Karin Kanc Hanžel, internistka in diabetologinja, ki končuje tudi študij integrativne psihoterapije, trdi, da je treba sladkorno bolezen (SB) uravnavati dosledno. Vsaka oseba s sladkorno boleznijo ne sme biti zaznamovana le s svojo zdravstveno težavo, temveč je treba nanjo gledati tudi drugače – kot na osebo z mnogimi talenti in hobiji. Za namen osveščanja in izobraževanja na področju ravnanja s sladkorno boleznijo ima v svoji ordinaciji tudi »sladkolo«, ki je prvo tovrstno kolo na svetu. »Sladkolo«, sladkorna bolezen in življenje z njo – vse to v naslednjih vrsticah.  

Avtor: Andreja Hergula

 

V Sloveniji je 125.000 sladkornih bolnikov. Kaj je vaša prva asociacija na to številko?

To je zelo velika številka, gre za veliko množico ljudi, ki mora priti do prave oskrbe. Bojimo se, da jih je še več. Glede na izkušnje lahko rečem, da na enega odkritega človeka hodita okrog kar dva človeka, ki sploh ne vesta, da imata sladkorno bolezen. Sladkorna bolezen je zahrbtna bolezen, ki se počasi prikrade v telo. Znaki so lahko zelo prikriti. Če je glukoza v krvi le malo povišana, človek ne čuti pretirane žeje, ne hodi pogosto na stranišče, bolezen se kar prikrade.

 

No, na krvnem testu se verjetno lažje odkrije …

Odkrije se, a pomembno je, da ljudje sploh pridejo do zdravnika. V času izobilja je življenjski slog slabši, kot je bil, ljudje se samo peljejo, nihče več ne hodi peš in to je problematično, debelosti je več. Dobro bi bilo, če bi si ljudje samoiniciativno izmerili krvni sladkor. Upamo, da bomo lahko vsak mesec eno soboto dopoldne v naši ambulanti uspeli organizirati uro odprtih vrat, ko bomo dve uri in pol vabili mimoidoče s ceste oz. kogarkoli, ki želi priti, da si izmeri sladkor. Svetovali bomo tudi o zdravi hrani. Vsakemu bomo dali možnost, da vozi »sladkolo«. Enega imamo v Hiši eksperimentov (v centru Ljubljane), enega tukaj v ambulanti. Nanj smo zelo ponosni, ker je to edino »sladkolo« na svetu, popolnoma naša iznajdba.

 

Kdaj, pri katerih znakih bolniki torej običajno odkrijejo, da imajo sladkorno bolezen?

V 90 % gre za slučajno najdbo pri sistematičnem pregledu. Sladkorno bolezen odkrijejo tudi, če so zelo žejni in jih močno sili na vodo, imajo pogoste uroinfekte ali druge okužbe (tudi po koži). Pri sladkorni bolezni tipa 1 je slika izredno dramatična, saj je prisotna huda žeja. Pediatri se srečujejo z obilico takšnih primerov. Dogaja se, da otroci začnejo ponovno močiti posteljo, včasih pa bolezni ne odkrijemo oziroma jo ugotovimo šele po nekaj tednih.

 

Večno vprašanje: je res, da dobimo sladkorno, ker smo v otroštvu pojedli preveč sladkarij?

Stroka pravi, da ne. Pri nastanku sladkorne bolezni je pomembna genetika, pri sladkorni bolezni tipa 2 še posebej. Pri tipu 1 genetika ne igra takšne vloge. Sladke stvari lahko jemo, če jih sproti porabimo s športom. Huje je, ko človek sedi za računalnikom, je visokokalorično hrano, se tega niti ne zaveda. To se pozna na kilogramih in prek debelosti se lahko sladkorna bolezen tipa 2 razvije zelo hitro.

Opažamo, da se tip 2 danes pojavlja že pri mlajših ljudeh. Včasih je bilo to pri 50. letih in navzgor, danes pa pri 30. in 40. letih, tudi pri mladini. Pediatri svarijo, da sladkorno bolezen tipa 2 opažajo že pri zelo mladih. Včasih pri otrocih tega tipa sladkorne bolezni ni bilo. Svarimo pred pitjem sladkih pijač. Naravni sokovi so povsem nepotrebna hrana, veliko bolj zdravo je zaužiti cel sadež, npr. jabolko, pomarančno, saj ima iztisnjen sok zelo veliko sladkorja. Tudi če ga ne dodamo, izredno hitro dvigne sladkor v krvi. Trebušna slinavka se zelo namuči, da ta sladkor zniža.

