Število športnih navdušencev in rekreativcev tekmovalcev se iz leta v leto povečuje in prav je tako. Redna telesna dejavnost ima namreč številne pozitivne učinke na telo. Vendar pa lahko nepravilna telesna vadba ali napake pri vadbi pretirano obremenijo mišice, vezi in sklepe. Prihaja lahko do športnih poškodb in okvar. Najpogostejše so izvin sklepa ter natrganje mišice in tetive.

Avtorica: Adrijana Gaber

Med vadbo si lahko poškodujemo kateri koli del telesa, vendar se izraz športne poškodbe nanaša predvsem na poškodbe gibal. To so kosti, sklepi in mišice. Kakšna je razlika med športno poškodbo in športno okvaro? Športna poškodba je nenadno nastalo bolezensko stanje na gibalih. Športna okvara ali preobremenitev pa je bolezensko stanje, ki nastaja postopno in je posledica pogostih, ponavljajočih se (pre)močnih obremenitev na določenem delu gibal.

Natrganje mišice oziroma njene kite

Poškodba mišice lahko nastane zaradi neposrednega udarca (udarnina) ali pri preobremenitvi mišice. Natrganje mišice oziroma kite je akutna poškodba, ki lahko nastane kot posledica prekomernega raztega ali prekomernega skrčenja. Oboje je posledica preobremenitve mišice, in sicer nepravilnega giba (pretiran razteg) ali prevelike teže (pretirano krčenje). Kako še vemo, da je mišica natrgana? Ko pride do natrganja, v trenutku začutimo bolečino, pojavi se lahko mišični krč in seveda izguba moči. Najpogosteje se pretrga nekaj mišičnih snopov, v najhujših primerih pa se lahko pretrga celotna mišica. To se zgodi v prirastišču mišice, torej tam, kjer se tetiva pripenja na kost. S pretrganjem mišičnih snopov se poškodujejo tudi kapilare. Posledica tega je izliv krvi v mišico, zato lahko včasih opazimo modrico ali celo oteklino na predelu, kjer smo se poškodovali.

Izvin

Izvin je nateg kite mišice ali sklepne vezi, ki povezuje sosednje kosti. Poškodujemo se pri padcih, udarcih oziroma različnih gibih, pri katerih sunemo sklep iz normalnega položaja. Pri lažjih oblikah izvina si sklepno vez le nategnemo ali natrgamo, pri hujših oblikah tudi pretrgamo. Sklepi, ki si jih najpogosteje poškodujemo, so gleženj, koleno in zapestje. Posledica je bolečina, oteklina in modrica v predelu poškodovanega sklepa. Sklep je zaradi natega sklepnih vezi bolj ohlapen, zaradi otekline in bolečine slabo gibljiv, posledično pa tudi bolj nestabilen. Ob večkratnih ponavljajočih se izvinih posameznega sklepa postanejo sklepne vezi ohlapnejše. Zato se izvini lahko tudi ponavljajo, do njih lahko pride že ob manjših nepravilnih gibih.

Kako preprečimo?

Seveda je najbolje, da do poškodbe sploh ne pride, in veliko lahko naredimo za to, da jih preprečimo. Predvsem je pomembno, da si pred vsako vadbo, pa naj bo visoko intenzivna, kot je tek, ali pa nizko intenzivna, kot je golf, ogrejemo in raztegnemo mišice. S tem pripravimo mišice in vezi na vadbo, saj povečamo krvni pretok v njih in njihovo prožnost. Vadbo moramo prilagoditi telesni pripravljenosti, saj se zaradi pretirane obremenitve natrga mišica ali pa naredimo napačen gib zaradi utrujenosti.

