Iščite po prispevkih
Avtorica: Maja Korošak
Kaj se torej dogaja, če nam v ustih manjka zob? »Pri približno dveh tretjinah ljudi se ob izgubi zoba zgodi naslednje: zobje, ki so ostali, iščejo stik. Začnejo se premikati po čeljusti. Sosednji zobje se torej začnejo nagibati proti vrzeli. To lahko vodi do različnih težav. Prva je to, da je oteženo čiščenje ostalih zob, poleg tega premaknjeni in nagnjeni zobje lahko postanejo neuporabni kot nosilci pri morebitni zobni protetiki ali pa postanejo tvegani nosilci. Če želimo v takšno vrzel vstaviti zobni vsadek ali narediti mostiček, je včasih treba zobe ali ortodontsko poravnati ali jim vzeti živec (t. j. devitalizirati). »Poleg tega tisti zobje, ki so bili z manjkajočim zobom v stiku, začnejo izraščati,« je za začetek povedala dr. Kuliš. Kaj to pomeni? »Zobje izrastejo iz zobne vrste (se podaljšajo) zaradi vrzeli, ki je pod ali nad njimi – nimajo stika. Žal izraščanju zoba sledi tudi kost. Izraščeni zob lahko moti normalno žvečenje, pritiska na dlesen nasprotne čeljusti in če ga želimo uporabiti kot nosilec za protetiko, mu je treba odvzeti živec. Če je ob tem izrasla tudi kost, je potrebna operacija – z njo pa postanejo razgaljene korenine zoba, kar slabša higieno in poslabša kakovost zoba kot nosilca.
Poleg tega manjkajoči zobje povzročijo težave pri ustni higieni, je še povedala naša sogovornica. »Zdravi zobje so namreč oblikovani tako, da so samočistilni. Če ne bi jedli sladke hrane, bi bili naši zobje precej obstojnejši. Ko pa se zob zaradi manjkajočega sosednjega zoba nagne, to čistilno funkcijo izgubi.« Ali je sosednje zobe ob urejanju vedno treba uravnati z brušenjem ali pa je mogoče, da zob naravnajo z zobnim aparatom? »Seveda je možno. Vendar to zahteva veliko časa, vsaj leto dni, in tudi veliko denarja.«
Trije vzroki so, da lahko zob izpade: parodontalna bolezen, karies in travma. Travma pomeni, da zob izgubimo zaradi telesne poškodbe, nezanemarljiv odstotek ljudi pa zobe izgubi tudi zaradi stiskanja čeljusti (bruksizem), pove dr. Andreja Kuliš ter doda, da je verjetnost, da se zob izgubi zaradi stiskanja, večja pri mrtvem zobu, ki nima več živca. »Pri takšnem zobu ni več povratne informacije iz zobne pulpe, da obstaja bolečina, zaradi tega se na zob lahko izvrši večja sila, preden človeka zaboli iz obzobnega tkiva. Poleg tega so takšni zobje bolj krhki.«
Pri nadomeščanju zoba, ki je izpadel zaradi parodontalne bolezni, je vprašanje, kakšni so ostali zobje, saj parodontalna bolezen običajno ne zajame le enega zoba. »Ko nadomeščamo zob, na primer z mostičkom, uporabimo nosilce, ki so prav tako načeti. Če uporabimo zobni vsadek, obstaja tveganje, da se bo okoli njega ponovno pojavil parodontitis. Ta se namreč pojavi tudi pri zobnih vsadkih, implantatih, imenuje se periimplantitis, in jo je veliko težje zdraviti kot pri naravnih zobeh. Uspešnost klasičnega zdravljenja parodontoze pri zobeh je na primer več kot 80-odstotna, pri periimplantitisu ni tako. Ne vemo niti, ali smo vnetje ustavili le začasno ali za vedno. Najslabši izid pri nadomeščanju izpadlega zoba je torej takrat, ko je vzrok ta bolezen. Še toliko bolj, če je zanemarjena,« razlaga dr. Kuliš in doda, da mora vsak pacient, še posebej pa tisti, ki ima parodontalno bolezen, obiskovati ustnega higienika, hoditi na redne preglede k zobozdravniku in uporabljati vso tehnologijo, ki je danes na voljo za vzdrževanje higiene doma.
V primeru, ko zob izpade zaradi kariesa, je prav tako treba izboljšati higieno, a so ostali zobje kot nosilci mostička ali proteze dobro usidrani v kosti. Pri zlomih zob, ki nastanejo zaradi stiskanja čeljusti, so ostali zobje še naprej ogroženi. Kot pove dr. Andreja Kuliš, bruksizma ne znamo zdraviti vzročno, lahko pa omilimo ali celo preprečujemo posledice.
