni vpliva tudi depresija.
B Za obe bolezni je značilno kronično sistemsko vnetje.
C Simptomi so raznoliki in se med bolniki lahko zelo razlikujejo ter se sčasoma spreminjajo.