Po končani vadbi se moramo postopno ohladiti. Po intenzivnem teku, na primer, še nekaj minut hodimo, tako da se srčni utrip postopno zmanjša. Pri vseh športnih dejavnostih je potrebna primerna športna oprema, kar nam omogoči boljše rezultate in tudi večjo varnost. Zato pri teku uporabljamo ustrezno športno obutev, ki z zračnimi blazinami deluje kot blažilec sile, ki deluje na sklepe. Priporočljiva je tudi telesna dejavnost na mehki in ravni podlagi, kot je trava, saj podobno kot športna obutev deluje kot blažilec in s tem zmanjša obremenitev sklepov. Zaradi tega se izogibajmo vadbi na trdih podlagah, kot sta asfalt in beton.

Zdravljenje športnih poškodb

Pri lažjih oblikah poškodb si pomagamo tako, da sledimo preprostim nasvetom: počivamo, hladimo, povijemo in dvignemo. Zdravnika pa obiščemo, če so težave oziroma bolečina čedalje večje, če se pojavi močno otekanje, če uda ne moremo obremeniti in se pojavi mravljinčenje ali gluhost okončine.

Ob nastanku poškodbe moramo prekiniti z vadbo in se posvetiti počitku. Kdaj lahko spet začnemo s športno dejavnostjo, je odvisno od obsega poškodbe in vrste poškodovanega tkiva (mišica, kita, vez). Pri manjših poškodbah mišic je to lahko že po nekaj dneh, pri večjih pa se moramo ravnati po navodilih zdravnika ali fizioterapevta.

Poškodovani del začnemo takoj po poškodbi ohlajati z mrzlimi oblogami, masiramo ga z ledom ali ga namakamo v ledeni kopeli. Ledu ne smemo položiti neposredno na kožo, ampak ga zavijemo v kos tkanine. Ohlajanje, ki ga ponavljamo dan ali dva na šest do osem ur, naj traja deset do dvajset minut.

Povijanje poškodovanega dela z elastičnim povojem preprečuje dodatno nabiranje tekočin oziroma zatekanje tkiva. Poškodovani del mora biti povit čvrsto, vendar ne pretesno, da ne pride do zastajanja krvi. Najbolje je, da ga povijemo takoj po nastanku poškodbe.
Dvig poškodovanega dela nad raven srca pomaga pri vračanju krvi iz limfe proti srcu in s tem odplavljanju presnovnih produktov iz poškodovanega dela. Posledica je zmanjšanje otekline in neprijetnih občutkov oziroma bolečine.

Pri hitrejšem celjenju ali preprečevanju morebitnih novih poškodb nam lahko pomaga uporaba nesteroidnih protivnetnih zdravil, redkeje kortikosteroidnih preparatov. Če gre za hujšo poškodbo, moramo poiskati zdravniško pomoč. Glede na to, da se najpogosteje poškodujemo popoldne oziroma ob vikendih, ko ni na voljo našega osebnega zdravnika, moramo poiskati nujno zdravniško pomoč. Tam se odločijo glede oskrbe in tudi o tem, ali je potrebna napotitev k specialistu.

Pri okrevanju ne smemo pozabiti, da je bolečina varnostni mehanizem človeškega telesa, ki nam sporoča, da moramo počivati. Zato je ne smemo prekrivati s prekomernim jemanjem protibolečinskih tablet.

Kako se vrnemo na trening?

Z rehabilitacijo po poškodbi postopno dosežemo normalno funkcijo poškodovanega uda. Pomembno je stopenjsko obremenjevanje s postopnim povečevanjem obremenitve. Opuščanje imobilizacije omogoča zgodnje razgibavanje uda. Kot primer vzemimo gleženj po izvinu. Prva stopnja razgibavanja je povečati gibljivost poškodovanega predela. To dosežemo z gibanjem stopala v vse smeri, do meje, ko začutimo bolečino. Po dnevu ali dveh dosežemo zadovoljivo gibljivost, da lahko nadaljujemo z nežnim raztegovanjem in lažjimi vajami za moč. Ko smo pripravljeni, lahko začnemo uporabljati uteži, da utrdimo poškodovano območje.