 

Kako pravilno brati deklaracije na izdelkih, da izberemo izdelke z nizkim glikemičnim indeksom in dobrimi ogljikovimi hidrati?

Običajno je žal tako, da so te deklaracije majhne, prelepljene s prevodi, ki včasih niso enaki izvirniku. Našli smo primere, ko količine sestavin niso bile pravilno zapisane, treba bi bilo le  prepisati številke. Osebe s sladkorno boleznijo spodbujamo, da berejo izvirnike, učimo jih, kako se imenujejo sestavine, npr. ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe po angleško. Svetujemo jim, da gredo v trgovino z lupo ali zelo dobrimi očali. V nekaterih trgovinah imajo lupe že ob policah, to je pomembno predvsem za starejše.

Pomembno je, da ima živilo deklaracijo. Tisto živilo, ki je nima, pa naj ga še tako hvalijo, ni vredno, da ga zaužijemo. Če se proizvajalec ni potrudil, da bi natančno deklariral, koliko česa je notri, potem hrana ni vredna, da bi jo jedli. V pogovorih o hrani se veliko posvečamo glikemičnemu indeksu (GI), ki je bil včasih zanemarjen, danes pa je spet postal zelo popularen. GI zelo niha od človeka do človeka. Mi imamo zapisane okvirne vrednosti, ki naj bi veljale za ljudi, a kot opažam pri svojih bolnikih, gredo lahko prebavljivi ogljikovi hidrati pri enem človeku še hitreje v kri kot pri drugem. Enaka hrana ima zelo drugačen glikemični indeks. Naj ilustriram: če na primer v nekem obroku na začetku tipičnega nedeljskega kosila zaužijete …

 

Govejo juho …

… govejo juho z rezanci, je zelo drugače, če so rezanci prekuhani ali če je juha zelo topla oz. vroča. GI je nižji, če so rezanci manj kuhani ali je juha malo bolj hladna. Telo jo mora najprej segreti na svojo temperaturo in potem naprej. Če je le možno, naj bo prvi del obroka solata ali zelenjava. Nekateri narodi to poznajo, pri nas to ni običaj. Preden začnete z juho, pojejte veliko skledo solate, ki bo dobra osnova v želodcu, saj bo notri dovolj vlaknin. Vse, kar bomo kasneje pojedli, bo šlo v kri veliko bolj počasi.

Glikemični indeks ne pomeni nič drugega kot to, kako hitro gre hrana v kri, ali je ferrari ali fičko. Nekatere stvari iz Montignacove metode je treba vzeti z rezervo, a načelo je pravo. Dobro je čim več živil uporabljati v izvirni obliki. Torej raje celo sadje, ne soka. V Skandinaviji sem se naučila, da jedo koščke brokolija, cvetače, peso kar surove. Pri njih je to običajno. Pri nas pa je večina teh živil zelo prekuhana, po možnosti v vodi in ne v parilniku. Tako da v tisti hrani ničesar ne ostane.

 

Kako spreminjati miselnost o nezdravi prehrani v Sloveniji, glede na to, da so na primer na Štajerskem in drugod popularne koline, na veselicah klobase …? Gre za globoko vkoreninjen način življenja, druženja …

Imate prav. Zelo tesno sodelujem s sestro, ki je specialistka za prehrano. Pri nas delamo tako, da ljudje sami najdejo neko pot in začnejo z minimalnimi spremembami. Če jim bomo mi zapovedali, naj povsem nehajo s kolinami, se to ne bo zgodilo. Recimo raje: »Naj vam bo to le ena izmed idej, ne vem, če jo boste osvojili, lahko najdete tudi svojo idejo.« Res pa je, da če kombinirate koline z obilico zelenjave, ste naredili vse. V kolinah (če to niso ravno krvavice) ni ogljikovih hidratov. Načeloma koline ne dvignejo sladkorja. So pa slabe zato, ker imajo ogromno maščob. Večinoma imajo ljudje pri sladkorni bolezni maščobe, ki niso v redu in je treba jemati zdravila. Zato je bolje, da ne jedo nadvse mastnih zadev. Če pa me vprašate, ali je bolje, da jeste kruh z maslom ali samo kruh, bi glede sladkorne rekla, da je bolje jesti kruh z maslom.

 

Zanimivo …

Glikemični indeks kruha z maslom bo nižji kot pa brez masla. Ne smemo si seveda mazati masla v centimetrskih plasteh, ampak zmerno. Ogljikovi hidrati v kruhu bodo šli v kri počasneje, če so zmešani z maščobo ali rezino sira kot tisti iz kruha brez vsega.

