20. oktobra obeležujemo svetovni dan osteoporoze, te precej razširjene sistemske skeletne bolezni, ki se lahko dolga leta potihoma dogaja v telesu in nase opozori šele z nepričakovanim zlomom kosti. Človeške kosti se ves čas obnavljajo, razgrajajo in spet nadgrajujejo, pri čemer je v mladosti ta proces hitrejši, po 20. letu se upočasni, okrog 30. leta pa naj bi bile naše kosti najgostejše in najtrdnejše. Osteoporoza pa kosti naredi krhke in bolj nagnjene k zlomom, do katerih ne pride nujno ob padcih, temveč tudi spontano. Najpogosteje so na udaru kolki, zapestja in hrbtenica oz. vretenca – v hudih primerih lahko že kašljanje ali kihanje povzročita počeno rebro ali celo vretence. Na vprašanja nam je odgovarjala zdravnica Andriana Sotirov, dr. med., spec., iz ZD Ljubljana.

Avtorica: Anja Kuhar Glišić

Ko govorimo o osteoporozi, dostikrat zasledimo tudi izraz ‘osteopenija’. Kakšna je razlika med njima?

Osteopenija je stanje, do katerega pride zaradi porušenega razmerja med izgubljeno in obnovljeno kostno maso. V praksi na osteopenijo gledamo kot na predhodnico osteoporoze, vendar ni nujno, da vsi bolniki z osteopenijo preidejo tudi v stanje osteoporoze, je pa nevarnost za to večja.

Osteoporoza na drugi strani je najpogostejša presnovna bolezen kosti. Zanjo sta značilni nizka kostna masa in porušena mikroarhitektura kostnega tkiva – spremenjena je torej sama struktura in posledično trdnost kosti, zaradi česar te postanejo krhke in bolj lomljive.

Kot nam je zaupal endokrinolog prof. dr. Tomaž Kocjan, dr. med., vodja endokrinološkega oddelka v UKC Ljubljana, naj bi se po oceni International Osteoporosis Foundation (IOF) v letu 2010 v Sloveniji zgodilo 16.000 osteoporoznih zlomov, medtem ko so število vseh bolnikov z osteoporozo pri nas ocenili na približno 110.000.

Dr. Kocjan na vprašanje, ali v Sloveniji beležimo porast primerov osteoporoze, odgovarja, da se v Sloveniji populacija stara, skladno s tem pa narašča tudi prevalenca osteoporoze. Dodaja še, da čeprav nihče nima točnega podatka, kolikšen delež vseh zlomov gre pripisati osteoporozi, predvidevamo, da naj bi bilo približno 90 % vseh zlomov vretenc in kolka pri ženskah nad 65 let starosti posledica osteoporoze.

Kateri znaki nakazujejo, da lahko gre za osteoporozo?

Osteoporoza se klinično nejasno manifestira. Posamezni bolniki izgubljajo telesno višino, po pojavu nemih zlomov (govorimo o tihih zlomih, ki se jih človek ne zaveda) se lahko pojavijo bolečine, večinoma pa poteka kot tiha bolezen. Dejansko osteoporozo lahko prepoznamo šele na slikanjih, na katere zdravnik napoti pacienta ob zlomu ali morebitni nespecifični bolečini sredi hrbtenice.

Kifoza je nespecifičen klinični znak, ki ga lahko opazi osebni zdravnik, ki pacienta dolgo časa pozna in prepozna večjo ukrivljenost hrbtenice kot sesedanje posameznih vretenc, največkrat v predelu prsne hrbtenice. Nošenje steznika pride v poštev samo v primeru, ko je končana vsa diagnostika in gre potrjeno za primer nestabilne hrbtenice pri že znanih zlomih, sam steznik pa predpišejo travmatolog, ortoped ali fiziater.

Kakšni so vzroki za pojav osteoporoze in pri katerih ljudeh je tveganje za pojav bolezni večje?

Vzroki za pojav osteopenije in osteoporoze so številni. Po 40. letu starosti se začne mineralna kostna gostota pri obeh spolih zmanjševati za 0,5–1 % na leto. Zelo intenzivno zmanjševanje kostne mase vidimo pri ženskah neposredno po menopavzi, ko se lahko v prvih petih letih ta zmanjša za 3–5 % letno. Posebno pozornost namenjamo ženskam, pri katerih je nastopila prezgodnja menopavza, tj. pred 45. letom starosti.

Kostna masa je pri posamezniku v 60–80 % odvisna od dednih dejavnikov, zaradi česar je podatek o zlomu kolka pri starših zelo pomemben. Dejavniki tveganja za razvoj osteoporoze so tudi druga obolenja, kot so npr. bolezni paratiroidne žleze (hiperparatiroidizem), nezdravljene bolezni ščitnice (hipertiroza), hipogonadizem pri obeh spolih, kronična podhranjenost, pri kateri govorimo o indeksu telesne mase pod 18 (tudi v primeru anoreksije ali bulimije), presnovne bolezni, kot je denimo sladkorna bolezen tip 1, in druge.

Tudi uporaba nekaterih zdravil lahko vpliva na znižanje kostne gostote. Tako denimo vpliva dolgotrajno zdravljenje z glukokortikoidi, aromatazni inhibitorji, antiandrogeni, nekateri antiepileptiki, imunosupresivi, serotoninski inhibitorji, antipsihotiki ipd.