Nekateri menijo, da je zobni vsadek odlična rešitev, boljši od naravnih zob, ker naj ne bi gnil. »To ne drži. Na splošno velja, da se pri 20 % implantatov pojavi vnetje in so izgubljeni v nekaj letih. Vsadki torej niso tako zelo dobra rešitev, kakor se propagirajo. Pri zdravljenju in ohranjanju zob gre namreč za to, da kupujemo čas. Če pacientu zdravimo zob ali mu ohranimo kakšno od korenin, mu prihranimo morda deset let. Šele po tem času namestimo zobni vsadek. Ko izgubi tudi tega, nimamo več rešitve.«
Za kaj se torej odločiti, ko želimo nadomestiti manjkajoči zob? »Odvisno je od posameznega primera in od okusa pacienta. Odločamo se predvsem glede na to, kakšna je uspešnost neke rešitve dolgoročno. Uspešnost terapije s klasičnim mostičkom ali implantatom je enaka: po desetih letih je uporabnost približno 90-odstotna. Menim, da če gre za mlajšega človeka in so ostali zobje lepi, neobrušeni, z majhnimi plombami, potem manjkajoči zob nadomestimo z zobnim vsadkom. Če pa imajo zobje velike zalivke ali je že prisotna protetika, potem je stvar okusa in financ: ceneje je nadomestiti manjkajoče zobe s klasično protetiko, ki je enako uspešna kot vsadek. Prednosti vsadka sta v tem, da z njim pridobimo še dodatni nosilec in pa lažje čiščenje.« V katerem primeru vsadek ni preprosta rešitev? »Ko je treba dograjevati kost. To lahko naredimo na več načinov. Lahko presajamo lastno kost, presajamo lastno v kombinaciji z umetno kostjo, nadomestimo jo lahko s povsem umetno kostjo ali pa dodajamo kost tako, da namestimo titanovo membrano, pod katero kost raste.« Dr. Kuliš da primer, kako je v Italiji: pri njih je zelo veliko dentalnega turizma, predvsem zaradi sistema izobraževanja zobozdravnikov, ki jih je malo in so dragi. Italijani so narod z največ zobnimi vsadki na svetu. Sedaj, dobro desetletje po velikem navdušenju z vsadki, imajo težave, ki so dovolj resne, da jih poskušajo odpraviti na državni ravni. Poleg tega so postale kar naenkrat izjemno popularne stare in »zavržene« tehnike ohranjanja zob, kot je razpolavljanje zob in ohranjanje vsaj ene korenine.
Po besedah naše sogovornice je pri mlajših ljudeh manj težav z manjkajočimi zobmi, k temu je pripomogla promocija čiščenja in nege zob. Prepričana pa je, da bi morali mediji še bolj poudarjati ustno higieno. »Morda bi morali vprašati nas, zobozdravnike, kaj naredimo za lastno ustno higieno. Uporabljamo kakovostne ultrazvočne ščetke ali ščetke z oscilirajočo funkcijo in zobno kremo s fluorjem, poleg tega si zobe enkrat letno fluoriramo. Za preprečevanje posledic bruksizma med spanjem nosimo ustno opornico. Za čiščenje medzobnih prostorov uporabljamo nitko ali ščetko za medzobne prostore.« Je boljša nitka ali posebna ščetka? »Bolj ko usihajo dlesni, bolj so izpostavljeni koreninski predeli, bolj primerna je za čiščenje medzobnih prostorov posebna medzobna ščetka. Z nitko v teh primerih namreč ne dosežemo vsega.«
Mostiček je več med seboj povezanih umetno narejenih kron, pritrjenih na nosilce (korenine sosednjih zob). Manjkajoči zob se imenuje člen, zobje, narejeni na nosilcih (koreninah), pa krone. Ločimo klasične, kovinsko-porcelanske mostičke in nekovinske mostičke. Klasični mostički so narejeni iz porcelana na kovinskem ogrodju. Ogrodje je lahko narejeno iz plemenitih (zlato, platina, paladij) ali neplemenitih kovin in še vedno veljajo za »zlati standard«.
Novejši mostički, ki so na voljo, so lahko narejeni iz porcelana na cirkonijevemu ogrodju, lahko je celoten mostiček narejen iz cirkonija ali pa iz hibridnih materialov. Lahko so izdelani iz kompozitnih materialov, okrepljeni s steklenimi vlakni, ki v celoti nadomestijo ogrodje. Za vrsto materiala se odločajo glede na indikacije v ustni votlini (od primera do primera).
Druga vrsta fiksnega mostička se imenuje most maryland. Tu je člen (nadomestek manjkajočega zoba) fiksiran na sosednje zobe s t. i. nevidnimi (belimi) zaslonkami. Narejen je lahko iz različnih nekovinskih materialov.
Druga možnost za zamenjavo manjkajočih zob so zobni vsadki ali implantati. To je umetna zamenjava za zobno korenino, navadno izdelan iz titanove zlitine, ki je operativno postavljen v kost. Zobni vsadki so postali predvidljivi in pomenijo estetsko alternativo fiksnim ali snemnim mostičkom. Prednost je tudi ta, da v nasprotju z mostičkom ni potrebno pobrusiti sosednjih zdravih zob.
Razlikujemo med delnimi in totalnimi protezami. Z delnimi protezami se nadomeščajo delno brezzobe čeljusti, s totalnimi pa rešujejo primeri popolnoma brezzobih čeljusti.