 

Na kaj morajo biti pozorni sladkorni bolniki, preden sedejo za volan?

Včasih je veljalo, da nekdo na inzulinski terapiji sploh ni mogel biti profesionalni voznik. Če imamo pred seboj nekoga na inzulinski terapiji, vemo, da ima zelo malo možnosti za hiperglikemijo in jih obenem zelo dobro občuti, tukaj ni težav. Takemu lahko mirno izdamo  zdravniško spričevalo, da sme voziti kot profesionalec. Osebe, ki se zdravijo s tabletami, imajo manj hipoglikemije kot tisti, ki imajo inzulinsko terapijo, a bolniki morajo biti pri morebitni hipoglikemiji pozorni.

 

Je sladkorna bolezen dejansko bolezen sodobnega časa? So jo nekaj stoletij nazaj sploh poznali?

Sladkorne bolezni tipa 2 je bilo veliko manj. Takrat so jedli zelo enostavne stvari, npr. kislo zelje, fižol. To so celovita živila, še posebej fižol, ki ima v sebi vlaknine, beljakovine in obenem tudi škrob. Pomembno je tudi to, da so se ti ljudje ogromno gibali. Ko pa danes jemo na način, kot so na kmetih nekoč, obenem pa samo sedimo za zapečkom, vse pa naredijo stroji, se to veselje neha. Osebe s sladkorno boleznijo tipa 1, ki potrebujejo inzulin od prve minute, so bili včasih obsojeni na smrt. To se je dogajalo pred iznajdbo inzulina v 20. letih prejšnjega stoletja.

 

Beremo, da se lahko pri sladkorni bolezni pojavi celo slepota. Zakaj?

Slepota se pojavi, če je sladkorna bolezen slabo urejena in če ima bolnik posebno smolo. Včasih opazimo, da ima nekdo slabo urejeno sladkorno bolezen in mu nič ni, včasih pa ima nekdo dobro urejeno bolezen, pa se hitro pojavijo zapleti na očeh. Tu še ne vemo vsega o tem. Zdaj zelo natančno preiskujemo oči in zato je manj zapletov z očmi. Preventivno jih pregledujemo vsako leto. Če nekdo opazi, da slabo vidi zaradi sladkorne (seveda ne zaradi dioptrije, to je nekaj drugega), smo že veliko zamudili. Sladkorna bolezen je zahrbtna, mi moramo delovati preventivno in biti korak pred njo.

 

Lahko sladkorna bolezen mine?

Otroška sladkorna bolezen nikoli ne mine, tudi sladkorna bolezen tipa 2 pri odraslih ne. Bolezen lahko dobro uravnavamo, se izboljša, če človek bistveno shujša, ampak načeloma tudi sladkorna bolezen tipa 2 ne mine. Res pa je, da so po nekaterih študijah, ko so ljudje drastično shujšali za 20 oz. 30 kilogramov, ugotovili, da so bili rezultati pri testu s sladko vodo normalni. Teža oz. debelost zelo slabša organizem, ki je zaradi tega slabše dovzeten za inzulin.

 

Na kaj se morajo pripraviti svojci, ko izvedo, da ima njihov bližnji sladkorno bolezen?

Svojci so večinoma zavezniki, ni pa nujno. Z njimi je treba delati posebej. Ko pri nas vozijo sladkolo, ki deluje na virtualni osnovi, so svojci včasih zelo pametni in rečejo bližnjemu s sladkorno boleznijo, »zakaj se nisi prav doziral«. Pri »sladkolesu« hitro opazimo družinsko dinamiko. Ko morajo svojci sami odpeljati »sladkolesno« turo, ki traja samo tri minute in pol, so povsem nemočni, ker vidijo, kako težko je. Naporno je biti v vsakem trenutku popolnoma samostojen za vodenje svoje sladkorne bolezni in upoštevati ogromno dejavnikov: od tega, če se te loteva prehlad, do tega, kdaj si nazadnje jedel, koliko si hodil, ali si bil v psihičnem stresu. Teh dejavnikov je veliko. Vsakega človeka, ki dobro shaja s svojo sladkorno boleznijo, lahko samo občudujem.

 

Nam za konec pogovora podate še nekaj navodil za sladkorne bolnike, po katerih naj živijo, da bo njihovo življenje čim lepše?

Zelo pomembno je, da razumejo, da z boleznijo ni konec življenja. S sladkorno boleznijo se da zelo dobro živeti. Izogibam se temu, da bi kadarkoli komu rekla, da je sladkorni bolnik. To pomeni, da ima sladkorno bolezen in nič drugega. To je človek, ki ima tudi sladkorno bolezen. Mogoče je na prvi pogled majhna razlika, če rečemo sladkorni bolnik ali človek s sladkorno boleznijo eno in isto, ampak ne.