Poleg tega med pomembne dejavnike tveganja za pojav osteoporoze, na katere lahko vpliva vsak posameznik, spadajo:

• kajenje,
• prekomerno uživanje alkohola (več kot tri enote na dan),+
• nezadosten vnos kalcija,
• telesna nedejavnost.

Če bolezen poteka tiho, jo je najbrž tudi težko diagnosticirati. Kakšni so postopki diagnostike ob sumu na osteoporozo?

Pri diagnostiki osteoporoze v ambulanti družinske medicine nam poleg anamneze, kliničnega pregleda in laboratorijskih preiskav precej pomagajo še preventivni presejalni testi za osteoporozne zlome, ki jih izvajamo ali zdravniki sami ali pa diplomirane medicinske sestre v sklopu referenčnih ambulant. V ta namen uporabljamo računalniški program FRAX, s pomočjo katerega na podlagi vnesenih podatkov o pacientu lahko izračunamo, kolikšna je verjetnost, da bi preiskovanec v naslednjih desetih letih utrpel enega od štirih najpogostejših osteoporoznih zlomov (vretence, kolk, zapestje in nadlaket) oz. glavne osteoporozne zlome in posebej za zlom kolka. Glede na pridobite vrednosti FRAX lahko ocenimo, ali gre za nizko, zmerno ali visoko tveganje za zlom.

Standardna metoda za diagnostiko osteoporoze je sicer t. i. dvojna rentgenska absorpciometrija ali DXA (denzitometrija), ki je neinvazivna, enostavna in hitra. Metoda je tudi varna, saj je sevanje izrazito majhno, kar 10–15-krat manjše kot pri običajnem rentgenskem slikanju pljuč. S to meritvijo lahko odkrijemo osteoporozo pred pojavom zlomov in napovemo, kakšna je nevarnost zloma. S ponovnimi meritvami ocenimo izgubo kostne mase v določenem časovnem intervalu ali pa spremljamo učinek zdravljenja osteoporoze.

Kako se zdravniki lotite zdravljenja osteoporoze?

Pri bolnikih, ki imajo ugotovljeno osteopenijo ali osteoporozo, načeloma takoj pričnemo zdravljenje z vitaminom D, ki pospeši absorpcijo kalcija, hkrati tudi prepreči njegovo izplavljanje iz kostnine. Pravočasno farmakološko zdravljenje je izjemno pomembno posebej pri osebah z visokim tveganjem za osteoporotične zlome. Sam začetek zdravljenja je odvisen od izmerjenih vrednosti mineralne kostne gostote, od meritev FRAX, od starosti posameznika in anamnestičnih podatkov glede že utrpelih zlomov.

Cilj zdravljenja je preprečevanje prvih zlomov ali preprečevanje novih zlomov pri bolnikih, ki so jih že utrpeli. Zelo pomembna je tudi zavzetost bolnika za zdravljenje ter spodbujanje izbranega osebnega zdravnika. Tako kot pri drugih kroničnih boleznih je dober partnerski odnos med zdravnikom in bolnikom zelo pomemben. Zlati standard pri zdravljenju z zdravili so vitamin D in zdravila iz skupine bisfosfonatov, ki delujejo kot zaviralci kostne razgradnje. Vse pogosteje uporabljano zdravilo je tudi humano monoklonsko protitelo – denosumab, ki se aplicira dvakrat letno v obliki podkožne injekcije in deluje kot zaviralec kostne razgradnje. Nato je še zdravilo teriparatid, ki stimulira tvorbo kosti, ampak je predpis tega mogoč le v določenih primerih. Kljub farmakološkemu zdravljenju ne smemo pozabiti na zgoraj omenjene nefarmakološke ukrepe (kajenje, telesna (ne)dejavnost itd.), ki lahko zdravljenje še izboljšajo.

Kakšni so preventivni ukrepi, ki preprečujejo, da bi do osteoporoze sploh prišlo?

Glavni cilj preventivnih ukrepov je, da v mladosti dosežemo čim močnejše kosti in s tem čim bolj upočasnimo izgubljanje kostne mase po 40. letu starosti. Pri primarni preventivi je potrebna usmerjenost v tri področja: Najprej v primerno prehrano za zdrave kosti, kar vključuje zadosten vnos kalcija, vitamina D in mikrohranil, kot so cink, selen, baker, mangan, fluor, vitamini A, C, D, E, K ter vitamini B-kompleksa. Vse to pomembno vpliva na delovanje kostnih celic ter posledično na kakovost samega kostnega tkiva. Drugi poudarek je ustrezna telesna dejavnost, ki je pomembna za nastajanje kostnih celic in zviševanje mineralne kostne gostote.

Med najprimernejše vadbe sodijo vadba z utežmi, hoja, tek in ples, s katerim izboljšamo tudi ravnotežje, kar pomaga preprečevati morebitne padce. In to nas pripelje do tretjega področja – do preprečevanja padcev. Pri tem sta, poleg izboljšanja ravnotežja, zelo pomembna tudi primerna obutev in primerno bivalno okolje, v katerem je čim manj dejavnikov, ki bi lahko sprožili padec pri stojni višini, kot so denimo preproge, predpražniki na vhodu v stanovanje, zelo visoke ali zelo nizke postelje itd.

ABC

A Osteopenija je neke vrste predstopnja osteoporoze.

B Zaradi osteoporoze hitreje pride do zloma kosti, zlasti kolkov, zapestij in vretenc.

C Veliko lahko naredimo tudi s preventivnim obnašanjem.