Sčasoma bolečina popušča in dopušča vse večjo gibljivost sklepa. Vseeno pa ostanimo pozorni nanjo. Ob popolni gibljivosti sklepa brez bolečin rehabilitacijo nadaljujemo z vajami brez obremenitve (še posebej, če gre za ponavljajočo se poškodbo) in obremenitev stopnjujemo postopoma. Dlje ko razgibavamo sklep, manjša bo možnost ponovne poškodbe.

Osnovno načelo krepitve mišic je postopna obremenitev. Začnemo le z nekaj vajami, ki jih pogosto izvajamo, in nato postopno povišamo število in težavnost vaj. Pri profesionalnih športnikih vsebuje program, ki jim ga sestavi strokovnjak, vaje za fleksibilnost, vzdržljivost, moč, proprioceptivne vaje (vaje na ravnotežni deski) in specifične vaje, ki so odvisne od športne panoge, s katero se oseba ukvarja, zato da bi dosegli popolno obnovo. Pri rekreativnih športnikih pa je stopnja rehabilitacije odvisna od samodiscipline. Med rehabilitacijskim procesom se moramo izogibati dejavnostim, pri katerih čutimo bolečino. Športnih dejavnosti ne izvajamo, dokler nismo prepričani, da lahko uporabljamo poškodovani del brez bolečine, zatekanja in omejenega gibanja.

Beti Tršan, dipl. fizioterapevtka, manualna terapevtka:

Telo se včasih odzove drugače

Zaradi katerih poškodb se ljudje najpogosteje oglašajo pri vas? »Najpogostejše športne poškodbe, zaradi katerih ljudje prihajajo k nam, so poškodbe mišic oziroma nategi ali pa izvini, kjer je pridružena poškodba vezi, šele potem prihajajo zaradi zlomov. Najpogosteje se poškodujejo mišice meč, stegen, Ahilova tetiva, večkrat tudi vratne in hrbtne mišice, pri določenih športih (plavanje, tenis, odbojka) pa tudi ramenski predel. Pri blagih poškodbah si večinoma lahko pomagamo sami, pri večjih poškodbah pa je dobro, da se oglasimo pri fizioterapevtu.«

Ali se poškodbe pojavljajo bolj pri izkušenih rekreativcih in športnikih ali so pogostejše pri začetnikih? »To je povsem odvisno od posameznika do posameznika. Res pa je, da izkušeni športniki dobro vedo, da je pred treningom treba mišice ogreti, morda včasih nekateri hočejo prehitre rezultate. Res je tudi, da isto telo različno odreagira od dneva do dneva. Zelo veliko je odvisno od priprave na športno dejavnost.«

Koliko časa traja, da se poškodba, kot je izvin ali natrgana mišica, popolnoma pozdravi? Ali po poškodbi obstaja večja možnost, da se enaka poškodba ponovi? »Če je poškodba blaga, se lahko pozdravi v treh tednih in že po tem času lahko začnemo postopno obremenjevati tisti del. Pri zmerni poškodbi celjenje traja od štiri do šest tednov, pri večji poškodbi ali celo pretrganju mišice pa je potrebna daljša rehabilitacija, tri mesece ali več.«

Koliko terapij je potrebnih, da se takšna poškodba lahko pozdravi? »Spet odvisno od obsega poškodbe. Pri nekaterih zadostujejo tri terapije, pri večini pa pet do osem. Nikoli ne vemo zagotovo vnaprej, kolikokrat bo nekdo moral priti na terapijo. Med posameznimi obiski se pokaže, koliko terapij bo še potrebnih.«

ABC

A Ko pride do natrganja mišice, v trenutku začutimo bolečino, pojavi se lahko mišični krč in seveda izguba moči.

B Sklep je zaradi natega sklepnih vezi ohlapnejši, boleč, otekel, slabo gibljiv, posledično pa tudi manj stabilen.

C Po zacelitvi poškodbe je pomembno, da pri vadbi obremenjujemo postopno.