To je človek, ki ima vnuke, ki je uspešen v svojem poklicu, ki ima črne lase … Ima polno drugih lastnosti, ne samo to, da ima sladkorno bolezen. Mi smo nekako narejeni za 30, 35 let, za vse drugo se je treba potruditi. Ljudje tega ne razumejo, zato zelo težko sprejmejo prvo tableto za sladkor. Mi jim povemo, poglejte, saj je pravi čudež, da smo še živi. Imamo tako dobre pogoje, da preživimo. V prazgodovini so umrli najkasneje do 30. leta. Po 30., 35. letu si je treba malo pomagati, potrebno je bolj intenzivno gibanje, ki je tako blagodejno, treba je gledati, kaj jemo, ter paziti nase, saj zdravje ne pride samo od sebe.

V mladosti pride, kasneje ne. Redki so tisti, ki po 30., 40. letu nimajo nobenega zdravila. Nimajo ga tisti, ki ne gredo k zdravniku oziroma tisti, ki izredno zdravo živijo, na primer asketi. Delati si iluzijo, da celo življenje ne bomo jemali nobenih tablet ni smiselno. Radi spodbujamo ljudi, da si najdejo svoj način življenja s sladkorno boleznijo. Pomembno je, da se ljudje sami zavzamejo za to. Mi jih sicer veliko motiviramo, ampak nekaj spodbude mora priti tudi z njihove strani. Lahko govorim o tem, katera hrana je zdrava in da se je treba gibati, a če človek veliko časa presedi pred televizijo in se še ni odločil, da bo s svojim življenjem nekaj naredil, potem mu niti najboljši zdravnik ne more pomagati.

Včasih mi je hudo, ko ljudje iščejo lahke poti in hodijo k zdravilcem, pri njih puščajo ogromno denarja, po drugi strani pa se ne odločijo, da bi kupili merilnik sladkorja. Računajo na to, da bo z nekim čaranjem, magičnim sredstvom prišlo njihovo zdravje nazaj. Te magične palčke pač nimamo. Včasih znajo zdravilci motivirati in takrat lahko delamo z roko v roki, a ljudje so včasih takšni, da si želijo lažjih rešitev.

Zelo težko jim je zjutraj pol ure prej vstati in telovaditi. Veliko lažje je pogoltniti tabletko ali oditi na seanso, kjer ležiš, kot pa se začeti aktivno ukvarjati s sabo. Različni smo. Tistemu, ki je vrojeno, da se rad giblje, je veliko lažje. Tudi narodi smo si med seboj zelo različni. V Sloveniji že kar nekaj let živimo v velikem blagostanju in zdaj, ko je prva kriza tu, se pojavlja kriza na vseh področjih. Nismo več navajeni potrpeti. To je zelo slabo. Npr. imela sem priložnost od blizu videti Izraelce, oni marsikaj potrpijo. Nenehno se bojujejo in gredo skozi zahtevno urjenje. Pri njih sicer ni manj sladkorne bolezni, ampak so bolj pripravljeni stisniti zobe in potrpeti. Pri nas tega ni več in to se kaže na vseh področjih.

 

 

Sladkorna bolezen tipa 1 se pojavi v otroštvu in mladosti oz. do 30. leta starosti, razlogi so genetski, bolniki se morajo zdraviti z inzulinom od pojava bolezni.

Sladkorna bolezen tipa 2 je pogostejša (pri 90 %  bolnikov), pojavi se odpor proti delovanju inzulina, za zdravljenje zadostuje dieta in tablete, sočasno pa se zdravi še druge težave.

Inzulin je hormon trebušne slinavke, ki povzroča padec koncentracije glukoze v krvi in njeno pretvorbo v glikogen (uskladiščeno glukozo v celicah) v jetrih.

Hipoglikemija je padec glukoze v krvi. Znaki so omotičnost, pospešeno utripanje srca, slabost, bruhanje, zmedenost, utrujenost, zaspanost, potenje, lakota, razdražljivost, …

Hiperglikemija je zvišanje ravni glukoze v krvi. Znaki so pogosto uriniranje, utrujenost, povečana žeja, suha usta, nejasna izguba telesne teže, … 

Montignacova metoda je metoda prehranjevanja, ki temelji na kombinaciji živil z nizkim glikemičnim indeksom. Namenjena je predvsem zmanjševanju telesne teže.

 

Marec 2013